Prejšnji teden sem si po skoraj sedmih urah zaželel več. A nima smisla na silo podaljševati runde v okolišu, kjer gravel rutinirano drgneš na vsakodnevnih popoldanskih furah. Ne, ne. Ostani normalen. Piči domov, skuhaj večerjo in naredi načrt. Peklenski načrt. Čakala me je peklenska runda.
Ure miru v gravlerskem labirintu
Labirint gozdnih cest v snežniško javorniških gozdovih je impresiven. Vroči zemljevid na Stravi vsakič znova odkrije cestni odsek, ki ga še nisem prevozil in je gotovo gladko vozen. Pekel pod Snežnikom je za Ljubljančana predaleč, da bi rinil vanj vsak mesec, a se potrudim tja povzpeti vsaj enkrat letno. V petek pa sem ugotovil, da gre gor cesta, ki je še nisem prevozil. En, dva tri, sled je bila narisana. Vsaj 215 kilometrov bo treba naklepati, od tega le okoli 15 odstotkov asfalta.
Ljudje za mojim hrbtom razpravljajo, če se mi je spet poslabšalo. Naj se sliši še tako noro, ampak ure in ure samote kolesarja na dolge proge so edino pribežališče normalnosti, ki drži na uzdi mizantropa mojega kova. Nič nimam proti dobri družbi, ampak dobra družba je naporna. Te napore kompenziram z napori v miru.
Ure in ure prijetnih trenutkov
Glavna skrb ni bila kako bom v soboto zvozil, ampak kako bom to združil s praznovanjem rojstnega dne in delovno nedeljo od šestih zjutraj do sedmih zvečer. Nisem več dovolj mlad za take napore, a tudi ne prestar za to, da ne bi živel za trenutek. Oziroma za ure in ure prijetnih trenutkov.
Glikogenska shramba je pokala po šivih, hrbtni žepi pa ne. Končno sem namreč našel izgovor za resen test torbice na krmilu The Pack. Že pred časom mi jo je prijazno podaril Boštjan iz VEB Company, a je ob zares kompaktnih merah tako prostorna, da nisem imel pojma, kaj spraviti vanjo. Tak prtljažnik pa pride še kako prav, ko se čas runde zavleče v dvomestno številko.
Dan za srečanja
Prva kolesarja sem srečal že pred štartom, v bifeju. Še sreča, ker sem doma pozabil denar za rezervo in mi je Žiga prijazno posodil dvajsetaka. Za devet ur grem v divjino raje brez telefona, kot brez evrov. Na Dolgem mostu je prišel nasproti Matej, ki je očitno udaril pravi jutranji gravel.
Ko sem potem drobil prve kilometre gravla od Dolgega mosta proti Vnanjim Goricam, sem pred seboj občudoval pojavo z brezhibno tehniko poganjanja. S težavo sem ga ujel in ugotovil, da me je v tretjo cono pognal sam Mazij. Bila sva na isti misiji: imeti mir.
Barje sem po diagonali prečkal na relaciji Dolgi most–Vnanje Gorice–Podpeč–Borovnica. Vzpon iz Laz pri Borovnici na Pokojišče po enem čednejših klancev nad morostom je zalogaj s 400 metrov višinske razlike, a na tako dolgi trasi ni niti uvod. Kvečjemu prvi stavek.
Slabo uro nisem srečal žive duše, niti v vasi, potem pa na obskurni gozdni cesti konvoj vsaj dvajsetih štirikolesnikov. Ne pretiravam: vsaj dvajsetih. Vozili so v tako strnjeni koloni, da sem zgrešil odcep levo. Skrbi me. Najprej smo nehali hoditi na Bled in v Bohinj, potem na Golico in Veliko planino, zdaj pa bodo množice navalile še na Menišijo, zakotno planoto med avtocesto A1 in … ničemer? Trda nam prede v tem prenaseljenem svetu.
Vsi v gozd, vsak po svoje
Pipa na cerkniški tržnici je pomembno napajališče, a stokrat sem šel mimo in po obronkih Javornikov na Babno Polje! Po Po 80 kilometrih v zadnji plati se pustolovščina tik ob hrvaški meji šele začenja.
Pri pokopališču, drugem napajališču na poti, je treba vedno paziti, da te ne zasači lokalna promotorka turizma. Gospa z Rihtarjeve domačije me je že prepričala, da bom v ta kraj na koncu Slovenije prišel na dopust. Morda me bo nekoč zamikalo tam prijaviti stalno prebivališče. Nimam pa na dolgih furah časa čakati, da se bo skuhala turška kava.
Še manj časa imam za pivo, ki sta mi ga nudila gozdarja kakih pet minut navkreber iz vasi. »Midva pa tukaj,« je rekel, ko sem mu zaupal ambiciozni potovalni načrt. »Vsak po svoje,« je še dodal.
Končno blaženi mir
Zvoki narave, pomešani s šumom drobirja pod gumo. Veriga teče neslišno. Klik menjalnika tu in tam. Skoraj bi lahko slišal utrip srca. Pri spomeniku partizanski bolnici levo in tik ob hrvaški meji naprej, z občasnimi razgledi na gozdnata prostranstva Risnjaka. Bolj ko postaja Ljubljana, moje mesto, žrtev turistifikacije, bolj uživam v pravi naravi. Tam sem tudi že presenetil medveda, zdaj pa so bili edini pripadniki te vrste gumijaste oblike.
Razni objekti dajo vedeti, da je bilo tu nekoč dosti bolj živahno. Nekaj je lovskih koč, ki očitno še funkcionirajo. V Županovem Lazu monumentalen spomenik daje vedeti, da so bile tod med drugo vojno partizanske bolnišnice. Vojaški bunker je ostanek iz časov rapalske meje. Letalsko krilo stoji v spomin na pilota Josipa Križaja, ki se je tod smrtno ponesrečil leta 1948.
Po eni strani bi na takih eskapadah najraje gonil brez ustavljanja. Po drugi strani so odseki, kjer bi bil greh divjati mimo. Klanska polica je tak kraj. Težko je verjeti, da je bilo v tistih koncih med vojnama smučarsko središče.
Gneča v Peklu
Po petnajstih kilometrih zmernega vzpenjanja se cesta končno malo prevesi navzdol, a kmalu sledijo krajši, strmi vzponi. Pod Klansko polico sem z znane poti skrenil tokrat desno malo prej in tam ni bilo nič laže. In sredi ničesar … presenečenje! Pred menoj se je pojavilo pet, šest likov v lajkri. Še več jih je, skupaj z bicikli, ležalo v travi.
Više sta se nasproti pripeljali dekleti, opremljeni s prtljago za večdnevno turo, presenečeni nad mojo pojavo še bolj, kot sem bil jaz nad njunima. Pozneje so mi razložili, da je prav tam vodila trasa Seven Serpents, skrivnostne bikepackerske pustolovščine, ki se je dejansko dogajala maja, a par dni prej.
Slednjič sem zlezel na nadmorsko višino dobrih 1400 metrov in tudi tam naletel na nekaj izletnikov, ki so bili pa peš. Zanimivo, od tam gori se vidi celo Nanos, Snežnik je manj kot 400 metrov više. Blizu so tudi Sviščaki, ki sem jim skozi Pekel elegantno izogneš.
Smrtna nevarnost pod Peklom
Na vrhu je kar nekaj ravnine, na koncu bliskovitega spusta, tik pred glavno cesto, pa preži na kolesarja smrtna nevarnost. Jeklenica tokrat ni bila napeta čez cesto, tudi zadnjih dvakrat ne. Enkrat pa je bila. In bi se lahko tudi slabo končalo. Če prav razumem, tam itak nimaš česa iskat, ker je promet dovoljen le za gozdarje. Toda zapornica je bila z druge strani odprta.
Po glavni cesti se potem elegantno spustiš na Mašun. Tam sva se srečala s Franetom. Nenačrtovano, a ne po naključju, ker sva vedela, da oba kolesariva v tistih koncih. Ko je tarnal nad gostim prometom v gozdovih, je omenil tudi skupino vsaj dvajsetih štirikolesnikov. Bolj kot to, da sva na različnih koncih te dežele srečala isto skupino, bi me presenetilo le to, da se hkrati en dan po gozdovih vozita dve takšni grupaciji.
Grožnje še z neba
Frane se je inteligentno hranil s pašto s tartufi, meni se je pa mudilo. Klasičen krog sem podaljševal z ovinkom malo globlje proti Primorski. Spust proti Baču sem spoznal pred leti, a sva takrat z Blažem zavila ostro desno na Thekla Strasse. Zdaj sem se spustil po brezhibni makadamski cesti niže, tik nad vojaško strelišče Bač.
Razgled je tam impresiven, z burnim dogajanjem pa so nase opozarjali tudi oblaki, ki so dajali vtis, da bodo popustili in se bo vsa voda zlila na nas. Zlovešče je kapljalo.
Več kot osemdeset kilometrov, z izjemo par sto metrov na Mašunu, sem se peljal po makadamu, tako da je daljši odsek odlične ceste v Baču dobro del. Potem sem skrenil desno in čez krasne goličave v Juršče, kjer sem vodo spet točil na pokopališču. Nebo je bilo … no, zanimivo. Nekaj med zelo temno sivim in modrim.
Peklenska runda z nebeškimi doživetji
Vzpon čez Javornike sem podcenil. Noga je bila še dobra, a vseeno sem moral premagati več kot 400 metrov višinske razlike, preden sem se pod Kaličem spustil v Dolenjo vas in Cerknico. Zdaj me je čakal le še klasičen transfer po Menišiji. Z veseljem bi potegnil še tistih deset kilometrov do doma, a tokrat ni bilo treba do Ljubljane. Strava je pokazalo številka 220.
Ko sva lani z Blažem praznovala solsticij na podobni, a malce krajši trasi, me je skoraj pobralo. Letos zmorem te norosti bolj poskočno in kaže, da bo tudi solsticij letos precej bolj atraktiven. Peklenska runda tudi na najdaljši dan v letu? Zagotovo!
