Štiri ure in pol na limitu

V gneči pod štartno-ciljnim lokom z zloveščim napisom UCI Gravel World Series nisem bil pretirano nervozen, sem se pa počutil nenavadno tuje. Kako sem se sploh znašel tukaj? Kaj počnem med temi pojavami? Ko smo se končno premaknili, je padla tema na oči in sem postal neumen. Drugače ne gre.

Prvih devet minut

Nekdo je pred menoj celo večnost zapenjal pedale. V prvem ovinku sem slišal Anin glas. Ena minuta in je letelo čez petdeset kilometrov na uro. Nekaj sekund pozneje desno na makadam. Nisem ponovil lanske napake. Brez agresije ne gre. Če je prostor na levi, rini levo. Če je prostor desno, pelji po desni. Če je luknja na sredini, zavij v pesek. Pridobi pozicijo, sicer jo boš izgubil.

V zraku je prah, neprilike prihajajo pod kolesa hipoma in naenkrat si v blatu, kjer mora kolo svojo pot, sicer zletiš, kot tisti dve, tri pozicije pred menoj. Bremze, desno na travo, in nazaj na pesek. Nekdo se pritožuje, kot meni ni všeč, da me nekdo tretji zapira z desne. »Hop, hop!« Komolec ven. Jebeni kaos.

Potem šikana. Desni ovinek visi navzven, šolski primerek pojma off camber, v kombinaciji z globokim peskom. V levi ovinek za sto osemdeset stopinj se gre čez betonski mostič, posut z mivko. Idealno za zdrs. In ven iz luknje, desni ovinek, nazaj na nasip, spet off camber. Šele devet minut dirkanja.

Ta video na kratko kar dobro oriše kaj vse se dogaja.

Kaj delam tukaj?

Da boš prišel na asfaltu k sebi? Seveda ne. Pospešuješ, da se elastika ne strga, spet leti čez petdeset na uro, ampak v anšlisu imaš nekaj sekund časa za par požirkov. Gobec je suh kot poper, prah naredi svoje. Spet na makadam. Za blatne luže se izkaže, da so zmešane z gnojnico. Smrdi po dreku, drek je na kolesu, na čevljih, na ksihtu. Ampak to je takrat najmanjši problem.

Prvi od šestnajstih vzponov je zložen. Na vrhu smo imeli po pol še vedno povprečno hitrost okoli 35 kilometrov na uro. Kjer je bila priložnost, sem besno pil, ker me je okoli dvajsetega kilometra čakala Ana z bidonom. Tempo se je toliko ustalil, da sem se imel čas vprašati kaj počnem v tem cirkusu.

Drugi vzpon, tretji vzpon. Vsakič se odpeljejo, ampak jih na spustih dohitim in prehitim. Če bi se znali peljat, me ne bi bilo nikjer več. Do večera sem pozabil na epizodo na asfaltnem spustu, ko sem blizu hitrosti sedemdeset kilometrov na uro prehiteval ob levem robu, pa je fanta zaneslo vame. Hop, na bankino, pa nazaj na cesto. Škoda, da ni komentiral Carlton Kirby!

Lepo za turizem, grozno za dirko

Monferrato je lepa pokrajina, a tereni so zaguljeni, letos pa so progo še začinili z nekaj novimi odseki, tako da je bila daljša, z več vzpona in z več zoprnimi sektorji. Makadam je večinoma lep, a so ceste mestoma izdatno posute. Nekaj je kolovoza po suhi, trdi zemlji.

To je vinorodno območje, kar pomeni strma pobočja in malo sonca. Vrh teh gričev so krasne vasice in bržkone smo se povzpeli k vsaki. Dvajsetodstotne rampe niso redkost. Na eni smo shodili za kakšnih sto metrov, preden sem vse poslal k vragu in nekako zlezel nazaj na Factorja. Spust ni bil nič manj zaguljen, tako rekoč naravnost po hribu navzdol.

Tehnika na preizkušnji

Fantje so se peljali, ampak po dveh urah počasi začeli kazati znake šibkosti. Žal je znake šibkosti pokazal tudi moj pogon, mislim, na hardver. Okoli šestdesetega kilometra se je veriga začela oglašat, kot da bom cel sistem odtrgal. Najhuje je bilo na velikih šajbah. Bolj ko je bilo strmo, slabše je teklo.

Kot kaže, se je menjalnik zabasal z gnojnico in blatom, prah pa je vse skupaj zabetoniral. Po občutku bi rekel, da je šlo v nič vsaj dvajset vatov. Enostavno nisem mogel držat tempa, niti tistih, ki so me dohitevali.

