Letošnja najdaljša gravel runda je po mojem vzbudila več pozornosti, kot si je zasluži. Kolesariti daleč je precej laže kot kolesariti hitro. Vsekakor je celodnevna tura, ki se začne pred sončnim vzhodom in konča po njem, precej mukotrpna izkušnja, na katero se ne odpraviš na blef. Kako torej prekolesariti 350 kilometrov in preživeti?
Načrtovanje trase
Traso sem v grobem zarisal že lani. Za načrtovanje uporabljam Strava Route Builder že od časov, ko je bil še brezplačen, Tudi zdaj za 59,99 evrov na leto za svoj denar dobiš največ: poleg odličnih vročih zemljevidov tudi zgleden dnevnik voženj z možnostjo kar dobre analitike za povprečnega amaterja in vpogled v aktivnosti prijateljev.
Ko sem se pred petimi leti resneje lotil gravlanja, je bilo načrtovanje poti do določene mere loterija. A sčasoma postane osebni vroči zemljevid odlično vodilo in tako niti načrtovanje 350-kilometrske trase ni več pretiran zalogaj. Tako relativno preprosto izrišem traso po znanih, kar gladkih makadamih.
Več ljubezni zahteva piljenje trase tako, da ne narediš deset tisoč metrov višinske razlike. Tu pride do izraza poznavanje terena v naravi. Lanski načrt je zahteval še malo ljubezni in tako mi je uspelo izrisati traso z manj kot šest tisoč metri višinske razlike. Gotovo bi si lahko prihranil še petsto metrov in s tem kakšne pol ure časa, vendar se mi je zdelo pomembno vzpeti se čim više pod Snežnik.
Načrtovanje postankov
Sredi poletja se je smiselno gibati čim više nad morjem. Za to so kraške planote kot naročene. A je po drugi strani kraški teren reven z vodo, zato je treba sem in tja zaviti v obljudene konce, kjer imajo vsaj pokopališče, če že ne bencinske črpalke. Na krmilo sem nalepil tabelo z glavnimi civiliziranimi točkami in okvirno časovnico.
Po poti se je sicer izkazalo, da sem se preslabo pripravil denimo na to, da so trgovino na Babnem Polju zaprli za venomer, Gostilno Mašun pa samo za točno tisti dan.
Prtljaga: potuj lahkotno
Nahrbtnik s hidracijskim mehom me odbija že zaradi estetike, pa tudi zato, ker imam rad okoli života dober pretok zraka in lahkoten občutek. Motijo me tudi torbice na kolesu, a na dolgih, od civilizacije odmaknjenih turah ne gre brez.
Hlače z žepi na hlačnicah? To naj nosijo tisti, ki želijo pripadati gravlerski subkulturi.
V podsedežno torbico sem zložil mini orodje, pribor s črvi, malo rezervno zračnico tubolito, rezervni člen za verigo, pajsarje, zelo majhno tlačilko, lepilni trak in polivinilasto vrečko. Prostora je bilo še za vrečko gumijastih bonbonov.
Nekaj časa sem na dolgih vožnjah uporabljal top tube torbico, a sem se med abzicanjem vanjo drgnil s koleni. Zdaj prisegam na torbico na krmilu. The Pack je dovolj majhna, da lahko držim krmilo na vrhu. Tja sem spravil power bank in vso hrano, ki ni šla v hrbtne žepe.
V žepe dresa sem spravil še telefon in anorak, ki bi ga sicer pustil doma, a je kazalo na dež.
Na sedežno oporo sem namestil lučko, prednje nisem vzel, ker sem si zadal, da bom pač prišel domov še pred trdo temo.
Hrana dan prej
Energijsko bogato, a z mikro hranili smešno revno hrano sem začel uživati prejšnji dan. Letos v večini primerov zjutraj zaužijem mlečni riž, ki nikakor ni opcija zajtrka, ki bi nudila kulinarične užitke, ampak vsekakor boljša kot ovsena ali prosena kaša.
150 gramov riža skuham v mleku s komaj kaj maščobe, dodam pretlačeno banano, zamrznjeno sadje, štiri velike žlice sladkorja, vrečko ali dve vanilijevega sladkorja in cimet. Sladko je, da peče požiralnik, ampak na ta način požreš kakšnih 250 gramov ogljikovih hidratov.
Za kosilo 250 gramov pašte s premalo olja in česnom – to je novih 160 gramov OH.
Za večerjo 150 gramov praženega riža z dvema jajcema – okoli 110 gramov OH.
Spotoma sem zaužil še dve vrečki gumijastih bonbonov – skupaj 150 gramov OH.
Pil sem razne sladke pijače, recimo kakšen liter pomarančnega soka, in pojedel dve, tri banane.
Skupaj sem se tako zaužil okoli 800 gramov ogljikovih hidratov. Tako sem se uspešno približal vnosu od 10 do 12 gramov OH na kilogram telesne teže, kot predlaga prijatelj dr. Tim Podlogar, nutricionist pri ekipi Red Bull-Bora-Hansgrohe.
Zajtrk prvaka
Pred vožnjo sem naredil nekaj vaj dinamičnega raztezanja, kot to počnem zadnje čase običajno vsako jutro. Navsezgodaj, že ob 4.30, sem spet pojedel ogromne količine mlečnega riža po približno enakem receptu kot prejšnji dan. K sreči nimam pretiranih težav, če se z vsem tem v želodcu spravim na kolo že čez petnajst minut.
