Najdaljša gravel runda 2023

Ob solsticiju je noč kratka tako ali drugače. Tako zaradi astronomskih zakonitosti, drugače pa zato, ker se na ta dan že štiri leta zapored zbujam ob štirih zjutraj. Cilj: najdaljša gravel runda leta. Brez milosti.

Najdaljša gravel runda ima nekaj nepisanih, precej prilagodljivih pravil, ki jih bom zdaj zapisal. Štarta se približno ob sončnem vzhodu. Vozi se v vsakem vremenu. Trasa je krožna, zahtevna, stoodstotno vozna po tekočem terenu, vendar vsebuje karseda malo asfaltiranih cest, običajno okoli 10 odstotkov. Prevozi se jo v živahnem tempu in v enem dnevu. Najdaljša gravel runda na najdaljši dan v letu je tako primerna za vsakogar, če si le lahko privošči prost dan. Tudi tisti, ki niso trpežni kot volovi ali hitri kot dirkalni žrebci, si lahko privoščijo tako neumnost. Bistveno pa je, da si v cilju napol mrtev.

Tradicionalno, četrtič

Tradicija najdaljše gravel runde se je začela leta 2020, ko sem imel kot gravlerski gušter v nogah le eno dvestokilometrsko klasiko čez Mašun. Z veliko mero rešpekta smo si 20. junija 2020 privoščili dobrih 300 kilometrov.

21. junija 2021 je cilj 200 milj, torej 322 kilometrov. Antipatičen izziv je bila tudi višinska razlika 6.400 metrov. Od štirih sem do cilja prišel sam: eden je bil že v osnovi pametnejši in je udaril krajšo, drugi je bil žrtev serije defektov, tretjega je pobralo.

21. junij 2022 je bil na papirju lahkotnejši. Ampak zato, da sva z Blažem zvozila, sva morala podaljšati za dvajset kilometrov in se iz Roga spustiti v Kočevje, da sva se okrepčala, preden sva zagrizla v Malo Goro. 275 kilometrov.

Pozimi sem fantaziral o 350-kilometrskem podvigu. Fantaziral? Odločil sem se! Tudi traso sem narisal. »To še naredim, potem lahko neham s temi kretenizmi,« sem razmišljal.

Na silo

A po odlični zimi spomladi pet tednov praktično nisem kolesaril. Forma je šla dol. Kilogrami gor. Ko sem se začel spet vozit, smo z Disko grupo skočili na dirko Po Sloveniji, kjer smo bili veliko na nogah in malo v horizontali. Pred najkrajšo nočjo, ko bi moral biti svež kot jutranja rosa, sem trpel pomanjkanje spanca, noge so bile kot iz svinca, hrbet napet.

Če si Blaž ne bi datuma označil v koledar, bi se požvižgal na tradicijo in desant na makadame izvedel nekaj dni pozneje. Tik pred zdajci je ugriznil v vabo še Simon. Šele pozno zvečer sem splaniral dobrih dvesto kilometrov dolgo furo.

Najdaljšega dne se ni dobro lotiti na silo.

Najdaljšega dne sem se lotil na silo.

»Zalar, a imaš ti vijolično mleko?«

Ob štirih sem se zbudil v bednem stanju. Posilil sem se z ovseno kašo, nisem pa mogel na silo vplivati na peristaltiko, saj gladke mišice, kot vemo, niso pod hotnim nadzorom. To je po mojem ena njihovih slabših lastnosti, vsaj ko je treba na kolo navsezgodaj. Še v poltemi sem na Dolgi most štartal s polnim črevesjem in tudi tako nabitim želodcem, da se je manjša kepa kaše v nekem trenutku vrnila prav na začetek prebavne cevi.

Vsi smo tarnali.

Ampak dejstvo je, da sta tista dva petnajst let mlajša in nimata pojma, kaj pomeni biti sesut. Vem, da ne vesta, ker pred petnajstimi leti tudi jaz nisem vedel. Težko mi je bilo že na Ljubljanskem barju. Po dvajsetih kilometrih je Blaž poročal o vijoličnem mleku, ki je domnevno brizgnilo iz moje pnevmatike. Upravičen sum, saj je moje mleko vijolične barve. Ampak, kot kaže, je hudič nekako tesnil.

