V Šmarješke Toplice

Tretja tradicionalna topliška fura

Na Dolenjskem je manj prvovrstnega gravla in več asfalta, a z nekaj domišljije se sestavi raznoliko traso po zakotjih, kamor ne stopi turistična noga. Izlet z razgledi in nekaj več kot dvajsetodstotnimi rampami.

Kolesarjenje od točke A do točke B se zdi precej bolj smiselno kot odpeljati rundo in se po nekaj urah vrniti na izhodišče. V točki B si lahko rečeš, da si nekam prišel, če se vrneš na A, pa si samo šel. Če je le mogoče in dobim priložnost za prevoz, torej prav rad zaključim v B. Enkrat letno so to terme. Letos ne Dolenjske, ampak Šmarješke Toplice.

V Šmarješke Toplice po stranskih cestah

Gravler se iz Ljubljane v Topliško dolino najelegantneje – ne pa zlahka – pripelje pod Malo goro in čez Kočevski Rog, večinoma po premijskih makadamskih poteh. Šmarješke Toplice so dlje in zaželel sem si odkrivanja novih koncev, zato sem trasiral bolj severno. Delal sem površno, zavedajoč se, da dejansko stanje na dolenjskem terenu pogosto odstopa od obljub kartografije Open Street Map in Stravinih podatkov.

Prvo tretjino poti sem bolj ali manj poznal, potem pa vstopil na nove terene, ki so tako daleč bogu za hrbtom, da za te kraje verjetno še nisi slišal.

Kratka in grenka rampa

Manj kot deset minut in že, bum, prvi klanec. Na Golovec, a ne po cesti od Kitajca, kot se je reklo, ko je bi tam še Kitajc, ampak ob žici, kot se reče, čeprav žice več ni. Tam sem šel nazadnje gor, ko sem bil precej sposobnejši mladinec. Takrat se ni dalo zvozit. Tokrat sem šel, ker me je dan prej izzval Simon. Ni še poskusil, a je vedel, da je od hudiča.

No ja … nič posebnega. Zvozit se da, res pa gre v dveh ovinkih na tesno: kjer je Strava izračunala 35,5 odstotkov, je števec pribeležil hitrost 2,9 kilometra na uro … v resnici sem se za trenutek, dva, ustavil. »Če je treba kaj pomagat,« so me povprašale tetice malo više, ampak takrat sem bil iz hudega že ven.

Ljubljansko Posavsko hribovje

Ljubljano sem zares zapustil, ko sem iz Sadinje vasi zagrizel na Češnjico, še po asfaltu. Zdaj sem bil v ruralnih predelih najlepše mestne občine na svetu, ki pridejo piar službi prav ob zagovarjanju posekov urbanih dreves, ko razlagajo, da je v Ljubljani 75 odstotkov površine zelene. Sama sreča, da se občina razteza še daleč v Posavsko hribovje.

Z Javorja se spusti cesta v vas z oksimoroničnim imenom Ravno Brdo. Upam si stavit, da je bil še pred  kratkim tam makadam. Zdaj je tako strma asfaltirana cesta, da sem gladko zgrešil odcep za Mali Vrh in se zavedel pomote šele na Ravnem Brdu. Raje kot nazaj gor sem nadaljeval po zaupanja nevredni potki, ki je slednjič pripeljala na komaj malo boljši makadam.

To je Kostanjeva pohodna pot, ampak dovolj dobra za gravlanje, če si se pripravljen spoprijeti s klanci, strmimi 20 odstotkov in čez. Konča se na Malem Vrhu, kjer je razgled še boljši kot z Janč samih, te so vrh na drugi strani doline Besnice.

Butično doživetje … ampak brez gostilne

Najimenitnejši del poti se začne pri Leskovcu, a prav nič imenitno. Prvi del spusta je grozljiv.

Izirk malo niže je eden bolj simpatičnih zaselkov, skoraj kot iz škatlice, a ne toliko, da ne bi več dajal vtisa resničnosti, kot denimo muzeji na prostem.

Celo cesta do tja je urejena kot se spodobi.

Zložen spust ob Stiškem potoku bi slovenski turistični delavci opisali kot butično doživetje. Res pa na poti ni restavracije z avtorsko kuhinjo po vzoru metnajskih babic, ampak le manjši prostor za piknike in zaselka Potok, kjer še zdaleč ni tako urejeno kot pri sosedovih, je pa prijetno.

Potem se nenadoma znajdeš pri samostanu Stična.

Neznana civilizacija

Potem je orientacija odpovedala in sem se zanašal samo še na elektroniko, čeprav sem se še vedno vozil večinoma po asfaltiranih cestah. Tukaj sem šel raje naokoli.

Zanašal sem se samo še na števec. Lučarjev Kal, Rdeči Kal in potem Hrastov Dol, kjer se začne nekaj kilometrov krasnega, a zaradi neviht v preteklih dneh nesnage polnega makadama.

Že kaki dve uri sem pričakoval novo hudo uro, a je zaenkrat kazalo dobro. Nisem se slepil, da ne bom moker, ampak z vsakim kilometrom je bilo jasno, da bom premočen manj časa.

Navsezadnje sem imel dovolj vožnje na radar. Ustavil sem se in zagnal Googlov zemljevid, da sem se lahko vsaj približno orientiral. Srednje uspešno. Arčelca, če vam to kaj pove. Nasproti pa Lisec.