Potna hrana
Hrana je prostorninsko zasedla večino prtljage. S seboj sem vzel približno 1,7 kilograma živeža:
- 11 energijskih gelov,
- 10 energijskih ploščic,
- 2 kompleta s parom energijskih bonbonov,
- 2 vrečki gumijastih bonbonov,
- banano.
Štartal sem z dvema 0,75-litrskima bidonoma s po okoli 60 gramov ogljikovih hidratov. Napaka je bila, da nisem vzel s seboj energijskega praška. Razlog je bil banalen: nisem imel primerne embalaže.
Pazil sem, da sem zaužil na pol ure izmenično ploščice in gele, proti koncu pa gumijaste bonbone. Po poti sem dvakrat spil kokakolo, skupaj 0,75 litra te odlične kolesarske pijače. Žal sem po poti ostal brez sendviča in dodatne porcije kokakole, vseeno pa mi je vsega skupaj uspelo spotoma zaužiti slabih 1300 gramov enostavnih ogljikovih hidratov.
Na uro sem tako zaužil povprečno 80 gramov, če bi prištel jutranji mlečni riž, okoli 90 gramov na uro.
Veliko sladkorja, pica pa šele ob enajstih zvečer
Za primerjavo naj spomnim, da moraš za 1000 gramov ogljikovih hidratov zaužiti kilogram cukra. 1300 gramov je 260 žličk sladkorja.
To je seveda enormna obremenitev za prebavni sistem – in navsezadnje zobe –, ampak ekstremne runde zahtevajo ekstremne vnose. Zanimivo je, da mi to ni povzročalo težav, le deloma psihološke, ker si človek pač zaželi tudi kaj slanega.
Neverjetno, a resnično: doma nisem bil lačen, kar pomeni, da sem se hranil ustrezno. Nisem bil lačen, a se telo niti ni upiralo hrani: pozno zvečer sem vseeno pojedel zasluženo pico in spil pir.
Taktika: ravno prav počasi
Pomemben del izleta je taktika. Začni prehitro in boš pečen še preden se začne zares. Vozi počasi in na cilju ne boš pravočasno. Verjetno bi bilo smiselno voziti z merilnikom moči in obračati cel dan enake vate, ampak to ubije vso romantiko. Ne vem niti kako bi to vplivalo na psiho. Poleg tega je na gravlu teže dozirati napor, saj na strmih vzponih po slabi podlagi enostavno ne prideš do vrha, če ne zapelješ v oranžno.
Najpomembneje je, da se ne ustavljaš, kar mi sicer ni najbolje uspevalo, že po štirih urah sem moral celo na sekret. Ljudje sprašujejo, če sem si vmes privoščil kosilo. Kako le? Karkoli boš naročil, boš ob pol ure, raje več, in sploh ne bomo o tem, kako težko se je potem spraviti nazaj na zic s trdimi nogami in trdim hrbtom.
Del najdaljše gravel runde v letu je samooskrba, zato pač ne gre brez ustavljanja vsaj za dotakanje vode. Ampak vsakič, ko se malček ustaviš za razgled, scanje, orientiranje, zabiješ kakšno minutko in do konca dne se tega nabere precej. V mojem primeru za 67 minut.
Oprema
Factor LS s komponentami BlackInc, Shimano GRX 810 in CeramicSpeed OSPW se je še enkrat izkazal kot odlično orodje za moje potrebe. Berk Ploh je tudi za gravlanje presenetljivo udobno sedalo, ki mi ni povzročalo nobenih težav. Je pa res, da za take ekspedicije ne bi škodila manj agresivna pozicija.
Nekaj dni pred rundo sem si omislil tudi Wahoojev Roam, ki je malček večji od Bolta, a navdušila me je zlasti avtonomija baterije. S seboj sem tovoril baterijsko banko, ampak po 16 urah in pol sem prišel domov z 41 odstotki baterije, deloma tudi zato, ker je delala samo navigacija, nisem ga pa povezal niti z enim senzorjem niti s telefonom.
Nekaj dni pred izletom sem si privošil tudi nove gume, po dolgem času spet Vittoria Terreno Dry širine 38 milimetrov. Izredno sem zadovoljen, prvič zato, ker je guma od 10 do 20 evrov cenejša od konkurence, in drugič zato, ker mi ne deluje nič slabše. Zdaj ima za seboj že slab mesec dni in slabih 1500 kilometrov, brez vseh težav.
Svojevrsten izziv je podmazovanje verige. Tokrat sem dodobra preizkusil sveže voskano verigo, ki mi jo je Činč s Silcino kemijo pripravil pri Loose Cycles. Čudežev ne pričakuj, ampak zadeva je vzdržala okoli 320 kilometrov v precej zoprnih, deloma blatnih in vlažnih, deloma prašnih razmerah. Počasi se še navajam na to, da je sistem precej glasen, sicer pa se mi bo vosek očitno kar priljubil.
Ni tako hudo kot se sliši
Pravzaprav je. Ni posebnih užitkov, razen mazohističnih. Vse te boli. Nekaj dni traja, da prideš k sebi. Mnogi te okličejo za bedaka. Vendar je vredno poskusiti. Razdalja seveda ni določena: vsak naj naredi po svoje. Če zmoreš do sto kilometrov, bo tudi to dovolj. Zoprno je samo to, da boš hotel naslednjič še dlje. In še enkrat: ni težko biti vzdržljiv, težko je biti hiter!
