Saj veste kaj so pravili za gorske kolesarje? Pravili so, da se na gorsko kolo usedejo falirani cestni kolesarji. V resnici se je dogajalo in se še vedno dogaja, da odlični gorski kolesarji razbijajo vse po vrsti še na cesti. Ni pa daleč od resnice trditev, da se za resno gravlersko dirkanje odločajo falirani cestni kolesarji. To je zoprno za tiste, ki se tega lotimo, kot si je Uci verjetno zamislil, ko je Gravel World Series opredelil kot kolesarjenje za vse. Kar sva z Blažem doživela v soboto na piemontskih gričkih, seveda ni kolesarjenje za vse. Je bilo pa prekleto zabavno!
Domačno vzdušje
Šest ur vožnje in sva parkirala pred srednje neuglednim nogometnim igriščem v kraju Quattordio. Videti je bilo, da se dejansko nekaj dogaja, a ne bi nikoli uganil, da gre za svetovno serijo gravlanja. Na tistem prizorišču je bilo nemogoče imeti tremo, ker bi dobil občutek, da si del nečesa velikega in pomembnega.
Nicolas Roche se je v to zakotje pripeljal iz Monaka in iz avta za osemdeset jurjev stopil v zanikrno čumnato brez oken, kjer so organizirali prijavno službo. Nobenega glamurja. Tako to je: eno leto te vozijo po dirkah v klubskem avtobusu, drugo leto se s komisarjem prerekaš, ker nimaš tekmovalne licence, in jih sprašuješ »a vi sploh veste kdo sem jaz«.
Zadevo je slednjič uredil in tekmoval v moji kategoriji, čeprav se je že prej kvalificiral na svetovno prvenstvo v Franciji. Fant se zabava. Bolje to, kot da bi se zredil za dvajset kilogramov in po bifejih razlagal, da so amaterji prifuknjeni, ker se vozijo s kolesi, kot da so profesionalci.
Umirjeno popoldne
Blaž je organiziral ogled uvodnih in zaključnih kilometrov trase. To je bila dobra zamisel, kajti oba sva slišala, da se na teh dirkah štarta, kot da je cilj za ovinkom. Ovinkov je bilo pa že na začetku precej in podlaga neugodna.
Nekaj časa sva se vozila z italijanskimi reprezentanti, med njimi je bila Barbara Guarischi, ki je sicer na Movistarjevi plačilni listi. Prišla naj bi bila tudi Tiffany Cromwell (Canyon-Sram), Nathan Haas (privatnik) pa je eden tistih, ki so falirali na cestni sceni.
Do večera sva poskrbela za vse, kar je treba: odprla sva ventile in pretegnila noge, oprala kolesi, požrla ekscesne količine ogljikovih hidratov, prestavljala stvari sem ter tja … in tako. Noč je bila mirna. Um takisto.
Uci in varnost. Dva različna koncepta.
Zjutraj ni bilo vzdušje na prizorišču nič bolj imenitno kot prejšnji dan, razen, da je svoj štant postavil še 3T. Expo prostor je tako obsegal točno dva razstavljavca: Trek kot uradni sponzor serije je postavil štant kvadrature 18 kvadratnih metrov, 3T je pod nekoliko večjim šotorom gostil svojo amatersko ekipo. Menda je dirkalo vsega skupaj tristo duš. Dve prenosni stranišči sta bili skoraj dovolj.
»Srečno, Davide,« sem zaželel Rebellinu, ki je ta del infrastrukture koristil takoj za nama. Človek ga mora imeti rad. Za razliko od prezgodaj upokojenih cestnih kolesarjev on še vedno dirka na cesti pri 51 letih, magari na kontinentalni ravni, in tudi on po mojem ne bo naslednje leto razlagal, da smo prifuknjeni, če se vozimo v mrazu in dežju.
Oznanjeno je bilo, da nas bodo klicali v bokse, a ni bilo niti boksov niti klicateljev. Slednjič je edini komisar, ki sem ga videl, tiste z rožnatimi štartnimi številkami poslal nekaj vrst nazaj, češ da smo vendar druga kategorija. Kdor je imel prejšnji večer čas za brifing, je to morda vedel, ostalim pa so šele na lokaciji tik pred zdajci povedali, da bomo štartali v intervalih. Drugi štart le pol minute za prvim. Takšno možnost opredeljuje v pravilih tudi Uci.
To je seveda recept za kaos. V najslabšem primeru tudi za katastrofo.
Izdih … BUM!