Skok med zidanice

Lisec spominja na Trško Goro, a je manj … no, recimo … manj monden. Slovenski turistični delavci bi rekli, da je manj butičen. Čeprav je v bistvu prav to. Resnici na ljubo, razgled je slabši, cerkev manjša in zidanice skromnejše. Tudi klanec je, vsaj od koder sem se ga lotil jaz, lažji od Trške Gore. A ni lahko, glej cesto.

Razgled je, ampak smo bili že nagrajeni tudi z boljšimi.

Lahko bi šel tudi udobno, po dolini, a je že v pogledu 3D deloval Lisec preveč spektakularno, da ne bi zagrizel nanj, sploh ker to niso kraji, kamor bi šel vsak drugi dan. Škoda, ker so za specialko ceste skoraj idealne, ker ni skoraj nič prometa, je pa asfalt v.

Grom pod prelazom Bojlar

Bidone sem izpraznil, a si tam gor nisem upal prositi za vodo. Saj veš kako je. Prosiš za vodo, dobiš pa cviček in še nekaj pod kotom narezano. Primerno selo za točenje se mi je zdel Dobrnič, ki se izkaže z lepo urejenim središčem s pošto, bifejem in, kar je bilo najpomembneje, britofom s tekočo vodo.

Skok na Wikipedio razkrije, da je kraj imenitnejši, kot bi si mislil. Pred sedemsto leti je bil Dobrnič središče pražupnije, tam sta bila krščena misijonar Friderik Baraga in nekdanji nadškof dr. Alojzij Šuštar, imajo spominsko sobo prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, pokrajinsko nošo, ženski pevski zbor, vaške igre, kjer gladijo dobre, stare sosedske spore, v bližini pa so našli še človeške ribice.

Samo da sem se vrnil na začrtano pot, že je bil ob cesti lepo urejen izvirček, v bistvu pipica in pred menoj kratek, strm kucelj potem pa še drugi Rdeči Kal v vsega nekaj desetih kilometrih. Končno sem spet skrenil na daljši gravel odsek, ki mu pravijo Passo di Bojlar. Dom Frata, kjer se pohvalijo z bike parkom, je v soboto deloval še kako zaprto. Za to mi je bilo skoraj žal, po drugi strani pa je za menoj že nekaj časa grmelo v tistem zloveščem tonu, ki zadnje čase privzdiguje kocine.

Sulični nevihtni sistem

Ker je začelo deževat, sem se v Prečni za vsak slučaj ustavil v tako dobro označenem bifeju, da ga je nemogoče zgrešiti.

Radarska slika padavin je razkrivala zanimiv pojav. Že ves teden so po Sloveniji nevihtni sistemi – kot se temu očitno reče po novem – pustošili z vso silo od severa do juga države in šinili z zahoda na vzhod skoraj tako hitro, kot so prišli. Ta sistem pa je bil dolg kot sulica, ki potuje točno v mojo smer.

Obetal se je torej dolgotrajen dež in žal mi je bilo, da sem se sploh ustavil. Pajzle imam sicer rad, a je vladalo napeto, skoraj neprijazno ozračje, ki ga je omilila šele bogata napitnina, ko sem se odločil, da se čim prej speljem, pa naj me strela! Niso mi odzdravili, ko sem prišel in niso mi odzdravili, ko sem odšel. Lepa reč.

Pralo je kot pri norcih

Ovinek do Češče vasi sem naredil samo zaradi ogleda nove strehe velodroma, in potem po koruznem koridorju do Krke. Tam me je presenetila tako lepa kolesarska steza, kot bi si jo izmislil.

Enako je tudi skoraj vso pot od Novega mesta do Otočca po desnem bregu Krke, pravzaprav skoraj do Šmarjeških Toplic. Vendar sem kompliciral. Namesto da bi šel po najkrajši poti, sem, zdaj že moker kot pes, vztrajal pri začrtani trasi. Ni šlo. Zadnjič sem obračal ob golfišču, kjer je kolovoz slednji pripeljal do nečesa, kar je scela spominjalo na manjše, a absolutno neprevozno jezero.

Pralo je kot pri norcih.

Golfisti in tisti, ki se družijo pri golfiščih, so v bistroju uživali ob aperolšpricih in sveže pripravljenih tradicionalnih jedeh, ki jih iz lokalno pridelanih sestavin pripravljajo grajski kuharski mojstri, jaz pa sem si, blaten in moker, potem ko sem že cel dan jedel samo ploščice, mislil tole: »Kdo je zdaj bolj kul, a?«

Kot da ni jasno. Tisti, ki so na suhem.

Če imaš vrhunsko infrastrukturo, izkoristi vrhunsko infrastrukturo

In sem šel v Šmarješke Toplice lepo po kolesarski cesti, kot je predvideno za normalne ljudi. Gravla je na Dolenjskem pač malo, a čemu bi se manično izogibal asfaltu, če za to ni nobene potrebe. Konec koncev si kolesar želi predvsem mir in tega je na stranskih dolenjskih cestah v izobilju.

Sem si v Šmarjeških Toplicah privoščil sproščujočo kopel? Nikakor. Izguba časa. Moče je bilo dovolj že po poti. Rekel bi, da sem nazadnje plaval v predpandemičnem obdobju. Nerad se namakam, manj rad v bazenih in najmanj rad, če je voda topla. Hitra prha in z avtom domov v točko A!

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor