Barje je moje kolesarsko dvorišče odkar kolesarim. Nova obzorja so se mi odprla, ko sem se pred leti lotil gravlanja. Brez pretiranega lokalpatriotizma trdim, da je južni del Ljubljane eno najboljših, a tudi premalo izkoriščenih gravlerskih izhodišč pod Alpami. Redkokateri Slovenec pomisli, da je prestolnica odlično izhodišče za izlet s kolesom po Ljubljanskem barju. Zlasti je ta ravnica primerna za zgodnjo pomlad, ko ni več moče in še nisi adaptiran na klance.
Nove barjanske poti
Ko je sneg praktično že skopnel, so bili barjanski tereni še dva, tri tedne domala neprevozni. Čim si zapeljal na makadam, se je guma ugreznila centimeter do dva v razmočena tla, droban pesek je takoj blokiral menjalnik, tako da je delal samo še pogojno, in veriga je ječala, da se ti je milo storilo. Samo da čez noč ni več zmrzovalo, pa se je stanje uredilo v dveh, treh dneh.
V četrtek sem dobil med noge novega testnega Factorja LS, ki je malo bolj doteran od mojega stroja. V petek sem že lepo prijateljeval z Berkovim sedežem in celo s Sramovim prestavnim sistemom, ki mi gre strašno na živce, ker zahteva dvoročno upravljanje, a je vsaj grip ročke prijeten za dlan, ne pa kot Shimano GRX, ki ga je prav gotovo delal sovražnik kolesarjev in je isto naredil še enkrat na prenovljeni grupi.
Kakorkoli, v petek sem na veliko presenečenje pod Goričico pod Krimom odkril novo cesto, če se tako lahko reče pasu na močvaro nasutega peska. Zvečer pa sem prebral še Aljažev raport na Stravi, da je na črno že mogoče prečkati Ljubljanico čez Vodovodni most. Po novih povezavah, torej!
Dve nevarnosti: pešci in traktorji
Pogled na zemljevid daje vtis, da sem zlasti na vzhodu spletal neverjetno komplicirane pentlje. Tako je treba, če hočeš nabiti sto kilometrov. A dejansko sem si pot križal le v Lipah, kjer sem kakih petsto metrov dejansko dvakrat prevozil po isti cesti.
Barje daje vzhodno od Iščice nemaren vtis, vsekakor je manj slikovito kot zahodni del, a je na svoj način lepo. Ne manjka sprehajalcev psov, na katere je treba biti kar pozoren – ne na pse, to so še bitja, ki se zavedajo sveta okoli sebe, njihovi vodniki pač ne.
S traktoristi zna biti tudi napeto. Eni so seveda sila vljudni, a verjetno nikjer ni toliko težakov, ki se nalašč ne umaknejo. Kralji poljskih cest! Imajo pa dobre mašine. Ta čas pogosto namestijo na zadnjo os še en par koles, da ne obtičijo v močvari. Nekoč sem srečal nekoga, ki je z impresivno spretnostjo okoli ovinkov vlekel tri prikolice.
Ceste se rihta
Glede na to, kakšen pesek nasipavajo na ceste zlasti v tem delu barja, imam včasih občutek, da nekdo nalašč daje vetra gravlerjem. Včasih se je delalo z občutkom, zdaj pa nekje najdejo najostrejši gramoz izjemno nekonsistentne granulacije i to vržejo na cesto brez vsake pameti. Dodaj še tiste mojstre, ki na kolovoze stresajo zdrobljene cegle.
Nekaj kilometrov sva odbila z Matejem, ki ga vidite na naslovni fotografiji, potem sva šla vsak svojo pot, on po najbližji na Ig, jaz naokoli na Škofljico, od tam pa proti Pijavi Gorici po stari kočevski cesti.
Ta je bila zadnjih nekaj let v res simpatično razsutem stanju, tako da se čez nekatere grbine skoraj ni več videlo. Potem so posekali drevored, naredili krasno sprehajalno pot ter jo posrali s preobiljem raznih znakov. Sprva so postavljali celo ovire proti avtomobilom. Klasičen slovenski pristop: zaradi nekaj idiotov vsem konformnim državljanom zagreniti življenje.
Kolišča in kozolci
Desno sem zavil že pred tem sprehajališčem, tako da sem užil nekaj več makadama, pravzaprav blata. Potem prečiš Iščico in že si pred Igom. Pelješ se mimo Kolišča, ki mi ga je poleti priskutil njegov šerif. Eden tistih bumerjev, ki jih popolnoma šokira, če se nekaj ne dogaja v skladu z njihovimi pričakovanji, in ki ob spoznanju, da so izpadli kot popolne budale, ne razumejo, da smo štiridesetletniki pravzaprav že gospodje, ki se jih ne nadira kot mulcev iz osnovne šole.
Pred Mateno sem zavil proti Iški vasi. Ta del ljubljanskega barja mi je celo najbolj všeč, a tehnično to niti ni barje, ampak vršaj, ki ga je nasula Iška. Zato se mu reče … Iški vršaj. Cesta se zlagoma vzpenja, tako da si, ko vstopiš v dolino, ki se nadaljuje v Iški vintgar, že kakih trideset metrov nad barjansko ravnico.
Evo vam kozolce!
Evo vam Alpe!
Prvi gorski cilj: Goričica
Za popolno gravlersko doživetje manjka kakšna makadamska cesta vzporedno s črnovaško, ki so jo v zadnjem letu, dveh, skoraj čisto korektno, a ne brez nekaj nepotrebnih grbin, uredili tudi za kolesarje. Tako si med Brestom in Podpečjo obsojen na asfalt, bodisi skozi Lipe bodisi pod Krimskim pogorjem. Je pa med obema cestama nekaj kar simpatičnih prečk, ki so z izjemo ene lepo vozne. Zadel sem tudi tisto, ki ni.
Tudi od Podpeči do Borovnice teren ni idealen in se mu običajno izognem. A je nova steza do Goričice pod Krimom simpatičen izziv. Po besedah domačinke se imamo zanjo zahvaliti »občini in krajinskemu parku«. Niso se preveč trudili in to je pravzaprav odlično. Nasuli so pas peska in ga le slabo utrdili, da se guma med poskakovanjem in je pravi izziv peljati se 20 kilometrov na uro.
Uredili so vsaj dva premostitvena objekta čez jarke, glavna preizkušnja pa je na koncu: pred vzponom na Goričico, ki je ne le vas, ampak tudi obskuren holm nad barjem, moraš zvoziti 180-stopinjski zavoj, v katerem se naklon napne na 50 odstotkov ali več. V dveh poskusih mi ni uspelo in nisem prepričan, da je sploh izvedljivo.
Drugi gorski cilj: Pako
Lahko bi ostal tudi na morostu, a sem se vzpel v Pako, najprej do spodnje razgledne točke.
In potem po vlaki v vas in po trasi stare železnice, ki je zdaj niže.
V Borovnico se spustiš po cesti, kjer bi šlo najbrž tudi sto na uro, če bi bil popoln norec. Potem pa kar hitro nazaj na makadame in mimo nasadov borovnic v Bistro.
Od Vrhnike je do Ljubljane kakih 20 kilometrov, a sem s klasične trase tik ob avtocesti zavil desno, v Bevke. Ta traktorist je pogledal levo, malo počakal, potem pa vseeno zapeljal na pot ravno pred menoj, le zato, da me je zajebal. Saj pravim …
Vodovodni most … bo!
Tisti dan se je vsepovsod kurilo. Tale je prav lepo pogrel na dan, ko ni bilo nobene prave vročine in je tudi veter kar dobro preizkušal živce.
