Prvomajska runda na Mašun je trajala še malce dlje kot običajen delavnik običajnega pripadnika delavskega razreda, ki se štemplja in uživa v težko priborjenih delavskih pravicah, ki so mu jih priborili njegovi predniki. Destinacija? Klasika! Cilj? Dvesto kilometrov!
Na najlepši gori Kočevskega Roga doslej nisem bil niti s kolesom niti peš. Preveč od rok je, da bi šel tja in nazaj iz Ljubljane. Za zaključno gravel furo sezone sem se opogumil in se vkrcal na vlak do Ortneka. Po Ribniški dolini in čez Kočevsko polje v Kočevski Rog. V teh zakotjih sem odkrival najzakotnejše ceste.
170 kilometrov gravlanja po najlepših notranjskih makadamih. Čez barje pod Krim in Slivnico, okoli Cerkniškega jezera in skozi Logatec nazaj na ravnico. Z dolgimi makadamskimi odseki, kar dolgima vzponoma in prečkanjem reke. Za zaključek pa še malo urbanega gravla.
Jesen je čas za manj ambiciozne runde. Dnevi se krajšajo, temperature niso več ugodne za večurno zadrževanje na višini, noga pa je še vedno dobra. Čas, da se glava spočije na manj znanih terenih, kamor zaviješ bolj redko, čeprav so pri roki.
Sezono sem dobro izkoristil. Navsezadnje sem kolesaril že sto dni zapored. Ampak dnevi so se začeli krajšati in zagnal sem paniko. Kje vse še nisem bil! Poletja je bilo na lepem konec, zato sem za vsak slučaj v sredo vse poslal k vragu in brez posebnega načrtovanja skočil na Jelovico.
Devet izmenjav sporočil na WhatsAppu je bilo dovolj, da sva se s Klemnom dogovorila za 150-kilometrski izlet v Karavanke. Dela prostega dne na Marijino vnebovzetje nisva izkoristila najbolj krščansko, a sva vsaj približno romala v smeri Brezij. In še dlje.
Med vinogradi v Monferratu sem si dve leti zapored prizadejal neverjetne bolečine na dirki La Monsterrato. Vedel sem, da je okolica lepa. Nisem pa videl, da je lepa. Ampak lani sva si po dirki vzela čas še za kolesarski turizem.
Menišija, Krimsko pogorje, Mala in Velika Gora, Kočevski rog, Javorniki, Snežniški gozdovi, Hrušica, Trnovski gozd … med seboj skoraj povezani prostrani gozdovi so gravlerski rajoni prvega razreda. Osrčje Trnovske planote je ravno toliko oddaljeno od Ljubljane, da od doma ni dosegljivo s kolesom na enodnevnem izletu, zato jo obiščem preredko.
Po 350-kilometrski gravlerski solo eskapadi me ljudje večinoma sprašujejo, če sem nor. Vljudnejše pa zlasti zanima kako sem izlet načrtoval, kako sem se opremil in kaj vse sem pojedel. Celodnevni izlet, torej zelo dolg in kar hiter celodnevni izlet z visoko porabo energije seveda zahteva dober plan, korektno taktiko in potem zlasti primerno prehrano.
Po dolgoletni tradiciji od leta 2020 ob poletnem solsticiju prevozimo najdaljšo rundo v sezoni. Tokrat zaradi obveznosti ni šlo na najdaljši dan, ampak teden dni pozneje, ko je bil dan že ob dve minuti. Ker sem imel letos v načrtu najdaljšo doslej, se je mudilo. V enem dnevu 350 kilometrov!
