Na kraj pameti mi ne pade, da bi štiri- do sedemdnevne priložnosti za oddih zapravil za oddihe v kakih srednje oddaljenih krajih tipa Poreč ali Krk. Kaj imaš od tega? Množično migracijo v konvoju nervoznih ali moteče flegmatičnih voznikov, ki se ob istem času pomikajo po isti cesti. Oddih v kraju, ki ga poznaš skoraj tako dobro kot Ljubljano, torej se počutiš kot doma, samo da ne spiš v svoji postelji. K vragu s takim dopustom! Gremo raje na Mašun.
124 minut do Cerknice
Do Cerknice sem bil lahko vesel Blaževe družbe. Mislim, da sva nazadnje skupaj kolesarila julija lani, ko je bilo sijajno. Težko si zamislim boljšo družbo. Ni se še zgodilo, da bi imel dolgo feltno ali kaj proti postanku na kavi. Eden tistih fantov, zaradi katerih še lahko verjamemo, da z njihovo generacijo svet vendarle ne bo dokončno propadel.
Izbral sem ne najbolj klasičen, a po mojem celo najkrajši pristop do Cerknice, razen če bi šel skupaj s cestnimi kolesarji, motoristi in Nizozemci s prikolicami čez Rakitno. Gravler gre po najboljših, toda od Podpeči naprej ne najbolj gladkih poljskih cestah do Borovnice. In tam mimo vrtičkov ob Borovniščici v Brezovico pa desno, osem kilometrov navkreber do Kožljeka.
Zaguljenega makadamskega spusta v Bezuljak sem se bal že v najbolj navoženih letih, zdaj je pa cesta antipatično prepredena s kanali vseh mogočih globin in smeri. Potem padeš v Cerknico najhitreje po glavni cesti skozi Begunje, midva pa sva naredila ovinek in se spustila po zabavnih gozdnih potkah.
Po novem se kavo spije v Kivi baru – ne sprašuj, zakaj. Je pa dobra beznica! Tja sva prišla v približno 124 minutah, ki so minile kot bi mignil.
Spoznavanje kulturne dediščine
Do Dolenjega Jezera je urejena smešno predimenzionirana kolesarska steza, ki je skupaj s pločnikom širša in tudi bolj gladka od ceste. Manj elegantna, a za ljubitelje prašnega kolesarjenja primernejša je vzporedna poljska cesta, ki sem jo, bog ve kako je to mogoče, odkril šele lani.
Jezero je pred leti, tako se zdi, presahnilo za več let, zdaj pa imam občutek, da je permanentno polno. Te dni je vode še posebej veliko.
Blaž me je pospremil do Otoka. Tempo je bil ves čas zgleden, a brez pretiravanja. Samo da je odvil, pa sem že norel kot osel. Običajno se na poti do Babnega Polja ognem civilizaciji, tokrat pa sem se spustil v Dane ter po krajšem asfaltiranem odseku desno čez polje. Na ta način se pripelješ do gradu Snežnik, sicer ga zgrešiš.
Pavza na britofu
Postanek na Babnem Polju je obvezen, kajti potem zaviješ v resno divjino. Na trgovino ne računaj, ker so jo kapitalistične svinje zaprle. Imajo pa vsaj en bife. Sam vodo raje elegantno dotočim na britofu. Kot poznavalec teh krajev se zapeljem okoli mrliške vežice, preskočim zidek in že sem pri pipi. Tako se skrijem pred gobčno domačinko, ki rada povabi na kavo. Naj mi je druženje z avtohtonim življem še tako prijetno, se na 200-kilometrskih eskapadah obiskom raje odpovem.
Babno Polje je hecen kraj. Zgoraj v vasi so uličice med bajtami še vedno makadamske. Potem verjetno na poti na Mašun lep čas ne boš srečal ničesar. Enkrat sem presenetil medveda, enkrat migrante in enkrat policijo. Sredi gozda je tudi kak vikend ali dva, sicer pa vlada pravi gravlerski dolgčas. V prvem večjem križišču te bo na čistini presenetil monumentalen partizanski spomenik, naprej ob cesti, ki sledi hrvaški meji, pa še letalsko krilo v spomin na pilota Josipa Križaja, ki je strmoglavil tam nekje.
Zaton civilizacije: gravlanje z urbanimi skiroji
Tokrat sem bil drzen in z Jurjeve ceste skrenil ostro desno na gozdno pot, rezervirano le za gozdarje. Jeklenica me ni ustavila. Več težav sta povzročila razdrapan teren in precejšnja strmina, presenečenje dneva pa je bila druščina možakarjev, preštevilna za starega clia, s katerim naj bi se pripeljali tja. Posedali so na tleh in bili nad menoj presenečeni približno toliko, kot jaz nad njimi.
