To sem imel v načrtu že lani, a je bila sezona z dolgo pomladansko prekinitvijo slaba. Najdaljša runda ob solsticiju, čeprav lepa in v odlični družbi, spričo slabe forme tudi težka, ni bila nič posebnega. Lanski plan sem moral uresničiti letos. Ne brez pomislekov, skoraj na silo. V nasprotju s prepričanjem virtualnih psihoterapevtov, ki delajo zaključke na podlagi fikcije z družbenih omrežij, moram občasno delati tudi jaz. Urnik se je moral poklopiti s spočitim fizisom in najdaljša gravel runda 2024 se je zgodila 27. junija.
Tristo kilometrov gravla
Tristo petdeset kilometrov ni malo, sploh ob slabih šest tisoč metrih višinske razlike in če je manj kot petino asfaltiranih cest, torej tristo kilometrov makadama, ne vedno idealnega. Če hočeš najdaljšo gravel rundo v skladu s še nepisanimi pravili izpeljati v enem dnevu, ne v 24 urah, ampak v svetlem delu dne, si ne moreš privoščiti svaljkanja, kaj šele daljših in pogostih postankov ali izgubljanja časa s fotografiranjem. Zato slik ni prav dosti.
Načrt je bil dober. Poznal sem skoraj vsak kilometer poti, a nekaj malega sem prepustil možnostim za neprijetna presenečenja. Na predvečer runde sem sicer ugotovil, da popolnoma novi števec Wahoo Element Roam na tako dolgi turi ni sposoben navigirati zavoj za zavojem. Zato sem gpx za vsak slučaj, da se ne bi po poti zgodilo še kaj hujšega, razdelil na dva dela.
Podsedežna torbica s stvarmi, ki jih nočeš uporabiti, je čvrsto pričvrščena. Torbica na krmilu nabito polna z jestvinami, težo je dodala baterijska banka. Žepi polni hrane in tankega dežnega anoraka, ki ga sovražim, a ob taki prognozi ne gre brez. Nove gume Vittoria Terreno Dry. Nova veriga, ki so jo povoskali prijatelji v Loose Cycles, in jo čakajo grozne razmere.
Porodni zapleti
Prejšnji večer nisem vedel, če bom štartal. Nekatere napovedi so kazale na deževno jutro. V takem bi seveda ostal doma. Kvečjemu bi šel pozneje na kolo za pet, šest ur, zato, da se glikogenske zaloge ne bi spremenile v energetsko siromašnejše gorivo, ki se iz jeter in mišic preskladišči pod kožo.
Deževalo ni, je bila pa cesta mokra. V jutranjem hladu, še v poltemi, je bilo mizerno že na poldrugem kilometru do PST. Tam se je guma nemarno ugreznila v razmočen pesek. Zeblo je. Na barju je bilo enajst stopinj. Niti noga ni bila dobra. In kako naj bi bila dobra ob petih zjutraj?
Prvi zaplet se je zgodil na petem kilometru. Podsedežna torbica na ježke, ki funkcije ne opravljajo več enako kot pred dvema letoma, se je snela, čeprav sem jo doma dodatno zalepil. Grdo sem govoril. S tem se nočeš ukvarjati že po desetih minutah, vedoč, da se lahko zgodi čez pet minut še enkrat.
Drugič je bilo pod Hudo Polico. Izolirband, ki ga vozim s seboj, je izgubil lastnost lepljivosti. Grdo sem govoril in lepil hudiča skupaj, razmišljujoč, da bi vse zadegal v grmovje in nadaljeval brez orodja in rezerve, z božjo pomočjo.
Minuto s tako traparijo izgubiš tu, dve minuti tam in v šestnajstih urah se nabere zoprna zamuda.
Med medvede, a medvedov ni bilo
V Velikih Laščah ni bila ura niti sedem, a po makadamski cesti v Ponikve, kjer so popotovali že stari Rimljani, je proti meni vozila kolona avtomobilov.
Na vzhodnem pobočju Male Gore je pri dvanajstih stopinjah občasno kapljalo ali rosilo. Bolje je bilo, ko sem se pod Sv. Ano, na nadmorski višini dobrih 700 metrov, prevalil v Ribniško dolino. Torbica se je po poti snela tretjič. Tokrat zadnjič.
Nad Ribnico se je ob devetih kazalo čisto malo modrine, a ni trajalo dolgo. Ko sem navalil na Veliko Goro, je spet kapljalo. To je bil pravzaprav najdaljši klanec na poti, mukotrpne sorte, gor sem se v popolni samoti vlekel skoraj tričetrt ure.
Urgentno na blato in ekspreso
Ceste, imenovane po partizanih, so vodile skozi Jelenov Žleb do Hriba-Loškega Potoka, enega najbolj zanimivih krajev v Sloveniji. Sredi ničesar imajo bankomat, pošto, dve trgovini iste tvrdke, lekarno in še kaj. Na hitro sem se oskrbel v spodnji trgovini in se namenil naprej, ko me je urgentno pritisnilo na številko dve.
Na stranišču lokalnega bifeja, kjer sem pogrešal ključ, je šlo k sreči gladko, da je bilo veselje. Po sili razmer bi moral na stranišču le opraviti svoje in se pobrat, a sem vljudno vseeno spil ekspreso, pisano s k zato, ker vrela brozga z espressom ni imela nobene zveze. Scenografija je bila imenitna, stranski igralci prav tako. »Kje si ti Hrib-Loški Potok našel,« je spraševala točajka, medtem ko si je dala opraviti s steklenico travarice. Sosed pri šanku, ki si je s tem napitkom lepšal jutro, je brbljal nekaj o Sloveniji … všeč so mu bile moje rokavice v reprezentančnih barvah.
Gnili kapitalizem udriha po slovenskem podeželju
A odmor je dobro del. Noge so se po stotih kilometrih na najdaljšem asfaltnem odseku dneva končno zavrtele. Šest kilometrov je šlo gladko proti Staremu Trgu pri Ložu, preden sem skrenil desno na Bloke in sledil par neznanim, a lepim odsekom makadama do Radleka.
Cerkniški bencinski črpalki sem se ognil, saj naj bi bil čez dobro uro že pri trgovini na Babnem Polju.
Ampak vaško trgovino so s 1. 1. 2024 zaprli. Napaka je bila, da nisem skočil na kokakolo v bližnji bife, a do Mašuna bom že vzdržal, sem se bodril. Vodo sem natočil na britofu, jestvin pa sem imel s seboj dovolj za cel dan. Telo sem pridno oskrboval že od jutra, tako da sem na pol ure izmenjaje zaužil gel in energijsko ploščico. Vseeno pa si človek po sedmih urah, okoli poldneva, ko je vendarle čas za južino, zaželi kaj slanega.
Ni časa za romantiko
Do Mašuna me je ločilo petdeset kilometrov. Peklu bi se bilo bolje izogniti in se na Mašun prevaliti niže, po boljših in manj strmih cestah, ampak del epske ture naj bi bil tudi kos zahtevnega terena. Zato je Pekel stalnica najdaljših rund. Spodobi se namreč vzpeti kolikor je mogoče visoko, tam si tik nad 1400 metri.
Nisem se ustavljal za občudovanje narave ali uživanje v teh lepih trenutkih. Na takih podvigih je malo romantike, gre za goli pragmatizem. Groza me je ob misli, da nekateri ne znajo drugače. Začenjal sem računati koliko je še do konca. Na najvišji točki sem imel za seboj levji delež vzponov in skoraj dvesto kilometrov. Iz najhujšega sem bil venin tudi z vremenom je zdaj kazalo bolje.
Nismo bili siti, smo bili pa žejni
Do Mašuna mi je ravno zmanjkalo vode … gostilna pa zaprta! Popadla me je rahla panika, ker je bilo do Raubarkomande dobro uro vožnje in tam bi moral skreniti spoti, da bi prišel do vode. Naslednja gostilna je Stara Pošta na Hrušici, do tja pa 65 kilometrov in nekaj antipatičnih klancev.
K sreči je skozi okno slednjič pokukal sam gazda in rade volje ponudil vsaj vodo. Zaprto zaradi priprav na praznovanje rojstnega dne, je povedal. Vodo sem torej dobil, a sem, preden mi je uspelo opozoriti nase, zabil slabih deset minut. Časovna rezerva, ki sem jo nabral do tja, je kopnela.
Zdoma sem bil že deset ur, ko sem pičil z Mašuna v Javornike in na Raubarkomando. Z izjemo sto ali dvesto metrov na Mašunu, nisem videl asfalta že od Babnega Polja, torej kakih 85 kilometrov. In tudi od Cerknice do Babnega Polja ga je bilo le nekaj sto metrov. Zdaj sem se gladko peljal kakšno minuto in tudi to je prijalo.
Kaj mi je tega treba?
Prej kot pričakovano, že okoli 220. kilometra, me je namreč začelo boleti čisto vse. Stegenske mišice, seveda, ker so garale. Ampak tudi križ. Ramenski obroč. Tricepsa. Dlani. Vrat. Presredek. Agresivna pozicija na kolesu mi odgovarja, ampak to je nastavljeno za šest, v sili za osem ur. Potem pa postane neudobno, enako, kot če se predolgo valjaš na kavču. Postaneš malo trd, ne amortiziraš več vibracij in to je spirala, iz katere ne zlezeš več.
Podcenil sem precej razgiban teren od Raubarkomande do Lohače, dodatno pa je situacijo poslabšala vročina. Ni bilo ravno vroče, ampak telo je vseeno doživelo manjši šok.
