Mašun

Spet poiskati smisel gravlanja

Na Slovenskem najdeš dober gravel marsikje, ampak Snežniški gozdovi so poglavje zase. Tokrat se je na solo rundi vse poklopilo. Enkrat ali dvakrat v sezoni se zgodi, da cel dan mine brez zapleta, da je vreme idealno in noga dobra. Nedelja je bila tak dan.

Za razliko od lani, ko me je sredi aprila po seriji defektov, hujše okvare in še smrti psice ljubezen do bicikla minila za dober mesec, je letos sezona odlična. Na kolesu sem zabil že več kot 250 ur in forma je temu primerno solidna. Manjkali pa so presežki. Vozakam se po barju in hribih nad njim, nekajkrat mi je uspelo pririniti malo dlje od Cerknice, preveč energije sem usmeril v Wörthersee Gravel Race, zmanjkovalo pa je časa za dolge, celodnevne runde, ki so pravzaprav smisel gravlanja.

Nevihte bodo, dež bo …

Sobota, ko sem drgnil makadame na Menišiji, je bila kar uspešna. A spregledal sem kamen, ki je odprl prednjo gumo. Luknjo sem uspešno začrvičil. Dvajset kilometrov od doma pa me je zibanje opozorilo na napol prazno gumo. Čeprav sem pumpal, sem se do doma privlekel – optimistično – z napol polno gumo. Šlo je za enega tistih fantomskih tubeless pojavov. Prazna guma, a brez sledi poškodbe in brez sledi mleka. Kolo sem opral in čez noč naslonil na steno … guma čudežno ni več spuščala.

Sobota tako ni bila ravno idealna pa še prej sem moral biti doma, zato da sem svetu čim prej sporočil veselo novico. V nedeljo, ko sem si vzel ves čas tega sveta, so napovedovali nevihte, udare strel, novo malo apokalipso. Jaz pa naj bi v tem rinil tja, kjer se te zadeve običajno najprej skuhajo. Pod Snežnik.

Optimističen v pesimizmu

Katastrofične nevihte gor ali dol … v žepe sem poleg živeža za sedem do osem ur gravlanja stlačil le lahek brezrokavnik. Da je bil riziko večji, sem po običajnem dopoldanskem obotavljanju štartal šele malo pred pol enajsto. Če greš na Mašun iz Ljubljane, se po najkrajši krožni poti težko vrneš prej kot v osmih urah. Nevihte naj bi se začele ob enih. Sprijaznil sem, da bom pač moker. Morda na točki, kjer je tega najmanj treba, tako da se bom soočil še z dobro, staro zmrznjenostjo.

»Zalar, zakaj ne vzameš s seboj dežne opreme?« Ker se mi na kolesu ne ljubi tovoriti torbic, če ne grem niti 200 kilometrov daleč In ker sem vsaj s tega vidika večni optimist. Torej, ne upam na to, da mi bo z dežjem prizaneseno. Se pa prepričam, da ne bo za umret hudo.

Ni nacionalni šport, se pa razvija

Po najbližji do Vrhnike, po najhitrejši v Cerknico. Ta pot je na Stravini osebni vroči mapi tako rdeča, da pečejo oči. Na vzponu od Verda do suhe Tam se je od nekdaj srečevalo kolesarje, a relativno redko. Lani sem vsi pot prehiteval nesrečnike na tistih oranžnih kolesih, ki jih izposoja slovenska agencija za kolesarska potovanja. Resno so se mi smilili, ko so gor so grizli z hitrostjo od nič do šest kilometrov na uro. Srečaš tudi like brez čelad, ki delajo kardio. Pa sprte družine, ker mož ni imel pojma kam gredo in si je žena predstavljala stvari drugače. Pa nabiralci gob in drugi uporabniki, ki kolesarijo bolj zaradi nuje kot pristnega užitka.

Zadnje leto pa opažam na teh terenih tudi čisto prave gravlerje. Tokrat sem dva dohitel in dva srečal. Več kot lani v celem letu. Ta disciplina se je očitno med rekreacijo končno prijela, saj ne mine več lep dan brez srečanja koles z ukrivljenimi balancami na makadamih.

Lepo napet dramaturški lok

V Cerknici ni kazalo na dež. Za ohranitev dobre volje nisem pogledal niti radarske slike in iz Dolenje vasi navalil na Javornike. Za ta masiv piše, da so značilne obilne padavine. Tokrat nič od tega! Gravel je lepo šumel pod gumo, iz katere štrlijo črvi na vse strani. Temperatura se je sukala okoli idealnih številk. In noga se je obračala mladostno. Vsaj do Jurjeve doline, kjer se cesta postavi pokonci, kot da jo je delal nekdo povsem drug, kot vse ostale gozdne prometnice v teh gozdovih.

Trideset kilometrov do Mašuna nisem srečal žive duše. Odkar je planinarjenje moderno, se to ne zgodi več niti v planinah. Rutinirano sem tlačil v prebavni sistem ogljikove hidrate in se počutil iz kilometra v kilometer bolje. Na najvišji točki je bilo štirinajst stopinj.

