Nedelja je bila primeren dan, da zabetoniram dva plodna kolesarska tedna. Pet ur ne bi škodilo, to je še v znosnih mejah, da lahko naslednji teden funkcioniram normalno. Ampak sprehod po zemljevidu je pokazal, da ne bo šlo pod šest ur. Ko pride do tako transcedentalnih razdalj, pa se splača v skladu z rekom kamor je šel bik, naj gre pa še štrik, seči kolikor gre globoko. Zato sem splaniral ovinek, ki je na zemljevidu videti kot nebodigatreba, ampak tako sem dejansko prekrižal Veliko goro podolgem – ne pa tudi počez. Velika gora je pač … velika.
Dve uri do Blok
Počasi bodo prišla hladna barjanska jutra, toda avgusta še nismo bili tam. Vseeno je bilo kar prijetno, z nizko meglo. To pomeni, da se voda nabere na kolo, nanjo se zalepi prah, tako da je kolo že po nekaj minutah videti, kot da je za njim epska runda.
Na Igu se je začelo odpirati.
Potem sem pustil telefon nekaj časa pri miru. Krvava Peč, soteska Iške, Bloke.
Ob Volčjem jezeru je bilo živahno, a sem po vodo raje hitel do britofa, kjer dobiš tekočino predvsem bistveno hitreje. Spotoma sem odkril sicer ne hiter ali tekoče prevozen, a vsekakor čeden kolovoz. Na dolgih vožnjah se ne ukvarjam z raziskovanjem novih poti, ker se lahko nevarno zavleče, ampak tokrat me instinkt ni pustil na cedilu.
V Fari pade v oči hiša s slamnato streho pod cerkvijo. Bojda je edina ohranjena te vrste na Blokah, nekoč je bila mežnarija, stara pa naj bi bila šeststo let.
Potem postane zanimivo
Na Blokah imajo torej samo še eno hišo s slamnato streho, a tudi bore malo makadamskih cest. Nič hudega, stran od glavne ceste je prometa bore malo.
Na cesti skozi Topol, Ravne na Blokah in Kračale nisem srečal skoraj nikogar, le od daleč sem videl Pogi team, ki že razume, da so Bloke idealna destinacija za poletne priprave.
V Petrincih me je presenetil razgled. Cerkev Marije Snežne je sicer dosti manj imenitna od tiste v Novi Štifti, ampak z razgledom ji kar dobro konkurira.
Udobneje gre po cesti, jaz pa sem se na glavno cesto Sodražica–Hrib – Loški Potok spustil po bednem kolovozu in takoj nadaljeval vzpon na Travno goro, zdaj po gladkem makadamu. Če prav razumem, sem tam vstopil na severni del Velike Gore.
Sem videl medveda?
Ko že misliš, da si sredi ničesar, ugotoviš, da je Travna Gora tudi naselje z okoli tridesetimi vikendi. Malo naprej je celo planinski dom, s katerim očitno ne upravljajo planinci, pač pa neka Rusa, če prav razumem. Vsekakor deluje kot simpatično skromna, da ne rečem retro gravlerska postojanka.
Gor je labirint cest in sploh nima smisla razlagati kje sem se vozil, ker niti ne vem. Vse je isto. Kot rad rečem: pristen gravlerski dolgčas. Glede na razmere so ceste smešno široke in hitre. Medtem ko so doli verjetno crkovali od vročine, sem užival okoli tisoč metrov nad morjem. Na Rudeževi cesti sem se spotoma naučil, da so v teh koncih partizani izbojevali imenitno zmago v boju v Jelenovem žlebu.
Sem torej srečal medveda? Ne.
Menda sem imel smolo. Ali srečo, kakor vzameš. Pozneje mi je sumljivo veliko ljudi razložilo, da teh zverin mrgoli. Domačini se menda tem terenom raje ognejo. Je pa res, da tam v bistvu nimaš česa iskat. Razen, če gravlaš.
Deset minut spusta
Veliko goro sem prevozil tako rekoč po celi dolžini, tako da sem se moral še vrniti proti Ribnici. Prav na koncu planote sem naletel tudi na precej divjo, a lepo vozno gozdno cesto.
Nazaj grede pa zagrizel v precejšnjo strmino do izhodišča enega najbolj spektakularnih gravlerskih spustov na Slovenskem. Šeststo metrov navzdol po zlikanem makadamu. Na skoraj osmih kilometrih moraš stisnit zavore točno enkrat. Leti krepko čez 60 kilometrov na uro, kot kaže, sem dosegel celo 70. Konec je v Zadolju. Primerno ime kraja! Če prideš iz civilizacije, se tam zdi, da si v slepem črevu.
Krog po Ribniški dolini
Počutil sem se tako dobro, da sem pred Ribnico naredil zanko.
Nisem vedel, da je izvir Ribnice tako simpatičen. Vsaj na fotografiji. Realnost je taka, da me je v nekaj sekundah ogrizlo vsaj sto mini žuželk.
Zakrožil sem torej okoli okljukov, deloma po ribniški krožni poti, potem pa čez polja v Hrovačo. To je po svoje prijalo, saj sem zadnjo daljšo ravnino videl štiri ure nazaj na domačem barju. Doživel sem pa blažji vročinski šok, koristilo ni niti postavanje pri bencinski črpalki, kjer sem se oskrbel z živežem.
Sedem priložnosti za smrt
Potem je pribilo. Mala gora. Sliši se, kot da je majhna. Vrhovi so res nižji, Stene sv. Ane sežejo do 964 metrov, z biciklom se pa menda pripelješ do cerkve in planinske doma pod njimi. Ampak, vraga, tam smo vedno trpeli kot živali. Verjetno zato, ker se običajno vračamo.
Ampak najhuje je, da vedno nabašem na neko blazno strmino, tokrat je bil to segment, ki se imenuje Piletov klanček. Po 120 kilometrih je šiba božja in tudi posuli so ga neprijetno. Vidim, da sem se gor peljal s povprečno hitrostjo pešca.
In še tisti železniški prehod, kjer je prepovedano prehajati, a drugače ne gre. Posebne nevarnosti ni. Tudi če ne pogledaš levo in desno, imaš bore malo možnosti, da bi te zbilo. Ob nedeljah sedem.
Zanimivo do Ljubljane
Gravlerska pot iz Velikih Lašč v Ljubljano je razgibana, da je joj. Vsega imaš: lep makadam do Ponikev in še lepšega v Male Lipljene.
Potem nekaj groznih sto metrov do Rožnika, čuden gozd mimo lovskega doma od Spodnje Slivnice pa čez polja, tudi kar po travi pa med koruzo, kjer je bilo ob perfektnem brezvetrju po mojem krepko čez 40 stopinj.
In nazadnje mimo spalnih naselij ob Dolenjki do doma.
Kako sem popotoval, se vidi tukaj. Slabih 180 kilometrov je moralo biti, vmes sem ustavil števec. Dobrih sedem ur in pol vožnje, skupaj osem ur in pol terena za zaključek 26-urnega tedna. Zanimivo je, da sem vse skupaj prenesel kar dobro – zato tudi ni boljših fotografij s terenov, ki so bili celo najlepši – vendar po svoje tudi dolgočasni. Počutil sem se celo tako dobro, da sem čez teden dobil neumno idejo, da bi spet pripel štartno številko. Bo, kar bo.