Nekreativna, ampak lepa trasa

Najdaljši dan je težak sam po sebi, zato si ne želiš plezati čez drevesa ali obračati na zahtevnih planinskih poteh. Lepota te runde je, da je asfalta le dobrih deset odstotkov in da večidel vzpona opraviš do 120. kilometra, potem pa so samo še štirje klanci in nazaj grede običajno veter v zadnjico.

Grdo pa je bilo, ko se je začel klanec iz Borovnice proti Pokojišču. Kar hitro je bilo jasno, da bom trpel na tisti grši način. Ne z užitkom. Na način, ko praktično ne bi šlo hitreje in ves čas samo čakaš, da te bo kapitalno odrezalo. Sistem se vsaj ni pregreval, saj je bilo do Cerknice petnajst stopinj in manj.

Simon, ki trenira s podmladkom slovenskega gorskokolesarskega krosa verjetno nima občutka, da je pravzaprav hiter. Tako je bil v bistvu precej neugoden in sem bil skoraj vesel, da bo prej odvil domov. Makadamska vpadnica na Babno Polje je eden spektakularnejših slovenskih gravlerskih odsekov. Malo smo se šalili.

Najdaljša gravel runda je predolga, da bi se ustavil za turško kavo

Na Babnem Polju je zadnja priložnost za obnovitev zalog pred Mašunom oziroma Sviščaki. Imajo tudi bife in trgovino, a je bolj pri nogi britof, dasiravno je pipa točno na koncu tega počivališča. Na najdaljši dan pridemo tja običajno ob isti uri, kot se gospa Alenka loti brkljanja okoli Rihtarjeve domačije. Tako da mi je že kar nerodno, da se nikoli ne odzovemo vabilu na kavo.

Je že tako, da na dvesto in več kilometrskih vožnjah ni časa za kuhanje napitkov, kot je turška kava. To je nekaj, česar ljudje očitno ne razumejo. Vozim se po Sloveniji, to objavljam na Stravi in ljudje me gnjavijo, naj se naslednjič ustavim na pivu ali dveh.

Do Babnega Polja smo bili na terenu že slabe štiri ure in še daleč pred polovico, najdaljši klanec se je pa šele začel. To so te razsežnosti dolgega dne. Kar dobra cesta sledi meji s Hrvaško in se je nekajkrat povsem dotakne. Tam sem se peljal šestkrat, sedemkrat v življenju in v 25 kilometrih srečal: enkrat policijsko patruljo, enkrat medveda in enkrat dve ženski na kolesu, ki sem ju tja poslal jaz.

To je res čudovita divjina, kjer naju je Simon slednjič zapustil in se preselil v Leskovo dolino, na precej bolj konvencionalno cestno povezavo.

Kdaj bo tega faking konec?

Okoli stotega kilometra se je resnim fiziološkim težavam pridružila še psihološka kriza. Iz Babnega Polja se najprej kar strmo vzpneš Na Vrh, kot se reče. Sledi spust, potem pa odsek, ki ga je nekdo na Stravi segmentiral in poimenoval Kdaj bo tega faking konec?

To se tam sprašuješ vedno. Trinajst kilometrov z nekaj omembe nevrednimi spusti, povprečni naklon je tako komaj 3,5 odstotka. Izklopil sem razum in bolščal predse le toliko daleč, kolikor je bilo nujno. Če bi glavo dvignil, bi me dotolkel že pogled na naslednjih dvajset metrov.

Poleg tega sem čutil, da se zaloge kritično praznijo, a nisem imel niti moči, da bi pobrskal po žepih in grizel, bodisi embalažo gela bodisi čokoladico bodisi preklete gumijaste bonbone. Taka kriza je vedno hudič, ampak še huje je, ko se ti dogaja sredi ničesar in imaš pred seboj še štiri ure in ob sebi modela, ki te gotovo ne bi pustil umreti, vendar mu res ne želiš pokvariti dneva s tem, da se vlečeš kot megla.

Molčala sva.

Po mojem niti njemu ni bilo lahko.

Peklensko

Vsega lepega je enkrat konec, je špilal Ansambel Braneta Klavžarja, ampak tudi vsega grdega je prej ali slej konec. Ko sem v vsega desetih minutah stisnil gel, ploščico in za pest gumijastih bonbonov, po mojem sto gramov cukra naenkrat, se mi je odprlo. Za zelo kratek čas, le toliko, da sem brez drame zlezel čez naslednjo nelepo rampo, ki pa je šele uvod v Pekel. Z veliko začetnico.