Še hujše so ob takem ropotu psihološke muke. Do cilja je še enkrat toliko, hudič se dere kot da bo vse zdaj, zdaj crknilo, dohiteva in prehiteva te vse živo in dirka je pokvarjena. Bidone je Ana drugič podala okoli 75. kilometra. Ni manjkalo dosti, da bi brez kančka slabe vesti sestopil.

Najprej crkne tehnika, potem psiha, na koncu telo

Muke so bile predvsem psihološke in za nameček sem izgubil poln bidon. To se mi je v zadnjem letu zgodilo dvakrat: na svetovnem prvenstvu in zdaj. Tako nisem mogel več niti jesti. Peljal sem se kot živi mrtvec. Nekaj časa sem držal lika, ki je očitno defektiral, kajti mimo je priletel z zmagovalno hitrostjo. A se nisem več znal peljat in nobenega smisla ni imelo tvegati.

Zadnji bidon je Ana podala vsega pol ure do cilja, ko je bilo pred menoj še slabih petnajst kilometrov mučne ravnine. Tako sem lahko vsaj stisnil gel s kofeinom in nekako prišel k sebi, ko me je ravno ujela večja grupa. A očitno je bilo to, da so me ujeli, njihovo zadnje dejanje.

Šprint

Spektakularno so bili uničeni. Deset kilometrov do cilja so grabili plastenke z vodo kot zombiji. Večino časa sem do cilja, ropotaje kot sam vrag, vlekel kar jaz. Vseeno mi je bilo za uvrstitev, kajti v vsakem primeru bo slaba, v tej skupini pa sem bil edini v svoji kategoriji. Razmišljal sem, da bi se odpeljal na zadnjem puklju, poldrugi kilometer do cilja, a se mi je zdelo vse skupaj preveč smešno.

Potem je edini, ki je očitno še premogel nekaj olimpijskega duha, potegnil kar s firnge. Hotel si šov, pa ga imaš. Klik, klik, klik in v srednje bizarnem slogu po zunanji mimo njega, dovolj hitro, da bi se skoraj ponovil Evenepoelov scenarij z Vuelte. Šprint za, kot se je izkazalo, 147. mesto. In 140. med moškimi. Ja, prehitelo me je sedem žensk. Med strički, starimi od 40 do 44 let, sem bil dvajseti.

Kot pravi stara kolesarska modrost: če si odšprintal grupo, si bil v preslabi grupi. Zgodba mojega življenja.

Blizu, ampak daleč

Zmagovalec Petr Vakoč je bil hitrejši za – pazi! – 53 minut. Leta 2021 je končal profesionalno kariero in se lotil gravlanja v najboljših letih. Annika Langvad me je prehitela za 20 minut! Leta niso izgovor – gospa je 39-letna veteranka in ima nekaj zlatih medalj s svetovnih prvenstev v gorskem kolesarstvu. Zmagovalec v moji kategoriji Alban Lakata mi je naložil – pazi! – dobrih 45 minut. Tudi on ima nekaj zlatih medalj s svetovnih prvenstev v gorskokolesarskem maratonu.

Ob pogledu na rezultate sem pravzaprav presenečen. Ob predpostavki, da nas je v kategoriji štartalo 57, bi z nekaj sreče prišel v prvo četrtino in se kvalificiral za svetovno prvenstvo. Za trinajstim sem zaostal debelih osem minut, ampak dokler je veriga tekla, smo bili tam, tam. Rezerve je, skratka, kar precej, pripravljenosti, da bi jo izkoristil, pa bore malo. Predvsem me preseneča, da sem bil hitrejši kot lani.

Tehnične težave seveda niso izgovor, kot je namignil Niki Terpstra v pogovoru po dirki. Niso izgovor, so dejstvo. Kot je tudi dejstvo, da sem za en drek. Na dirki svetovne serije gravlanja se ne moreš pojaviti brez treninga, brez ene same dirke, predvsem pa s tremi do petimi kilogrami sala, ki so bili na vsakem kuclju opazno odveč.

Po bitki je bilo malo generalov

Drugače povedano: ali se zadeve lotim resneje … ali pa nič. Nagibam se k slednjemu, ker se preprosto ne počutim kot del tega cirkusa, ki je pravzaprav kar smešen. Ni pa lahek in ravno zato vabljiv. Ana pravi, da je bilo v cilju kot po bitki – kar vsaka športna preizkušnja po svoje tudi je. Marsikdo pravi, da je bila to najtežja gravel dirka doslej, ampak enako bodo najbrž rekli naslednjič. Niki Terpstra pravi, da je sicer laže kot Pariz–Roubaix, da pa se na koncu počuti enako. Kot drek.

Odličen občutek, pravzaprav.