Veš kaj imam v takih situacijah najraje? Tolažilne stavke. »Samo da si cel.« In: »Saj bo še kakšna druga priložnost.« Kot takrat, ko padeš, vse te peče in boli: »Koža in kosti se zacelijo, samo da je kolo celo.« Od kod ta trapasta zamisel, da odrasel moški potrebuje tolažbo? DNF, nisem se kvalificiral za svetovno prvenstvo, pa kaj potem. Gremo naprej!
Sredi cirkusa trenutek miru
Spal sem slabo, zajtrk se mi je upiral in sral sem kot vidra. A pol ure pred startom sem bil v boksu čil, še preveč sproščen in nabrušen, kot dolgo ne. Z Andrejem sva se nazadnje družila, ko sva si severno od polarnega kroga v kar mizernih vremenskih razmerah delila šotor. Zdaj je bil prvič na štartu dirke svetovne serije gravlanja. Jaz pa tretjič in še eno svetovno prvenstvo je za menoj. Zdelo se je, kot da se poznamo s polovico udeležencev.
Iron Maiden tik pred štartom so bili idealna uvertura. You’ll take my life but I’ll take yours too. You’ll fire your musket but I’ll run run you through. »Nur noch fünfzehn Sekunden,« je vpila že navsezgodaj nahajpana špikerka. Globok izdih, pozabi na okolico, ustvari si trenutek miru! Kratek požirek. Pi-bi-bi-pi-bip naredi števec, klik naredijo pedala in izgubiš pamet.
Bum, prvič
V levem ovinku in pod nogo navzgor sem pridobival pozicijo za pozicijo, ne brez komolčenja, in pod Kernjakstrasse sem bil med prvih dvajset še s precej rezerve. A petsto metrov skoraj osemodstotnega klanca me je v minuti in pol navilo kot uro. Šok za telo je trajal dobrih deset minut, še čez klanec skozi gozdič, potem smo se ob reki ustavili.
Letos dirka elita v ločeni kategoriji, ne kot še lani na Monsterratu. Štartali so prej, takisto mlajši od 35 let, tako da je bil naš uvodni rafal dosti bolj človeški, predvsem pa nam, starejšim stričkom, ne nese več daleč.
Pod prvi klanec sem se po desni prebil v ospredje. Prišel bi na odlično pozicijo, a sta se tik pred menoj dva zapletla. »Pizdavamamaterina,« si misliš brez kančka empatije, ko skušata panično razvozlati kolesa, po levi gre pa vse mimo.
Konsolidacija
Nekaj deset gramov smo privarčevali pri opremi, ampak kaj ti bo to, če imaš pet kilogramov preveč na sebi. Na klancu sem šel vzvratno. Bilo bi še huje, če pred menoj ne bi shodili. Dva sta se pobirala na koncu spusta s Tabora. Eden od njiju je bil zlata vreden, očitno prepričan, da je dovolj dober za prvo grupo, tako zanosno ga je gnal naprej in celo nadiral tiste, ki niso delili njegovega entuziazima.
Malo me je skrbelo kako se bodo noge po prvem šoku odzvale na enem od hupserjev, pravzaprav še najbolj tehničnem delu trase, ampak tam sem bil že v redu, vsaj enakovreden ostalim. Nič, z njimi bom šel ne da bi se pretegnil, pridno bom papal in pil, potem pa vidimo kako bo v zadnjem krogu.
Bum, drugič
Popuščanja pa ni bilo. V vse ovinke na polno, tudi v tistega, kjer me je odneslo na bankino. Nič takega. Čez malo višji rob sem skočil nazaj na cesto. Zaropotalo je in mi za trenutek odneslo zadnje kolo. »Menda nisem s pedalom zapel za rob ceste,« sem si mislil in se čudil zakaj tisti za menoj cvili kot ščene.
Manj kot sto metrov naprej je bilo vse jasno. Zaropotalo je okoli zadnjega menjalnika, kot da mi bo kletko CeramicSpeed OSPW za 500 evrov odtrgalo, ampak z verigo je bilo vse v redu. Z osjo pač ne. Del z navojem, ki je privit na menjalnik, je verjetno odneslo na drugo stran Karavank, jaz pa sem z nevoznim biciklom obtičal na neznanem kraju. Brez telefona.
Tu pride na vrsto hvala organizatorju. Gasilci v vlogi rediteljev so bili sto metrov stran. Ponudili so vodo. Organizirali prevoz na cilj in po prihodu zadnjega tekmovalca prevoz kolesa. Posodili so mi telefon, da sem lahko Ani razložil, naj me ne čaka na fidconi. Čez slabo uro sem že zmrzoval na mopedu, ki me je peljal nazaj v Vrbo.
Pet minut in kolo je vozno
Pogledala sva razplet elitne dirke, spila dve rundi piva in potem sem si rekel, da bi bilo fino ugotoviti, kje je moj bolid. Naložili naj bi ga takoj, ko bo mimo zadnji tekmovalec in ga pripeljali v cilj. Kam le? V pisarni dirke je slabo kazalo. Človek je telefoniral najprej enemu, potem drugemu, potem je rekel, da bo malo za počakat.
