Po izbruhu kuge sem pet let uspešno fural zapečkarski življenjski slog. Nazadnje sem letel leta 2019. In nič mi ni manjkalo! Precej sveta sem videl že prej, na terenu preživel ogromno časa in potovanja so se mi sčasoma zamerila, ob razmahu turizma pa me je minilo vsako veselje, da bi bil tisti del industrije, ki jo lupijo kot banane. Sestavni del novih zadolžitev na Kolesarski zvezi Slovenije pa je tudi kaka pot na reprezentančne odprave in tako sem pol julija preživel na Portugalskem: teden v Anadii na evropskem prvenstvu v dirkališčnem kolesarstvu za mladince in člane pod 23 let in teden v Melgaçu na evropskem prvenstvu krosu. V petnajstih dneh na poti mi je uspelo prekolesariti še 200 kilometrov po Iberskem polotoku.
Lahko postavljam pogoje, a jih ne upoštevajo
Moj pogoj, da grem v Anadio je bil, da mi tja odpeljejo bicikel. A zadnji dan se je izkazalo, da je v dveh kombijih prostora za prtljago in trideset koles, a ne za enaintridesetega. Factor je ostal doma. »Tukaj se gremo high performance, ne rekreacijo,« me je zajebaval Josip. Resnici na ljubo bi si lahko v Anadii ob sila natrpanem urniku privoščil en, največ dva izleta, zato se nisem grizel, kolo pa mi je pripeljala gorskokokolesarska reprezentanca.
Tudi v Melgaçu mi je uspelo na kolo sesti šele tretji dan, ko sem že občutil desetdnevno pavzo, pivo, ki je steklo ob večerih konec napornih tekmovalnih dni, precej težka pa je tudi portugalska hrana.
Rekreacijski uvod
Melgaço je mestece na skrajnem severu Portugalske, nad Minhom, četrto najbolj pretočno reko na Iberskem polotoku. V tem delu je Miño, kot pravijo Španci, mejna reka. Hec je, da smo dirkali na Portugalskem, bivali pa nekaj kilometrov stran v Španiji – ob časovni razliki ene ure! Še danes ne morem verjeti kako je mogoče, da v celem tednu zaradi tega niti enkrat nismo ničesar zamočili.
V četrtek zvečer, potem, ko je Maruša Tereza Šerkezi ubranila naslov mladinske evropske prvakinje, sem najprej povohal terene na jugu Galicije in se naučil, da na tem kosu Zemlje ni ravnine.
V petek sem organiziral rundo za osebje, v korporativnih okoljih bi se reklo team building. Nad Miñom navzgor proti vzhodu po Španiji in ob Minhu navzdol po Portugalski. Mitja nas je odpeljal še v središče Melgaça, tako da je bilo tudi nekaj turizma na sproščeni furi, s katere smo se vrnili eden po eden.
V soboto sem se navsezgodaj zapodil med portugalske vinograde in skozi evkaliptove gozdiče. Zdaj veste, česar nisem vedel niti jaz: evkaliptusi ne rastejo samo v Avstraliji, ampak tudi v deželi plutovca.
High performance nadaljevanje
V nedeljo je dirkala samo Vita, zato je bilo dopoldne več časa. Ker je mladina fasala tri ure treninga, je padla ideja, da bi šel z njimi. Navsezadnje sem usposobljen trener. Tudi kolesarski vodnik. Zaželeli so si k vetrnicam, ki se pnejo nad dolino na španski in portugalski strani. Tja je vleklo tudi mene, a greben na portugalski strani je visok do 1200 metrov, mi pa smo bili 60 metrov nad morjem. Neugodno. Če so že pokazali voljo, sem jim pa ustregel, čeprav me je skrbelo, kako se bom vozil z najboljšimi v Sloveniji – ne glede na to, da sem štartal z za asfaltno-makadamske terene bistveno bolj primernim vozilom.
Pri trasiranju je bil v pomoč portal za tekače in kolesarje, ki vsebuje predloge za izlete z GPX-i. Morda podatek, da bomo prevozili dobrih 80 kilometrov in 2000 metrov višinske razlike, morda zgodnja ura štarta ob sedmih, ali pregovorna nezainteresiranost zoomerjev je bil razlog, da sta se prijavila le Blaž in Gašper. Ta ima toliko energije, da bi hkrati dirkal na dveh dirkah, če bi lahko, in zvečer še raztegnil harmoniko. Mimogrede, v soboto se je na mladinski dirki z zadnje pozicije s štartno številko 82 prebil na 28. mesto. To ni običajno – kaj takega uspe kolesarjem s kraticami MVDP ali TP.
