Pred desetimi leti, ko sem bil na dnu svoje fizične pripravljenosti, si nisem predstavljal, da bom na pragu štiridesetega dirkal na amaterskem svetovnem prvenstvu v novem športu, ki je preveč kul, da bi iz njega delali tekmovalno kolesarsko disciplino. Pa jo vseeno delamo tekmovalno in, verjeli ali ne, še vedno je kul. Najbrž bolj kot kadarkoli prej. In še del dogodka sem bil, ob tem pa iz prve vrste dobil novo potrditev, da … svet ni eden
Nezdrava nervoza
Nerad priznam, da se me je v soboto med ogledom uvodnih petnajstih kilometrov trase polotila nervoza, da ne rečem strah. Ne zato, ker sem se ob prijavi spraševal, če sploh sodim na prvenstvo. Dan pred dirko sem vsak količek in robnik na trasi dojemal kot nebodijihtreba, ki mi strežejo po življenju.
Štart, dva ovinka po cesti navzgor in levo na šoder ob arkadah, v svinjsko strm klanec. Potem nekaj asfalta in dol po serpentinasti enoslednici z nekaj zevajočimi skalicami, zelo primernimi za defekt ali padec. A bolj naju je skrbelo nadaljevanje po kolesarskih stezah z robniki, količki in podobnimi za dirkanje neprimernimi elementi, ki radi lomijo okvirje in kosti.
Pred drugim asfaltnim vzponom je bil daljši, nezahteven gorskokolesarski odsek, kjer sem pričakoval hitrosti tja proti 40 kilometrov na uro. Ravno toliko skalic, korenin in spolzke zemlje, da se ne bi kdo zares pojavil na cestnih gumah, kot so namigovali nekateri specializirani mediji, ki se trudijo vzbujati vtis resnega in kakovostnega žurnalizma.
Amatersko-profesionalni pristop
Namestitev sem rezerviral v urnem stolpu precej impozantnega dvorca nedaleč od štarta.
A šele dan pred odhodom sem ugotovil, da se štartne številke prevzame v cilju, 25 kilometrov stran. Reči bi jim morali ciljne številke. Blaž je opral kolesi, s Klemnom sva se zapeljala v Cittadello, kjer se je končevala dirka ženskih in starejših moških kategorijah. Na poti sva srečevala udeležence ženskih in starejših moških kategorij, ki so se po 140 kilometrih dirkanja vračali na štart z bicikli.
Organizator, ki se je kdaj soočal s križi in težavami amaterjev, ne bi nikoli organiziral dirke od točke A do točke B. Filippo Pozzato se seveda ni nikoli soočal s križi in težavami amaterjev.
Z registracijami se je malo zapletalo, ker v prijavni službi niso verjeli, da je uradni dres slovenske reprezentance uradni dres slovenske reprezentance, a so radi podeljevali akreditacije, tako da je postal Klemen Čepirlo športni direktor. Na svetovnem prvenstvu amaterjev seveda ne gre brez profesionalnega pristopa in to je Čepirlo izvajal od začetka do konca, od načrtovanja do mazanja rok, za kar se mu še enkrat oba z Blažem prav lepo zahvaljujeva.
Zvečer smo izvedeli, da bi Andrej Žavbi nemara postal svetovni prvak v kategoriji 60-64 let, a je imel defekt in je končal četrti. Sledi spoiler: to je še vedno najboljša slovenska uvrstitev na gravlerskih svetovnih prvenstvih vseh časov.
V nedeljo smo štartali Robi Jenko, Marko Pavlič, Nik Čemažar in Mihael Štajnar ob enajstih med elito in deset minut za njimi Blaž Debevec med moškimi 19-34 in moja malenkost med moškimi 35-39 let. Priznaj, da smo čedna druščina športnikov!
Nova lekcija: ne dirkaj cagavo!
Valji, ki mi jih je prijazno posodil Matija, so zaradi pomanjkanja prostora ostali doma, tako da sem se za silo ogrel na cesti, Blaž pa kot profesionalci, pljunek od štaba Mathieuja van der Poela in Gianija Vermeerscha.
A kaj ti bo ogrevanje, če se moraš za korekten štartni položaj v boksu narisati čim prej, tako da je po pol ure postavanja efekt ogrevanja skoraj neopazen.
Res pa je bil štart tokrat dosti bolj human kot na La Monsterratu, zato se lahko toliko bolj tolčem po glavi, ker sem se ga lotil cagavo, kot nekdo, ki si želi le sodelovati.
Nekaj pozicij sem pridobil tik pred spustom, kjer se je izkazalo, da si utreš pot tam, kjer je najbliže, tudi z brutalnim sekanjem ovinkov kar po podrasti. Nekdo je defektiral, nekdo je padel, jaz sem bil med tistimi, ki so izgubili bidon. Po manj kot desetih minutah dirkanja je bilo jasno, da bom žejen.