Pod njim imaš dve možnosti. Lahko se udobno spustiš na Sviščake in si po petih minutah že privoščiš kaj za pod zob. Do Mašuna je še dobrih deset kilometrov, skoraj ves čas navzdol.

Ali pa greš v Pekel.

Tja sicer ne smeš, prepovedano je za ves promet, a greš vseeno, že napol mrtev, naravnost v pekel. Pot tja gre pa navzgor. Po grozljivem naklonu in grozljivem šodru. Polovico časa sem imel občutek, da greva rikverc. Na vrhu, dobrih 1400 metrov nad morjem, je više le Snežnik in pred teboj zapornica. Komaj, komaj sem čez dvignil bicikel.

Divjina je tam popolna.

Vrhunec pa razgled na skalovje, ki ga je neki idiot lani ali predlani zasvinjal. Naj se cvre v peklu.

Dva deci toplega napitka

Sprehod po Peklu se lahko zaključi tudi s smrtjo, ki na nič hudega slutečega kršitelja prepovedi vožnje preži prav na koncu izjemno hitrega spusta. Nisem prepričan da je tako, ampak mislim, da je ovir več. Prvič sem se namreč ustavil samo nekaj centimetrov pred rampo. Drugič ovire ni bilo. Tokrat sva prav na koncu naletela na zajlo, ki je bila k sreči spuščena, sicer bi se verjetno zataknila.

Do Mašuna je krajši sprehod. Hladna kokakola je bila vse, kar sva potrebovala. A ni bila hladna, tako da je bilo treba sprejeti izredno težko odločitev: mrzlo fanto ali toplo kokakolo? V komentar napiši kako bi se odločil.

Zdrava prijateljska ljubezen

Specifika najdaljšega dne je tudi, da se dogaja poleti. Za naju cel dan temperatura še ni narasla dosti čez dvajset stopinj, pa je bilo že globoko čez poldne. V Cerknici je bilo seveda dosti bolj toplo. Trg pri Martinu Krpanu je eden tistih, kjer niso posadili prav dosti dreves, so pa tlakovali, tako da slučajno ne bi prizanesli kolesarskim turistom, ki se tam po cigansko krepčajo s ceneno prehrano.

Ne vem ali sem nanj pozabil ali sem zaradi preživetvenega nagona podzavestno potlačil spomin na prav zadnji vzpon dneva, ki se od Nikoder napne do suhe štirne: 1.700 metrov dolžine, povprečni naklon 8,2 odstotka, podlaga slaba. To je bil žebelj v krsto in partner mi ni bil v pomoč. Obratno. Vsaj dvakrat, trikrat sem mu odpadel in me je kolegialno počakal, samo zato, da je lahko potem še enkrat pokazal hudiča.

To je tista zdrava ljubezen med prijatelji.

Devet minut trpljenja na soncu me je tako sesulo, da sem meglenih oči, mlahavih rok in tresočih nog komaj zvozil spust do Verda in na vrhuncu vročine še dvajset kilometrov do Ljubljane s toplim vetrom v hrbet. Naravnost na vrček temnega …

Najdaljša gravel runda je dobra samo zato, ker je težka

»Mogoče je zdaj pravi čas, da ti nekaj povem,« je izjavil Blaž. »Že od jutra ti spušča mleko.«

Jasno. Mleko nikoli ne zaflika gume, kot obljubljajo. Z nekaj sreče sicer vzdrži nekaj deset, tokrat pač skoraj dvesto kilometrov. Naslednji dan je sistem izdihnil. O teh peripetijah več kdaj drugič.

Tokrat sem bil vesel, da sem prišel okoli. Ko sem si vsaj malo povrnil moči in duha z vrčkom temnega in pobasal ostanke večerje, sem se zavlekel v posteljo do naslednjega jutra. Vmes mi je bila v tolažbo samo ženska, pa ne zaradi ženskih časov, ampak ker je ljubeznivo prinesla ogromno sladoleda.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 20230622_132827-1024x683.jpg

Izkazalo se je sicer, da ni šlo počasi. To nekako razloži muke. Na tako dolgih eskapadah je seveda nemogoče, da bi se imel cel dan noro dobro – kdor to trdi, je nakladač. So pa boljši in slabši trenutki. Tokrat je bilo več slabših, ampak tudi taki dnevi morajo biti. Nanje si po svoje celo bolj ponosen. Na najdaljšo gravel rundo ne greš zato, ker je lahko, ampak ker je težko.

Kaj pa če bi naslednje leto res odbili 350k? Ah, dajte ga no srat!

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor