Zadnjič smo resno in uspešno gravlali ob solsticiju in še takrat sem se počutil kot govno in se vrnil z defektom. Ista guma je spektakularno eksplodirala v Begunjah pri Cerknici, na epski furi, ki sem jo slednjič zaključil na vrhu Rakitne, kamor sem se privlekel s pol bara v sistemu. Sredi julija sem zaril z gobcem po pesku in šel domov po najbližji poti. Tretja tradicionalna topliška fura ni bila slaba, a ni bilo pravega gravlerskega žmohta.
Gladka noga je hitrejša
Vmes so bile brezvezne vožnje po barju in Rakitni, nevihte, katastrofe, služba in nerazložljivo obupno počutje, za katerega se je med nekim solidnim vzponom izkazalo, da je verjetno posledica brezveznih voženj po barju in Rakitni, neviht, katastrof in službe. Res sem letos zanič, a ne toliko, da se ne bi bil mogel peljati po ravnini z vetrom v hrbet, kot na ponesrečeni vožnji, ki je sledila ponesrečeni vožnji prejšnjega dne.
Stanje nog je povedalo vse o tem, kako resno sem jemal biciklizem. Kosmat sem bil, kot da smo sredi novembra.
Slednjič se je na Pokojišču v sredo izkazalo, da je gladka noga res hitrejša. Poceni ukrep za to, da se spet počutiš kot dedec. Odločen sem bil, da bom kar sredi tedna odbil pet, šest ur gravlanja, četudi se boljša polovica odpravi na lažji operativni poseg. Že dosti težje je že prestala. Če bo nujno, bo že počakala par ur.
Taki smo. Hvala, da nas podpirate.
Prijetna jesenska vožnja ob Cerkniškem jezeru
Seveda so se zjutraj nabrale nepredvidene stvari in sem zaužil za zajtrk samo dva krofa in ob enajstih, kar se je rešiti dalo, reševal s pašto aglio e olio. Končno teren! Vrhnika. Menišija. Cerknica. Slabi dve uri. Do tiste pipe na placu sploh nisem odpel noge s pedala. Vse je bilo v redu, a me je skrbelo, kako bom vzdržal.
Potem so me prevzele naravne lepote. Ne vem kdaj je bilo Cerkniško jezero nazadnje tako polno, da je dajalo vtis morja, z ene vrste pljuskanjem valov na obalo.
Nekdo je tudi surfal, ta je bil vetra bolj vesel kot jaz. Temperatura je bila bolj jesenska kot poletna. V žepu mi je delal gnečo brezrokavnik, ki ga nazadnje sploh nisem oblekel. To je tisto: cel dan ga voziš s seboj in švicaš v hrbet kot budala, oblečeš ga ne, vseeno pa mora v pranje.
Naslednja turistična destinacija: grad Snežnik
Ob Cerkniškem jezeru na Otok in po krasnih gozdnih cestah do prometnice Kozarišče–Mašun–Knežak, za katero se bojim, da jo bodo nekoč asfaltirali. Že zdaj se ji raje ognem, tokrat sem se pač bliskovito spustil v Kozarišče in našel pot do grajske pristave.
V stilu se domov pripelje tisti, ki se pripelje domov po takem.
Eden lepših gravlerskih odsekov se najde malo niže. Ali više. Kaj jaz vem. V Šmarati sem s poti, ki vodi do gradu, priletel v tako štajgo, da sem komaj zlezel na vrh. Potem se unese. Teta, ki je okopavala krompir, je povedala, da je bilo še nekaj dni nazaj polje poplavljeno. Da pa pri njih ni bilo hujšega.
In tak drevored!
Bloške štirne
V Nadlesku priletiš na daljši odsek asfalta, ki se malo naprej od Starega trga pri Ložu neprijazno napne v smeri Hriba-Loškega Potoka. Nisem šel tja, ampak na Bloke, do koder še nisem našel boljšega gravla. Bela cesta se začne, ko prideš na vrh klanca in zaviješ desno. Po krasni gozdni cesti, zdaj si že na planoti, prideš gore-dole na brez dvoma eno najlepših makadamskih vpadnic, ki je primerljiva tisti na Babno Polje.
Po tej prideš v Faro – ali mogoče na Faro? Do britofa bi se moral malo vzpeti, tako da po vodo nisem šel tja. Nič hudega. Tako rekoč za ovinkom je Nova vas s trgovino, še pred njo pa tik ob cesti dve štirni. Vode tam ne pregledujejo in ne jamčijo za neoporečnost. Ženske z NIJZ je verjetno ne bi pile, jaz sem jo pač natočil in se počutil izvrstno.
Pri naslednji štirni sem se podučil, da so včasih vodo dovajali po vodovodu iz borovih cevovodih.
Take mini turistične znamenitosti me že od nekdaj fascinirajo dosti bolj od tistih, kamor se zgrinjajo trume turistov v tistih grdih pohodniških sandalih.
Regeneracija se začne s hrano
Zdaj sem bil spet na znanem terenu. Volčje jezero sem ignoriral: za tisti gostinski obrat imam premalo živcev in tudi premalo denarja. Kot kaže, si je nekdo poleg zgradil vilo, obdano z manjšim obzidjem, verjetno za zaščito pred tistimi v sandalih. Vsekakor je imela snežniška gospoda boljši slog.
Do doma ni večjih presenečenj, a teren ni lahek. Kar napet spust v sotesko Iške in še bolj napet vzpon nazaj gor, potem gor pa dol na Krvavo Peč in še zadnja strmina pred smešno dolgim spustom na Ig.
V Ljubljano nisem šel ravno po najkrajši poti, pomanjkanje kilometrine v zadnjih tednih pa je vendarle pokazalo zobe šele na Lavrici. Tistih pet kilometrov od Rudnika do doma bi že nekako zmogel, čeprav motnega pogleda, ampak mkdrajv je bil tako simpatično blizu, skoraj na poti. Ne bom pozabil na tezo, da je tamkajšnja menaža pravzaprav idealna za regeneracijski obrok. Dobro, malo preveč maščobe, to že, ampak na hitro tisto zbašeš v prebavni sistem in doma že z nogami više od glave pasivno počivaš, sicer bi pa kuhal makarone.
Telo je vzdržalo, glava se je odprla
Več kot pet ur nisem bil na kolesu že celo večnost, a je bil šok za sistem manj očiten od pričakovanj, za glavo je bilo celo blagodejno. Dve, tri ure kolesarjenja so seveda boljše kot nič, ampak vse lepote, ki jih doživi osamljeni tekač na dolge proge, pridejo do izraza šele na daljših vožnjah. Ni pomembno koliko si prevozil, niti koliko časa si zabil v gostilnah.
Pomembno je, da se ure in ure nisi ukvarjal s stvarmi, ki so v življenju pomembne.