Če cagaš kot lolek, obtičiš med loleki
Preveč cagavo sem izpeljal tudi drugi vzpon in 150 kilometrov pred ciljem ostal v grozni, zares grozni grupi. Nekaj časa je šlo popolnoma brezglavo, skok na skok. Ko so ugotovili, da to nametavanje nima nobenega smisla, če je do cilja še 120 kilometrov, sem pa dobil vtis, da prisostvujem lokalni rundi s kolesarji, ki so začeli kolesariti, ko so Rogliča prvič videli zmagat na televiziji.
Trije brdavsi brez občutka so ves čas razbijali grupo. Deset ali petnajst švercarjev ni moglo ali hotelo nič. Peščica je bila normalno poskočnih.
Vendarle smo bili na amaterskem svetovnem prvenstvu in ni šlo pričakovati resne akcije, ampak kvečjemu komedijo.
Bil je tudi Italijan, ki je pokvaril vsak poskus krožne izmene, recimo tako, da se je iz desne vrste kar na lepem umaknil v levo, tako da sem celo izvedel manever Remca Evenepoela proti Benu Turnerju, saj ob tako neumnih manevrih res izgubim živce. Če bi bil na televiziji, bi me Twitter spražil do črnega.
Sloge ni bilo v grupi niti, ko smo malo naprej od Padove obrnili proti severozahodu in je končno sem pa tja pihnilo v hrbet. Najbolj zanesljiv je bil Norvežan, ki je odpadel od elite in si je verjetno želel čim prej v cilj.
Po bidonu še ketna
Malo bolje je bilo, ko nas je ujel prvi 40- do 45-letnik, eden tistih majhnih in nervoznih Italijanov, ki je kar naprej skakal po biciklu, misleč da ima defekt. Gestikuliral je, češ, dajmo skupaj, a mu nisem znal dopovedati, da je priletel v najbolj nesložno grupo v zgodovini gravlanja. Vsega sem imel dovolj. Lotil sem se zatezanja šprinteric in lepo zdrknil v začelje grupe.
Napaka! Čim sem to storil, je prišla serija 90-stopinjskih ovinkov, ki so si sledili na dvesto do petsto metrov. Ne pretiravam. Dvajset minut sem bil na elastiki. Sem pa ugotovil, da so med nami bolj ali manj mrtvaki, medtem ko sem bil jaz še kar svež, razen, da sem bil tik na tem, da me pokoplje krč.
Na kilometru 115 naju je Čepirlo zamudil, tako da sem prišel do naslednje fidcone 35 kilometrov do cilja že precej žejen – ne pozabi, da sem ostal brez bidona po desetih minutah. Podajalci flaš so bili žal precej manj sposobni in prav tam mi jo je uspelo spustiti tako nerodno, da je priletela med feltno in verigo, snela verigo in … bum … grupa je šla.
Skoraj sem sicer prišel zraven, a sta ga spredaj točila Norvežan in Italijan, ki sta bila močnejša že vsak posebej, tako da sem sčasoma obupal. Sem pa pobral Belgijca in Filipinca, oba iz moje kategorije, a pečena in popolnoma neuporabna. Filipinec je bil še za glavo manjši: če je držal balanco zgoraj in jaz spodaj, sem še vedno videl čezenj.
Ko priletijo veliki fantje
Naj poudarim, da je bilo vzdušje ob trasi vrhunsko, še posebej v Cittadelli, kjer je organizator zapletel dirkanje, tako da je bolj spominjalo na ciklokros kot na gravlanje. A ljudi je bilo polno tudi na krogu v okolici mesta. Nekateri so bili v deliriju, vpili so kot psihopati, bile so navijaške skupine s transparenti. Zeleni dres navijači poznajo bolje od organizatorja, vpili so »Slovenia«, celo »gremo«, »dobro« in podobno. Res lepo!
Seveda pa je bila odločitev organizatorja, da izpelje zaključek v krogih, logistično popolna neumnost, še bolj zato, ker je del trase potekal po enoslednicah, kjer ni bilo možno normalno prehitevati. Točno tam, kjer je bil v prenosu le posnetek iz zraka, sta naju s Filipincem dohitela najprej Vermeersch, ki se je ravno odpeljal grupi, in potem še Daniel Oss.
Najprej me je skoraj zbil motor, potem sem za seboj zaslišal cvilež in dvakrat preveril, če slučajno ne dirka za nama s Filipincem ženska. »Jebajta se,« nama je oponesel v angleščini, kot da je izgubil kaj več kot sekundo ali dve. Oss je bil manj nervozen. Ampak, če naj se kdo jebe, naj se Pozzato, ki nam je prodal dirko za 100 evrov, navsezadnje pa smo se morali umikat tistim, ki sploh niso dirkali z nami, so pa dirkali na isti progi.