Romantika
Že v torek mi je reprezentančni mehanik Jakob skoraj optimalno nastavil menjalnik Campagnolo Ekar, to je praktično misija nemogoče, dan pred furo pa je profesionalno namazal verigo in napumpal gume na dve decimalki natančno –velike ugodnosti malega skrbnika medijev pri Kolesarski zvezi Slovenije.
Tudi brezrokavnik se je našel. Že res, da na kolesarjenje vedno potujem z opremo za vse razmere, a na Portugalsko sem šel turistično, predvsem pa si nisem predstavljal, da bo dejansko svinjsko hladno – ali da bom rinil 1200 metrov visoko!
Kot sem ugotovil že v prejšnjih dneh, se v teh krajih najde marsikaj, ravnine pač ne. A vendarle smo se imeli lepo, ko smo napredovali v točno nasprotno smer od našega cilja. Graf namiguje na ravnino, a v resnici je bil kar naprej klanec. Romantika. Timski duh!
Svež gorski zrak
Za Tangilom se je začel resen klanec. Števec je rekel, da ga bo 31 kilometrov in dobrih 1300 metrov višinske razlike. Bili so vzponi in padci – dobesedno vzponi in preneseno padci, recimo v sotesko Rio Mouro in potem po 20-odstotni rampi navzgor v božjo mater.
Ampak zdaj smo se vsaj peljali proti vetrnicam. Še več, povsod okoli nas so bile! Ampak ne naše.
V Tangilu sta se guncala in se v Pomaresu zapeljala po aveniji, kakršne si želi vsaka kmečka nevesta.
Ooooooo …
Razgledi so bili čedalje boljši, klima čedalje bolj sveža, a ni bilo prehladno, pravzaprav idealno. Ga je pa zdaj Kavčič basal kot budala in na nogah sem čutil, da se zadeva utegne končati slabo zame in še slabše za mojo reputacijo dolgoprogaša, ki je v kolesarskih krogih že precej razširjena, ne povsem brez razloga. K sreči nam je zmanjkalo vode in k sreči smo se v Lamas de Mouro narisali po deveti, ki je prva ura za odpiranje vseh vrst portugalskih obratov.
Freitas Revendedor Produtos Galp je korektno zanemarjena bencinska črpalka z barom in ponudbo hladne pijače iz hladilnika.
Življenje in tehnika
Kmalu smo zavili na edini gravel odsek – na cilj: Parque eólico de Picos.
Prebili smo nadmorsko višino tisoč metrov in se samo še čudili.
Slovenski moralisti zahtevajo več elektrike, a manj termo, manj hidro, manj jedrskih in nič vetrnih elektrarn. Na Portugalskem pa, verjeli ali ne, narava kljub vetrnicam uspeva! Govedo z nenavadno velikim rogovjem sicer nima kam, tja ga je naselil človek, očitno pa se prav dobro počutijo tudi divji konji.
Poglej to!
Krivec za to fotografijo se je po mojem zdaj naučil, da se človeka nikoli ne fotografira tako, da mu iz glave raste kandelaber.
Šus v Melgaço
Lagal bi, če bi napisal, da nas je do doma čakal samo spust. Je pa šlo hitro, tako da slik ni več. Teren sta popestrila betonski in tlakovani sektor, v nekem trenutku mi je balanco obrnilo v tako dekadenten kot, da sem komaj vzdržal na ročkah. Letelo je. Štajnar je mačku vzel življenje, ne ker bi ga povozil, ampak ker je reveža gotovo prizadel srčni infarkt.
Med vrhunce sodi nedeljski žur v Outeiru, kamor smo se spustili po smešno ozkih in strmih ulicah. Za muziko, ki se jo je slišalo visoko nad dolino, se je izkazalo, da se razlega iz zvočnikov na cerkvenem zvoniku. Težko opišem žanr, recimo da je šlo za portugalski turbo folk. Pred cerkvijo je postopalo nekaj ljudi, a dogajanje se očitno še ni razvilo in tudi gostinec pod cerkvijo ni imel dela. Precej čudaško, toda nismo imeli časa, da bi ostali dlje.
Koliko stane kava?
Zadnji dan v Melgaçu sem vendarle prišel do espressa. Mimogrede, ta dobrina stane na Portugalskem od 80 centov do oderuškega evra, razen na turističnih točkah v Portu. Tam vzamejo pol evra do evro manj kot na obrobju Ljubljane. Pod črto ugotavljam, da je Portugalska izredno prijetna dežela. Na cestah gneče praktično ni, verjetno zato, ker zahodno od Portugalske z avtom ne moreš nikamor. Zanimivo je, da med vozniki ni razširjen običaj trobljenja kolesarjem, prehitevanja na centimetre in v škarje, izsiljevanja – v krožišču bodo celo kolesarjem pustili prednost.