Bili so tudi edini znak življenja do Sviščakov. Vmes sem se vzpel malce nad 1400 metrov nad morje. Listje v teh višavah še ni pognalo. To so kraji, kjer dejansko dobiš vtis prave, razsežne divjine, kjer ni na spregled ničesar.
Na Sviščakih sem bil že krepko čez polovico poti, a se nisem niti ustavil. Bilo je, kot pričakuješ prvega maja na takšnih lokacijah. Bili so tudi električni skiroji. Česa vsega ne bom doživel v sklepnem obdobju zatona civilizacije. Pripadnika generacije Z sta se na Mašun napotila na električnih skirojih, kakršne po Ljubljani vozijo zamaskirani divjaki brez čelad, ki so očitno neka nova subkultura urbanih upornikov z najslabšimi razlogi v zgodovini uporništva. Žal mi je, da prizora njunega jajcanja nisem posnel, toda podlaga je bila preslaba, da bi si upal držati balanco z eno roko.
Motivacijska debrecenska šunka
Mašun je bil presenetljivo miren kraj, kajti čas kosila je že minil. Na to me je opozarjal tudi želodec. Že res, da sem pridno praznil žepne zaloge ogljikovih hidratov, toda ob štirih popoldne je od zadnjega resnega obroka, in še to je bil mlečni riž, minilo več kot osem ur. Za resno gostilniško kosilo seveda ni bilo časa, zato sem samo dotočil vodo, spil kokakolo in krenil na dolgo pot proti Cerknici.
Ta pot je res dolga. Vsakič znova me preseneti, kako se vleče tudi dol grede, čeprav se spustiš za 500 metrov. In če me spomin ne vara, dobrih 25 kilometrov do Dolenje vasi nisem srečal sploh nikogar in ničesar. Med potjo je bila kriza čedalje hujša. Energijo sem sicer imel in najbrž bi z domačimi zalogami vzdržal vsaj do Vrhnike ali celo do doma – toda po drugi strani bi ubijal za sendvič z bencinske črpalke.
Zato sem v Cerknici skrenil dober kilometer spoti do pumpe in si za 7,89 evrov privoščil liter kokakole in Pierrovo bageto z debrecensko šunko. To je rop pri belem dnevu, ampak se je splačalo. Pozabil sem, pa, da je Debrecen na Madžarskem. Sicer mi papricirana hrana ustreza, a morda ni najboljša rešitev na takšnih eskapadah.
Motivacijski umor
Pierre me je, kot že kolikokrat, naj gre za kolesarjenje ali celodnevne delovne aktivnosti na velodromu, lepo potolažil in proti Vrhniki je šlo čez klance na Menišiji v poskočnem tempu. Klanci so pod nogo do … zadnjega vzpona dneva … prekletega vzpona do suhe štirne. Nadležen je že na krajši furi, po dobrih 170 kilometrih pa je tistih 1720 metrov s povprečnim naklonom 8,1 odstotka grozljivka.
Lahko se mu sicer ogneš, če zaviješ levo in mimo Loma, ampak tam fašeš dve krajši batini. Verjetno je bolj preprosto tudi, če pičiš čez Pokojišče, čeprav je vzpona tam neprimerno več. A po drugi strani je čar dolgih rund, da so najtežje na koncu. Motivacija mi je bila prehiteti Blaža, ki se je tod vračal nekaj ur prej. Doma bi ga zajebaval, da sem bil tudi s sto kilometri več v nogah boljši, ampak ni uspelo. Sem se pa vsaj, glede na razmere, čez prekobalil solidno hitro.
Toda pravi motivacijski umor je bila šele dvajset kilometrov ravnine po Ljubljanskem barju … v kontra veter. Resno sem prepričan, da so vetrovi v naših koncih iz leta v leto pogostejši, močnejši in čedalje bolj vzhodni.
Dopust med medvedi
Že celo pomlad se čudim relativno korektni formi. Seveda nisem hiter, a v srednjih conah se peljem korektno, torej pridem še kar hitro relativno daleč. Ker pa me je čakala več kot osemurna tura, sem imel malce treme. Če si enkrat napol poti do Mašuna, ni več dobrih izhodnih strategij iskanja bližnjic, razen če izobesiš belo zastavo in neslavno zaključiš na neslavni železniški postaji Rakek.
Izkazalo se je, da je bil to še en idealen kolesarski dan, ko sem med nesmiselnim kolesarjenjem spet našel smisel! V poletnih temperaturah sem brezrokavnik cel dan vozil v žepu, resne krize nisem imel, zapeljal sem se po novem odseku ali dveh in imel zvečer energijo za kuho in obisk najbližjega bifeja.
Očitno je tako, ko si star štirideset let in več. Hitrosti ni, toda telo je vajeno ure in ure trpeti v sivih conah, kjer fizis dela, za intelekt zadolženi del možganov pa ima mir.