Potem je ujel Greg van Avermaet. Najprej sem vpil za njim v spodbudo in potem pomislil, da bi ga za štos prijel. To je šlo. Šlo je tudi v levi ovinek z asfalta na kolovoz, ampak res dobesedno na robu: od roba do roba. Potem je Greg na svoji prvi gravel dirki čez večje kamne v težki šajbi potlačil, kot da je na ravnem, mene je razmetalo kot budalo in po pol minute sem se poslovil.
Bum
Veliko se govori o nevarnih trasah, slabih organizacijah in nesposobnih voznikih spremljevalnih vozil na cestnih dirkah, bolj malo pa se je o tem govorilo po prvem svetovnem prvenstvu v gravlanju. Ni bilo okej. Recimo tole na ključnem ovinku pred ciljem, ki je odločil dirko.
Ni pa posnetka motorista, ki me je malo potem, ko sem spustil van Avermaeta, na vsak način skušal prehiteti tam, kjer je bilo to nemogoče. Teren je bil bolj razdrapan, kot je videti na televiziji, hitrost relativno visoka, med kolesnicama od pet do deset centimetrov visok rob, motorist pa je rinil tja, kjer ni imel prostora, očitno misleč, da se bom zlahka preslikal na drugo stran. S prednjim kolesom sem zapel v rob in se razbil, ob tem odlomil prestavno-zavorno ročko in, kot se je izkazalo pozneje, zlomil še sedež in skrivil balanco. Tristo evrov škode.
Da sem bil brez bremze, sem se spomnil šele čez več ur na poti domov. Ko sem se cijazil v cilj, me je bolj žrlo, da nisem imel menjalnika, sploh ker mi je ob padcu prestavilo v lahek prenos, s katerim sem lahko pet kilometrov do cilja vozil največ 22 kilometrov na uro.
Mimo je šlo vse sorte, a iz moje kategorije le Filipinec. Končal sem na 22. mestu od 38 uvrščenih in 43 nastopajočih. Spet se je izkazal Klemen, ki mi je v cilju takoj porinil v roko kokakolo, ki jo je nekje pridobil samoiniciativno, ker pač dobro ve, kaj prija kolesarju po petih urah matranja.
Dobra gravel dirka
Trasa ni bila najbolj posrečena, predvsem pa ni bila lepa, kot je naložil na Instagramu Peter Sagan. Sam nisem opazil niti jezera Fimon – pa smo šli okoli in okoli, v Piazzoli sul Brenta ali kjerkoli že je to bilo, pa sem videl le ljudi, ki so pod svobodnim soncem uživali v aperolšpricih, medtem ko smo se mi dajali do onemoglosti.
Preveč je bilo butastih ovinkov na kolesarskih stezah, količkov, preveč na silo na preveč naseljenem področju. Ne bi pa kritiziral podlage. Bila je težja in bolj raznolika, kot vas prepričujejo ameriški kavčarji, užaljeni, ker se svetovna prvenstva vsaj štiri leta na bodo zgodila v tamkajšnjih zakotnih prerijah. Bila je tudi težja od vtisa, ki ste ga dobili po televiziji.
Makadam je bil res večinoma speglan, asfalta je bilo okoli tretjino, a nekaj malega je bilo tudi groznih poljskih odsekov. V prepričanju, da bo tega manj, sem napumpal preveč, okoli 2,5 bara, tako da sem na bolj razsutih delih, kjer sem sicer boljši od večine, kar očitno izgubljal.
Konec pet kilometrov prehitro. Ali prepozno, kakor vzameš.
Nekaj grenkega priokusa je, ker sem dirko zaključil pet kilometrov pred ciljem, ampak na splošno mi je bila všeč. Upam, da se je Pozzato kaj naučil. Še raje bi videl, da bi naslednje svetovno prvenstvo v Toskani organiziral kdo drug.
Bolj me žre, da sem bil sposoben odpeljati bolje tudi s to formo, ki res ni blesteča. Možnost za 15. do 20. mesto sem izgubil deloma po lastni krivdi, ker sem v fidconi nerodno prijel flašo. Možnost za več zaradi premalo agresivnega štarta. Po številkah sem na La Monsterratu vložil več. Počutje je pravilo enako: takrat sem bil po dirki skoraj mrtev, tokrat niti ne.
Po svoje me ima, da bi se naslednje leto vrnil. Vprašanje pa je, če se mi ljubi. Zadnji mesec ali dva sem pogrešal pristno gravlersko izletništvo. Za resno gravel dirkanje pa moraš imeti v nogah hitre kilometre, tudi na cesti, pet kilogramov manj bi prav prišlo, ampak za vse to mi zmanjkuje živcev.
Pod črto je bila izkušnja krasna. Gravel dirkanje si predstavljam skoraj točno tako: kot resno dirkanje, ne kot dirkanje samooklicanih gravel specialistov, ki nabijajo o nekakšnem duhu gravlanja. Ta je ušel iz steklenice že v Ameriki, davno preden se ga je lotil Uci. V bodijih in na cestnih biciklih dirkajo v ZDA po makadamih že dolgo.