Rep prejšnjega štarta smo ujeli po dobri minuti, takoj ko smo zavili desno na makadam, tako hitro, da mi je odnašalo zadnjo gumo. Kaos. Najhitrejši smo se praktično zaleteli v najpočasnejše, pri tem pa je bila vidljivost skoraj enaka nič. Če pomislim, je bil to spektakularen cirkus. Šele pozneje sem v posnetku videl, da smo vse ostale kategorije štartale skupaj, kar je še povečalo pritisk. Popoln kretenizem. Jaz sem tisti v slovenskem dresu.
Pričakoval sem, da bo od štarta letelo do filtra, ne pa, da bo tako tri četrt ure. Brez milosti. Petnajst kilometrov sem bil na ravnini ves čas v rdečem polju, na izhodih iz ovinkov, vzponih na nasipe in med prehitevanjem počasnejših pa v temno vijoličnem. To bi laže prenesel s kakšno cestno dirko ali vsaj nekaj rundami v nogah, tako pa so me hitrosti resno šokirale. Na menjave pozicije brez pretiranega truda lahko pozabiš: to pomeni, da boš z idealne linije čez globok pesek zapeljal na drugo stran in se potem vrnil v zavetrje, spet čez pesek.
Komedija s primesmi grozljivke
V bulo je šlo tudi čez prva dva klanca (od petnajstih), potem se je umirilo – a ne, ko smo se zaleteli v tretjo rampo in potem v četrto. Vsakič do daske. To so bile grozljive štajge, kot si jih predstavljaš v vinorodnem okolju. Sploh četrti klanec je bil simpatičen: ko se je napel krepko nad 20 odstotkov, sta za dodatno težavo izziv poskrbela spremljevalca na maksi skuterjih, ki sta v globoki mivki obtičala na ključnem mestu. Kar predstavljam si, kako bi Carlton Kirby vpil, če bi komentiral to komedijo.
Slednjič se je oblikovala solidna grupa, v kateri smo si iz kaj vem kakšnega razloga na vsakem klancu pretipali obisti in se čakali na ravninah. Res pa je vsakič kdo odpadel ali smo koga novega ujeli.
To je bilo popolnoma brezumno dirkanje, kot da se spopadamo na zmago v zadnjih desetih kilometrih. Sean Kelly bi ostal brez besed.
Krizo sem imel dvakrat
Prvič že na 45. kilometru, ko sem nekomu posebej ambicioznemu optimistično sledil v globok pesek, kjer sem moral po mojem v enem trenutku obrnit tisoč vatov in pri tem takoj fasal krče v praktično vse mišice leve noge. K sreči se je zadeva umirila, na naslednjem griču sem bil spet zraven in si iz prve vrste ogledal, kako je tistemu ambicioznežu najprej posvetila rdeča lučka, potem pa je tako epsko zakuhal, da je stopil s kolesa.
Druga kriza je sledila postanku. Čeprav se je javila, da bi šla zraven, sem Ani prihranil 600 kilometrov dolgo pot v vsako smer in mučno bluzenje sredi ničesar. Napaka! Po mojem sva bila z Blažem edina, ki sva se tam pojavila brez soigneurja. Fidcone je sicer organizator organiziral vsakih 25 kilometrov, a vodo so delili v pollitrskih plastenkah. Prvo sem zgrešil, ker jo je prostovoljec držal, kot da je njegova.
Slednjič sem obtičal s praznima bidonoma in se okoli 65. kilometra ustavil. Pojma nimaš koliko časa traja, če moraš natočit dva bidona, ko se ti mudi. Ne samo, da se je mimo odpeljalo deset ali dvajset kolesarjev. Ko sem po slabi minuti štartal, me je totalno odrezalo in nekaj minut sploh nisem vedel, kako bom prišel do konca.
Hipna ugotovitev, da sem šele na dobri polovici, me je navdala z grozo. Čisto meni bi bilo podobno, da bi prestavil dve niže in se udobno zapeljal v cilj, a mi je tokrat nekako uspelo premagati bolečino in potrpeti deset kilometrov. Potem se je odprlo in sem imel odličnih petdeset kilometrov do cilja, ki so minili presenetljivo hitro.
Solaža
Do konca sem samo še prehiteval. Rekel bi, da je večino izdala prehranska strategija, ki je verjetno niti nimajo. Sam pa še kar uspešno sledim smernicam dr. Tima Podlogarja, ki je blazno ponosen na to, da sem izpeljal prehranjevanje tako rekoč perfektno. Na pol ure sem stisnil gel, skupaj torej devetdeset gramov cukra na uro pa še malo več, če prištejem vsebino prvih dveh bidonov. Skupaj je to kakšnih 400 gramov ali, če želite, 80 vrečk sladkorja, kakršne dobite ob kavi. Vem, ni lahko, ampak prazna vreča ne stoji pokonci.