Sem se spraševal kaj mi je tega treba? Niti ne. Ena mojih redkih dobrih lastnosti je, da funkcioniram v kriznih razmerah bolje kot sicer. Vzpon iz Lohače na Hrušico je zaguljen, strm, na soncu, a je prišel prav, ker sem spet ujel dober, čeprav počasen ritem.
Trd kot lešnik, a občasno na poskok
Pri Stari pošti sem spil kokakolo na dušek, zdaj se mi je že mudilo. Nad smučiščem Javornik, kjer sem bil spet skoraj tisoč metrov nad morjem, se je oblačilo. Spet je bilo hladno, kot da smo aprila. Spet je deževalo, kot da smo aprila.
Trd sem bil kot bukev, ampak, zanimivo, od časa do časa se mi je odprlo in sem lahko tudi poskočno zaplesal po pedalih, kot da sem nov. Še bolj me je presenečalo, da se telo še vedno ni uprlo, čeprav sem od jutra pognal v kri že kakšen kilogram čistega sladkorja.
Na najzahodnejši točki, pri Idrijskem Logu, sem se znašel okoli sedmih zvečer, do doma pa še dobrih šestdeset kilometrov, a večinoma navzdol, z le nekaj hupserji. Po Francoski cesti in mimo bajerja v Godovič, potem pa po tisti zabavni potki v Hotedršico, ki sme jo vkomponiral le zato, ker je zabavna. Ampak zdaj je bila samo zajebana nebodijetreba. Skozi Novi Svet na Kalce, okoli Logatca in čez tista prekleta hupserja pred spustom na Vrhniko.
Zadnja ura
325 kilometrov na števcu, pol devetih na uri, dobrih dvajset minut do sončnega zahoda.
Že nekaj časa nisem bil le bitke s cesto in samim seboj, ampak zlasti s časom. Sprednje lučke namreč nisem imel. Malo zato, ker rad potujem lahak, a bolj iz principa: da se ne bi sprostil in potegnil izleta pozno v noč, kar bi že mejilo na ultramaratonske podvige.
Ob koncu moram omeniti še prijatelja Čepirla, ki je počastil mojo eskapado, prišel nasproti in me pospremil zadnjih slabih deset kilometrov do doma, že v poltemi, in podobno, kot se je začelo: pod dežnimi kapljami. Hvala, Klemen!
Nekaj energije je šlo
Bolelo me je vse. In naslednji da je bilo še huje. Nisem še imel tako zategnjenih mišic. Za eno uro sem se šel razpeljat le zato, da ne bi bilo videti, kot da se mi je biciklizem zagabil. Razsežnosti tega izleta so res kar impozantne. Ne uporabljam merilnih naprav, ampak v teoriji sem vložil za kakšnih deset tisoč kilojoulov energije – 2,8 kWh. Baterija električnega bicikla ima kakšnih 0,7 kWh.
Naštejmo občine: Ljubljana, Ig, Škofljica, Grosuplje, Velike Lašče, Dobrepolje, Ribnica, Loški Potok, Bloke, Cerknica, Loška dolina, Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna, Ajdovščina, Idrija, Logatec, Vrhnika, Log-Dragomer, Brezovica. Dvajset! Dobro, slovenske občine so majhne, ampak res je tudi, da sem prevozil 350 kilometrov dolg krog.
Rekel bi, da je lahko to čisto prijeten tridnevni ali štiridnevni izlet, v dveh dneh prideš, če si res dober. Prevoziti to v enem dnevu, pa je seveda popoln kretenizem in rekel bi, da je celo najbolje opraviti s tem solo. Podvig dobi čisto drugačne razsežnosti. Bistvo pa je tudi, da z zadevo opraviš samooskrbno. To je podaljšalo izlet za kakšno uro, vsega skupaj sem bil namreč pri miru eno uro in sedem minut. Ampak v tem je tudi čar. Sicer je videti kot dirka. Kar je že tako ali tako: dirka s časom, namreč.
Zakaj tako daleč?
S Kennedyjevimi besedami: ne zato, ker je lahko, ampak zato, ker je težko. Po dolgih letih kolesarjenja sem dovolj izkušen, navožen in hiter, da po nekaj tednih vaje 150 kilometrov gravlanja ni več resna preizkušnja, 200-kilometrska vožnja pa je malo daljši odklon, ki ga še vedno zmorem rutinirano. Tako si zamisliš, da bi prevozil v enem dnevu tristo kilometrov. To uspe, zato poskusiš naslednje leto s 320 kilometri. In čemu ne bi šel še malo dlje? Zdaj sem za to pripravljenost, ki sme jo sposoben doseči brez pretiranega odrekanja, vendarle prišel do limita in se bom morda spametoval.