Že prej sem opazil, da je na steno naslonjen Standert, pa sem si ga šel ogledat. Lep primerek. Pod njim pa kolo s štartno številko 889. Moj! »Vielen Dank, auf Wiedersehen.«
Naslednji dan smo zadevo z VS Bike ekspresno rešili ob najboljšem espressu v mestu. Diagnostika je pokazala, da sem za okvaro kriv sam, ker očitno nisem dovolj zategnil osi. Če si še tako želim zvaliti krivdo na kogarkoli drugega, si z vso svojo domišljijo ne znam predstavljati, kako bi zadeva razpadla, glede na to, da je bila os cela, vključno z navojem. Jebi ga, Zalar, zasral si.
Pet minut dela in Factor je z novim nosilcem menjalnika in novo osjo kot nov.
Zmaga s cestnim kolesom
Sam se na tako dirko ne bi odpravil s 30-milimetrskimi gumami, ampak nimam službenega kolesa, kot Sebastian Schönberger (Felt Felbermayr), ki je v 4 urah in 23 sekundah za 27 sekund opravil z gravel specialistom Paulom Voßom (Autsaid), tik za njim je bil Daan Soete (Deschacht Hens Maes CX), sicer ciklokrosist po osnovni izobrabi.
Še enkrat: zmagal je na cestnem kolesu s cestnimi pnevmatikami, kar dovolj pove o zahtevnosti trase, ki je bila po mojem na meji regularnosti za gravel dirkanje in gotovo manj zahtevna, kot trasa prvega svetovnega prvenstva leta 2022, o kateri so imeli vsi toliko povedati.
Zmagovalec je enostavno izkoristil nizko težo, aerodinamiko in prenose. Vseeno s takim biciklom ne bi mogel voziti na cestni dirki, saj Uci prepoveduje obročnike z manj kot dvanajstimi naperami na dirkah s skupinskim štartom – a samo na cestnih dirkah in v ciklokrosu (pravilo 1.3.018). Torej? Gravel kolesa so lahko dosti bolj aerodinamična od cestnih.
Schönberger je računal na pomoč treh moštvenih kolegov kontinentalne ekipe Felt Felbermayr, ki so baje taktično dobro razmontirali dirko, tako da so imeli privatniki bolj malo možnosti. In nenazadnje: Schönberger ni kar nekdo, ampak je še lani dirkal v ekipi ranga Human Powered Health, leta 2022 pa je z B&B Hotels-KTM zaključil Tour na 33. mestu. Marca je bil na VN Nove Gorice in Vipavske doline 7., na dirki avstrijskega pokala pa ga je premagal samo Jaka Primožič.
Če ne bi bil DNF, bi mi ziher uspelo!
Našo elito je solidno zastopal Adam Jordan, na koncu je bil 38., Gregor Matija Černe (Meblojogi Pro-Concrete) pa 56. Premierno je na UCI Gravel World Series med elito dirkala Tjaša Sušnik (BTC City Ljubljana Scott) kot prva Slovenka. Tudi ona se je borila na cestnem kolesu, s 25-milimetrskimi gumami in celo obročnimi zavorami. Končala je 21.
Najhitrejša je bila Giada Borghesi, tako rekoč Tjašina kolegica, saj dirka za BTC City Ljubljana Zhiraf Ambedo. Tudi ona je bila doslej bolj domača v ciklokrosu kot na cesti, ampak že lani je imela nekaj dobrih rezultatov na gravlu.
Dirkalo je kup Slovencev, ampak poglejmo kateri so se kvalificirali na svetovno prvenstvo:
- Tadej Sedar (KK Pocinkovalnica Celje), moški 19-34 let je bil drugi!
- Uroš Vene (Team Granfondo Slovenija), moški 40-44 let je bil peti.
- David Budimir, moški 50-54 let je bil trinajsti.
- Andrej Žavbi (Tuš team), moški 60-64 let je končno zmagal tudi na gravel dirki!
Čestitke vsem, ki so dokončali! Jaz se lahko samo pridušam, da bi mi ziher uspelo.
Ampak res, ziher!
Dirkal sem 26,5 kilometrov. Slabih 51 minut. Verjetno nisem pokuril niti polovice tistega, kar sem požrl v prejšnjih dveh dneh. Še sreča, da nisem vnaprej plačal za fotografije. Kar jih je, so tako zanič, da ne bi dal niti evra, kaj šele 18,25 dolarjev, kolikor hoče FinisherPix.
Takoj ko smo v ponedeljek sestavili bicikel, sem se zapeljal in noge so se vrtele same. V torek sem skočil proti Rakitni. Kakšni dve minuti sem ga basal in opazil, da sem po Stravi deset sekund hitrejši od svojega rekorda. Pa sem potegnil do vrha: osebni rekord sem z 29:42 izboljšal na 29:14.
Jebemti!
