Julija si nisem predstavljal, da bi se lotil dirkanja, in do začetka avgusta me je dokončno minilo. Potem sem imel nekaj dobrih dni in se odločil preizkusiti formo. Če bom približno tam kot prejšnjo sezono, bi mogoče vseeno skočil na Monsterrato. In, glej ga zlomka, petnajstminutni testni klanec sem zvozil dvajset sekund hitreje kot lani ta čas, tako da pred samim seboj nisem imel več izgovorov. Odločitev je padla šele prejšnjo nedeljo.
Birokracija
Licenca, zdravnikov certifikat in prijava. Vse je šlo gladko, le zadnje ne. Ker sem letos na različne dirke prijavil precej ljudi, me to ni presenetilo. Srečujem se z vsemi mogočimi sistemi in obrazci. Običajno gre kaj narobe in tako moje delo obsega pisanje sporočil za reševanje težav, ki naj bi jih informacijska tehnologija odpravila.
Prijavnina stane 45 evrov, ponudnik servisa prijav vzame pet evrov za storitev, ki ne deluje. Še 1,50 evra naj bi vzel nekdo tretji za validacijo zdravnikovega potrdila – nočem vedeti, kako je to obdelal, a si upam trditi, da bi validiral, če bi poslal zdravstveni certifikat za psa. Uspeli so validirati potrdilo, ne pa tekmovalne licence, in niso mi uspeli pobrati denarja.
To, dragi moji, je rezultat informacijske tehnologije. Sem pa dobil na dan neuspešnih prijav tri sms-e v slogu »vdrli so vam v bančni račun, zato na nlb@nnlb.si pošljite geslo«.
Štartnino sem lahko plačal tudi ob prevzemu startne številke, a je bilo dražje: 50 evrov. Brez provizij pa v resnici celo ceneje. Kaj si o mojem zdravju misli zdravnik, jasno, ni zanimalo nikogar. Važno, da nekaj nekje piše in da nekdo nekaj zasluži.
S podporo najbližjih
Blaž tokrat nima časa ali pa je našel prikladen izgovor, ker se mu ne ljubi na to parado. Tako grem na dirko kot vsak pravi rekreač – s podporo svoje najbližje, ki je morala na šeststo kilometrov dolgo pot, zato da bo lahko v soboto ure in ure trpela na žgočem soncu sredi ničesar, in mi podala dva bidona, ko bom ves slinast priletel mimo kot budala.
Da vse skupaj ne bi izpadlo egoistično, sem izlet podaljšal za dva dni. Sicer deloma tudi iz egoističnih vzgibov. Starejši občan sem, zato sem šel na pot v četrtek in v miru prebrodil petek. V nedeljo greva še na kolesarski izlet, saj je Monferrato lep kos zemlje, ki se jo splača videti v umirjenem tempu.
Organizacijski napredek … ampak ne za Gravel World Series
Dobro je, da sem letos v starejši kategoriji. Kot kaže, je na štartu tudi več ljudi. Za razliko od lani bom imel ob trasi podporo. Ogreval se bom na valjih. Po zaslugi No Limited Slovenija ima Factor LS lažje feltne. Imam hitrejše gume. Malo bolj mi je vseeno. Dvomim pa, da bom šel v smrt, ko se bomo začeli prerivati po tistem šodru, ker se menda Uci in organizator od lanske štartne farse niso naučili ničesar in bomo očitno spet štartali v prekratkih časovnih intervalih. To je recept za klavnico, ampak sivolasi Ucijevi komisarji tega očitno ne bodo razumeli, dokler se ne bo nekdo pošteno razmontiral. Pa še to bo moral nekdo vplivni razložiti, da se je zgodila nesreča prav zaradi slabe organizacije.
Bizarno je že to, da dirkam v isti kategoriji kot Nicholas Roche. Dobro, možakar je mojega letnika in najini življenjski poti sta tekli različno – njegova je bila uspešnejša, tako da je še v sezoni 2021 vozil v ekipi svetovne serije. Vendar se je on na svetovno prvenstvo že kvalificiral v elitni kategoriji, na tej dirki pa bo dirkal z veterani. V resnih disciplinah se to ne zgodi. Ne more nekdo dirkat na cestni dirki kategorije 2.1, potem pa na Franji pometati s starimi strici mojega kova.
V redu, mogoče organizatorjem UCI Gravel World Series in svetovnega prvenstva ni do množičnosti in do tega, da ljudem pobirajo 40 ali 100 evrov za štartnine. Ampak dvomim. Pravzaprav vem, da hočejo denar. Najbrž enostavno nimajo pojma. Kot nimajo pojma kje bo čez pet tednov svetovno prvenstvo, kdo ga bo organiziral in … ali sploh bo.
Štiri ure in pol prahu in blata
Čaka me še ena prevelika porcija pašte, spanec, prevelika porcija kaše, potem pa štiri ure in pol dolga prašno-blatna veselica, med katero se bom spraševal, ali sem nemara res prizadet, da za to v enem podaljšanem vikendu poženem 500 evrov. No, zvečer in v nedeljo kanim uživati bolj konvencionalno.