Pred- predzadnji, ki sem ga dohitel, mi je sicer dal eno ali dve neuporabni smeni, a sem se ga losal šele na zadnjem hupserju. Predzadnji, ki sva ga ujela skupaj, je bil videti klinično mrtev in je bil popolnoma neuporaben. Prav zadnji mimo katerega sva šla, pa je bil videti tako slabo, da me je že prijelo, da bi mu pomagal. Človek je namreč ležal na balanci, z glavo pod nivojem balance, buljil je v tla in deloval popolnoma dezorientirano, kot da bi sedel na biciklu že dva dni. Grozno.
Ni to za vse
Mislil sem, da bo šlo hitreje, da bo povprečna hitrost vsaj 28 kilometrov na uro, bolj verjetno okoli 29 na uro, a navsezadnje sem bil na terenu celo več kot štiri ure in pol. Pozneje sva izvedela, da so teren mestoma posuli pred kratkim, menda v dobri veri, da nam s tem delajo uslugo. Kjer ni bilo posuto, je bila globoka mivka. Pravzaprav sem se razveselil vsakega odseka asfalta. Defektov je bilo malo morje. Rekel bi, da mnogi pretiravajo z nizkimi tlaki, nekateri tudi s kar smešno ozkimi gumami.
Sem se kvalificiral? Ne. Še huje! Ne da se nisem uvrstil v prvo četrtino, uvrščenih – kvalificira se prva četrtina prijavljenih, ne uvrščenih. Prišel nisem niti v prvo tretjino! Štirinajsti od 23-ih in šele 89. generalno, gromozanskih 49 minut za zmagovalcem. Kvalificiral se ni niti Blaž, ki letos leti odločno bolje od moje malenkosti in me je v cilju čakal petnajst minut, res pa ga je pred dirko zdelal virus.
Pretepen
V moji kategoriji se je kvalificiralo od pet do sedem kolesarjev, odvisno od tega, koliko jih ni prišlo do konca oziroma so zaostali več kot dve uri. Od svetovnega prvenstva sem bil oddaljen pol ure in toliko rezerve nisem imel, niti če bi bilo vse idealno, torej oskrba, normalen štart in lažje feltne. Mogoče bi šlo z lansko formo in veliko sreče. Letos pač ne.
Sem razočaran? Ne. Dirkal sem po najboljših močeh. Po svoje sem se imel dobro.
V kolesarstvu je dovoljeno preklinjati, zato lahko mirno napišem, da sem jih kakovostno dobil po pički. Mislim, da bi jo bolje odnesel, če bi se udeležil gostilniškega pretepa.
Svetovno prvenstvo za dva kakovostna razreda
Videla sva kako se resno dirka gravel. Dirka se resno. Na nož. To mi je všeč. Pojdimo se gravel bodisi turistično bodisi zares, tako da si ga s komolci navzven dajemo do onemoglosti. Všeč mi je tudi, da je Uci spremenil pravila in tik pred zdajci uvedel na gravlerskem svetovnem prvenstvu elitno kategorijo za tiste, ki dirkajo zares in bodo dobili pravo mavrično majico.
Všeč mi je, da bodo upokojeni kolesarji World Toura dirkali na drugorazredni dirki, ker jih je Uci prestavil v nižjo ligo. Privoščim jim! Zasloveti so hoteli s tem, da so se premaknili na nižji nivo, kar je vsaj cagavo, če že ne moralno sporno. Prav je, da je zelo jasno, da je nižji nivo prav to – nižji nivo.
Razen ekstremno nevarnega štarta, kar si je izmisli Uci, je bila dirka organizirana odlično. Proga je bila odlično označena, čeprav svetlo siva puščica na beli podlagi ni najbolj opazna stvar na svetu. Cesta je bila za promet zaprta, varnost na progi odlična, kot se pričakuje na resni dirki in kot bi po svoje pričakoval tudi na manj resnih dirkah, ki si želijo biti resne. Ne moreš razpisat dirke, potem pa pričakovati, da bodo ljudje na lastno odgovornost dejansko dirkali odgovorno.
Elita dirka v Vicenzi
Oh, še vedno obstaja možnost, da z Debevcem vseeno nastopiva tudi na svetovnem prvenstvu, ki je zdaj končno napol razpisano. Nisem si na jasnem kaj naj tam počnem, če fašem za kvalifikacijsko rampo pol ure zaostanka, ampak dokler to financiram sam, mi ne more nihče oponašati, da se grem turista.
Svetovno prvenstvo bo od 7. do 9. oktobra v Vicenzi. 165 kilometrov za Nathana Haasa, Nicolasa Rocha in ostale drugoligaše. 190 kilometrov pa za elito.
Z Blažem sva za Kofirajd Disko grupo posnela tudi podkast.
