Po dolgem času je bilo spet vse v redu. Že zvečer sem bil prijetno svež in s Simonom sva luštno peštala po pedalih čez barje, veselico je zagrenila samo črepinja v sprednji gumi. To je Simon spretno rešil s črvom, zatrjujoč, da bo hudič gotovo vzdržal torturo naslednjega dne. Načrtoval sem kakih 150 kilometrov gravlanja čez Hrušico. »Srečno, pazi nase,« so mi rekli v bifeju, ko sem se odpeljal.
Ko je vse v redu
Res je črv dihtal kot se spodobi, noga pa je bila kot nova, prvič od pozne pomladi, ko sem se peljal že kar korektno, potem pa iz raznih razlogov vse poslal k vragu za več kot mesec dni.
O tem izletu bi zlahka napisal osladen potopis s kičastimi fotografijami razgledov in idealnih gozdnih cest, a se mi ni ljubilo ustavljati. Bil je eden tistih dni, ko se enostavno pelješ. V elementu. Na tričetrt ure sem nekaj pojedel in fletno priganjal pumpo v sivi coni.
Ker je moj tekmovalni naboj iz leta v leta manj nabit, mi sploh ni več pomembno kako hitro grem, da se le peljem lahkotno trpeče in z nekaj rezerve, ne kot zadnjič na najdaljši gravel rundi.
Ni me motil čedalje bolj razdrapan makadam, ki se z Verda pne ob avtocesti proti Logatcu, niti strme rampe niti vročina, ki je pritisnila na brutalnem vzponu s Planine v Lohačo. Tja še nisem šel ne da bi kdo zaribal, ampak tokrat mi je dobro kazalo in sem gor zlezel kot profesor.
Vse v redu?
Na planoti je bila temperatura v primerjavi s tistim, kar so trpeli v kotlinah, skoraj idealna, podlaga takisto, vzponi tistega tipa, ki ga preletiš, cesta je vijugala ravno prav, da se ni bilo treba dotikati zavor in nikjer ljudi, kaj šele budal.
Dobrih šestdeset sem jih imel v nogah. Cesta se je prevesila navzgor in s krivin sem preprijel za ročko, verjetno sem šel tudi v aufzic.
Mokra dlan je zdrsnila po mokri gumi. Obenem sem v nekaj zadel s prednjim kolesom. Če bi bilo le eno ali drugo, bi se mirno odpeljal naprej. Tako pa mi je balanco zasukalo in preden sem se česarkoli zavedel, sem že zaril z gobcem po pesku. Naredilo je še tup.
Zobje na mestu
Ne bom se več pustil prepričat v silikonski – ali kakršenkoli že je – trak. Ni v redu, če ne nosiš rokavic. Teh pa ne bom nosil, čeprav sem spet pobiral kamenčke tudi iz ran na dlaneh. Pardon, ne bi jih nosil, če ne bi neki sovražnik kolesarjev, ki dela pri Shimano, naredil gume za ročke GRX tako, da je skoraj nemogoče več kot štiri ure voziti golorok. Zjutraj sem sicer razmišljal o rokavicah, a sem si rekel, da imam raje žulje, kot da mi je vroče v tej pripeki.
Zobje so bili celi. Nekaj se je cedilo iz brade, a so po mojem kocine preprečile hujše. Krvava kolena. Odrgnjene podlakti in dlani. Strgana majica. Čelado bo treba verjetno menjat. Obrnjena ročka, a k sreči cela.
Pizda.
Šampon za razkuževanje pasjih ran
Do Stare pošte sem še tuhtal, če naj nalašč odpeljem cel krog, a je prevladal razum. V gostilni sem natočil bidona in spral rane. Gozdarja sta me gledala tako usmiljeno, da sem ju moral tolažiti, da ni tako hudo kot je videti. Razumete, dedca, ki v gozdu z motorkami tvegata življenje, sta me dojemala kot nekakšnega heroja, ko sem povedal, da se še vračam v Ljubljano.
Do doma nisem zapustil glavne ceste: Kalce, Logatec, Vrhnika, Tržaška.
S sanitetnim materialom in razkužilom sem bil spet na tesnem, našel sem samo kar je ostalo od neuspešnega zdravljenja pokojne psice. Rane sem tako zdrgnil z dezinfekcijskim šamponom za mačke in pse.
Poškodbe devetletnika
Malo in slabo sem spal. V nedeljo pa ob pol šestih zjutraj na državno prvenstvo v olimpijskem krosu, ker v širok opis delovnih nalog, ki jih opravljam za svoje samostojno podjetje, sodi tudi koordiniranje pokala SloXcup.
Šestnajst ur terena, na nogah, tudi nekaj težkih stvari smo vzdignili. Temperature do 35 stopinj Celzija. Malo sence.
Ko mi razlagajo o tegobah profesionalcev ali kontinentalcev, se lahko samo cinično nasmehnem. Se pa spodobi od časa do časa ubrisat že zato, da bolje razumeš, kaj doživljajo oni. Ne spomnim se kdaj mi je nazadnje uspelo na asfaltu. Gravel je precej bolj zahrbten. Zgodi se na kakšnih petnajst tisoč kilometrov.
Zgodbo o padcu sem moral povedati že vsaj tridesetkrat, pa jo zdaj raje zapišem. Prestar sem za to sranje. Vsakič je huje. Bolj skeli, bolj vse boli in bolj butasto se počutim. Štirideset jih imam, po svetu pa hodim z ranami devetletnika. Odrgnjena kolena, dlani in nos.
Prestar sem za to. Nočem vedeti kako je pri šestdesetih, sedemdesetih. Pa saj vem. Zamenjajo ti kolk.