Med lepšimi odseki je pot ob stari strugi Ljubljanice. Teorij o tem, zakaj zdaj reka teče drugod, je več. Najbolj simpatična, da so jo namreč stari Rimljani prestavili bliže podpeškemu kamnolomu, je menda daleč od resnice.
Del poti od Notranjih Goric do Podpeči sem prevozil tudi ob sedanji strugi Ljubljanice. Zanimivost: med Ljubljano in Vrhniko premošča Ljubljanico le en most: v Podpeči. Tam sem se prestavil na desni breg. Konec maja pa bodo menda odprli še Vodovodni most med Cesto v Gorice in Črno vasjo. Že več kot četrt stoletja nazaj smo se preganjali tam čez tudi z bicikli. Najbrž je bilo prepovedano, najbrž tudi nevarno, saj to ni bil most, ampak le vodovod med zajetjem v Brestu – tudi tam mimo gre Barjanskih 100 – in Ljubljano. Potem so verjetno nalašč pustili, da se je most zarastel.
Novi most obljublja MOL že vsaj od leta 2020. Leta 2024 pravijo, da bo končan leta 2023. Menda bo odprt maja Letos. Po pridobitvi uporabnega dovoljenja bo očitno dejansko uporaben, ne kot je bilo videti na prvih renderjih.
Ob podatku, da je projekt stal štiri milijone, se težko ne strinjamo z dvema tretjinama občanov, ki sta prepričani, da je v lokalni samoupravi prisotna korupcija. In, ne, v to ceno ni vključeno asfaltiranje do mostu, ker bo cesta k sreči ostala makadamska. Jo pa urejajo.
Domov pa skozi park
Pravi biser, ki človeka tudi navede na veliko verjetno korupcije, je Mestni park Rakova Jelša. Tam sem zaključeval to zapleteno barjansko pentljo. Redkokdaj se vozim tam, ne zato, ker je okolica strašansko antipatična, ampak ker je tudi gravel precej slab, zlasti pa zato, ker pred dograditvijo mostu nisi prišel nikamor. Teren precej spominja na fotografije iz Černobila.
Potem prideš v Mestni park Rakova Jelša, ki nima z mestom skoraj nobene zveze. Zamisel je bila pred dobrim desetletjem najbrž dobra, a skoraj noben Ljubljančan ne ve, da to obstaja. Kot kaže, so v treh fazah za ureditev tega območja porabili 1.221.854 evrov. Brez dvoma je bil ta predel včasih še bolj zanemarjen, vendar tudi danes sem ne bi peljal punce. Veste, to je eden tistih becirkov, v katerih ti je neprijetno srečati človeka in je njemu enako neprijetno, da je srečal tebe.
Vrhunec je tabla zraven kupa peska, ki obvešča, da je naložbo financirala Evropska unija. Torej ti.
In skozi ta park prideš nazaj v Ljubljano pri avtocestnem priključku Ljubljana-zahod.
Na parkirišču P+R, kjer bi lahko bilo precej udobno izhodišče za kolesarske turiste, si lahko ogledaš še Inovativno zemeljsko postajo Stream, prek katere Center odličnosti Vesolje-SI komunicira s sateliti. To je edina odlična stvar v tem koncu Ljubljane.
Ljubljansko barje s kolesom? Seveda! Skoraj vsak dan.
Neglede na naravne lepote in presenetljivo raznolikost postanejo barjanske goličave za domačina preveč običajne, da bi jih še vedno občudoval. Pogosteje mi gre deset ali dvajset kilometrov ravnine do prve hoste in klanca celo na živce. Kaj šele, ko se vračam s klancev in imam do doma še pol ure ali debelo uro cest, ki sem jih prevozil že dobesedno tisočkrat. A se te ravnine tudi navadiš in jo v kakih bolj hribovitih koncih pogrešaš. Za eno-, dvourni kolesarski odklop so ti tereni idealni.