Za dobro dramaturgijo bi se moralo tam neusmiljeno ohladiti in uliti. Nebo je dejansko sivelo. Vladalo je tisto zatišje. Radarske slike tam ni mogoče preveriti, ker ni signala. Mudilo se je, a sem v gostilni, ne samo dotočil vodne zaloge, ampak si vzel čas še za kokakolo.

Nekdo je gor pririnil s Surleyem, ki je glede na količino prtljage dajal vtis, da gre za ekspedicijo okoli sveta. Precej smešen kontrast.

Lok brez zapleta

Spustil sem se po regionalni cesti proti Kozarišču, ki je k sreči še vedno makadamska. V Leskovi dolini pa presenečenje!

Tam, sredi gozdov, je bila zgodovina presenetljivo živahna. V gozdarski in lovski naselbini je konec 19. stoletja delovala tovarna za suho destilacijo bukovine in proizvajanje oglja, katrana in špirita. Tam je bilo zbirališče tovornikov lesa. Po prvi svetovni vojni jugoslovanska carinarnica. Med drugo svetovno vojno partizanska bolnišnica. Po drugi vojni naj bi v Leskovi dolini živelo dvajset duš. Zdaj nima stalnih prebivalcev. Ima pa po novem asfaltirano cesto!

Redke, a debele kaplje so padale dol, ampak iz hujšega sem bil zdaj ven, spet po gozdnih cestah sem bežal nazaj v Cerknico in stran od oblakov.

Ena najlepših planot

V Cerknici sem imel po dobih petih urah v riti že slabih 120 kilometrov in povprečna hitrost je bila presenetljivo visoka, čeprav nisem pretiraval.

Še sam ne vem zakaj sem zavil na bencinsko črpalko na sendvič, saj za to ni bilo nobene potrebe. Morda je bilo dobro, da sem šel.

Vračal sem se čez Pokojišče, torej spet na nadmorsko višino čez 700 metrov. In spet je začelo kapljat. Spet pred tem, ko sem dosegel najvišjo točko. Noga je bila še kar dobra, tudi po šestih urah še vedno dobra, pravzaprav boljša kot zjutraj, tako da sem rade volje malo pohodil vsaj čez zadnji klanec. Ne le zato, bolj po sreči, sem spet utekel dežju.

Na Pokojišču se vedno malo raznežim. Gor je res lepo. Če bi se že selil iz Ljubljane, ki me resnici na ljubo čedalje bolj odvrača, bi se odselil v take kraje. Tja bodo namreč res težko preusmerili turistične tokove, razen če bodo v Peklu postavili kake lesene podeste, ki bodo omogočili lahkotno izletništvo vsakomur, ki si naravnih lepot sploh ne zasluži.

Barjanske formalnosti

Na Pokojišče sicer vodi cela vrsta cest, a je asfaltirana le iz Borovnice in ta je tudi najbolj zaguljeno strma. Daleč najlepša pa se spusti v Dol pri Borovnici. Malček se celo vleče, ampak dol grede leti in razgled na barje je eden najlepših. Zanj se splača ustaviti, ampak tokrat nisem dosti fotografiral, raje sem užival v vetru.

Potem me je čakal samo še transfer v Ljubljano, tokrat po grobih makadamih južno od Ljubljanice. To so tudi krasni konci, kjer kolesarja še nisem srečal.

Počutil sem se tako dobro, da domov nisem šel po najkrajši, ampak malček naokoli. Ko se je vendarle ulilo, sem bil že oprhan, kuhala se pašta.

Smisel gravlanja: telo dela, glava počiva

Letos sem očitno v dovolj dobri formi, da se lahko peljem relativno hitro tudi brez truda, ki me je spremljal v zadnjih dveh sezonah, ko sem se počutil, kot da imam dolgi covid, s katerim se sicer nisem nikoli okužil. Po 175 kilometrih nisem čutil tiste neprijetne izčrpanosti, ampak prijetno utrujenost. Kot po še normalnih, od pet do največ šesturnih vožnjah.

Nekaterim se sicer zdi noro, da gonim šest, sedem, osem ali deset ur. Ampak to ni v resnici nič bolj noro, kot prav toliko časa planinariti. Noga je po taki rundi seveda rahlo telečja in med hojo v drugo nadstropje se zadihaš. Ampak glava je spočita! To doživiš samo na celodnevni gravel furi, neglede na to, ali prevoziš 200 ali le 50 kilometrov. Važno je, da se za cel dan skidaš na terene, kjer ni budal.

Če kaj dobro opiše smisel gravlanja, je to ta runda. Doživiš vse. Ravnico na Ljubljanskem barju. Tišino na Menišiji. Lepoto Cerkniškega barja. Samoto v Snežniških gozdovih. In na desetine kilometrov prvovrstnega gravla.

Bolj judska varianta se začne v Cerknici in je primerna za vsakogar!

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor