Za razstavo Ruota Libera sem izvedel slučajno in tik pred zdajci. Gospa je precej na tekočem z raznimi kulturnimi dogodki in izvohala je, da je v Vili Manin razstavljena Klimtova Nuda Veritas. Nazadnje sem bil tam še kot golobradec leta 2010 na koncertu Iron Maiden, eni mojih najboljših koncertnih izkušenj vseh časov. Dva klika na internetu sta pokazala, da ta vila z osupljivim zgodovinskim ozadjem poleg Klimta gosti še razstavo Ruota Libera – kolo skozi družbeni razvoj Italije. Žal traja samo do 30. avgusta in treba je bilo pohiteti. Če te zanima več o razstavi, podrsaj navzdol, če te ne zanima le cilj, ampak tudi pot, nadaljuj takoj spodaj.
Meglena jutra imam jaz rad
Poletni dopust najraje preživim doma v Ljubljani, ki je na vrhuncu poletja vendarle še kar prijetna, če se seveda znaš iti Ljubljano in se izogibati turistično onesnaženim punktom v središču mesta. Iz istega razloga mi na kraj pameti ne pade, da bi se proti morju podal ob koncu tedna. K sreči razmišlja gospa enako, zato je za izlet žrtvovala delovni dan. Verjetno je pomagala obljuba, da bova še kaj dobrega pojedla. Obetal se je perfekten kolesarski dan. Tak je lahko samo tisti, ki ne vključuje le kolesarjenja.
Ob sedmih zjutraj sem že klatil po pedalih naravnost po Tržaški cesti, tisti, ki se do Vrhnike ponaša z varno kolesarsko stezo. Manj nevarnih situacij bi doživel, če bi se peljal po Horjulski dolini ali čez Bevke, kjer ni kolesarskih stez, a o tem kdaj drugič.
Na Vrhniškem klancu sem bil vesel megle, ki je obetala prijeten hlad na Hrušici, kjer vodi najkrajša in tudi najlepša kolesarska pot do Vipavske doline. Stari Rimljani so že vedeli, kje je treba graditi ceste.
Dve uri
Pot čez Hrušico mi je ljuba iz mnogih razlogov. Dober zrak. Ravno prav razgiban vzpon. Lep asfalt. Kar smešno dolg spust v Ajdovščino, čeprav je tudi dolgočasen. Nenavadno hitra sprememba klime, tudi pokrajine nasploh. Včasih, preden so turisti zasedli vse kotičke te dežele, tudi ni bilo prometa. Ko sem tam čez kolesaril predzadnjič, ne tako zgodaj, so me nomadi vseh dežel prehitevali skoraj v kolonah, tudi s počitniškimi prikolicami.
Res je bilo sveže – pod vrhom le 11 stopinj. A takoj za mejo z Občino Ajdovščina je posijalo sonce in izkazalo se je, da brezrokavnik čez dve državi tovorim zaman.
Ne da bi se pretegnil, sem v Ajdovščino prispel v vsega dveh urah. Brez ustavljanja, razen ko sem na nekoga lajal, a še takrat nisem odpel nog. V Ajdovščini za to ni bilo razloga. Niti za lajanje, niti za odpenjanje.
Ovinkarjenje
V Lokavec sem skrenil, ker ena cesta na vročem Stravinem zemljevidu še ni bila pobarvana. Sicer sem razmišljal o bolj hriboviti varianti z vzponom na Predmejo, po Trnovski planoti do Lokev in spustom v Novo Gorico. Še enostavneje bi bilo na Colu nadaljevati naravnost na Predmejo, kar sploh ne bi bila zahtevna tura. Toda zaželel sem si dolgočasne furlanske ravnine pa tudi v Gradežu še nisem kolesaril. Tako sem bil pri Stari pošti že ven iz hudega.
Drugi ovinek sem si privoščil v Volčji Dragi, kjer sem zavil v Šempeter pri Gorici. Zato, ker sploh še nisem bil tam. Torej, bil sem, ampak ne v centru. Izkazal se je kot precej urejen in živahen kraj.
Prvič sem sestopil v Mirnu, kjer sem po treh urah na pumpi napolnil bidone.
Zdaj se je zgodila nova temeljita sprememba okolja: vzpel sem se na Kras, a klanca je malo in še ta je položen. Doberdob ni bil moj grob in potem sem se že spuščal ob morje, v Tržič ter po glavni cesti, druge pač ni, v Gradež. To je bil najdaljši ovinek, vedel sem, da bo dolgčas, presenetil pa me je gost promet.
Gradeža se spomnim kot čednega kraja, ampak takrat sem bil mlad in sem verjetno pohajkoval na drugi strani, zdaj je predvsem precej gneče.
Vsi na kolo pa v gnečo
Kolesarskega prometa po nasipu proti Ogleju je bistveno več kot kaže fotografija. Do Červinjana sem srečeval trume, od mladih parov na mestnih kolesih ter starčkov na električnih do celih družin z mulci in psi v prikolicah, osupljivo veliko je bilo bikepackerjev vseh kategorij, sem pa tja tudi kakšen vesoljec mojega kova.
Kolesarska steza je mestoma preozka, seveda tudi trapasto zasnovana, kot je to značilno za kolesarske steze. Če vam prija ustaviti se na 100 do 200 metrov, ker stop znak odvzema prednost pred tistimi, ki se pripeljejo s poljske ceste, potem je ta infrastruktura prav za vas.
Na kratko sem vstopil in izstopil tudi iz Palmanove.
Postalo je svinjsko vroče
Približno ob enih so ljudje izginili, ker so inteligentni. Samo jaz sem z več kot 160 kilometri v že precej trdih nogah končno napredoval naravnost proti cilju skozi kot jajce jajcu podobne kraje, ki imajo cerkev, centro civico in bife. Okolica je osupljivo lepo zrihtana, čeprav seveda tudi rahlo zanikrna, kot se za Sredozemlje spodobi.
Tereni tukaj niso zabavni, toliko manj na vrhuncu poletja. So pa idealni za trening v coni dve.
Pred Vilo Manin sem bil prvi, tako da sem imel čas še zakrožiti okoli tega res imenitnega objekta. Skočil sem še v Codroipo, toliko da je bilo dvesto kilometrov in skoraj točno ob dveh sem opravil s fizkulturo. Čas je bil za druge užitke. Smuknil sem v nekaj bolj udobnega in že sva pila espresso.
Ruota Libera – prosti tek, račna
Vila je bila podeželska rezidenca družine Manin, katere najbolj znan član je bil zadnji beneški dož Ludovico Manin. Ob padcu Beneške republike je v njegovi vili nekaj tednov živel Napoleon Bonaparte, ki je tu leta 1797 podpisal sporazum med Francijo in Avstrijo. V vili si lahko ogledate njegovo sobo in tudi posteljo. Ogledala sva si tudi zbirko kočij in seveda Nudo Veritas.
Ampak bistvo je bila razstava Ruota Libera, kar pomeni v italijanščini, če prav razumem, prosti tek, na nek način tudi račna, na nek drugi način pa verjetno asociira na svobodo, ki jo omogoča bicikel.
Rekel bi, da je razstavljenih več kot sto biciklov, pa jih je samo 62. Ampak kakšnih! Ni brezveznega kosa. Od rekonstrukcije bicikla, kakršnega naj bi si zamislil Leonardo da Vinci in poganjavca Karla Ludwiga Draisa iz leta 183 do Michauxa iz leta 1868 in penny-farthing Gran Bi Howe. In tako naprej do prvih varnih koles z verižnim prenosom.
Potem so tu vojaški, tudi zložljivi bicikli pa variante z najbolj neverjetnimi prenosi pa tudi takšnimi, ki so nam jih hoteli pred nekaj leti prodati kot nov izum.
Pa razni delovni bicikli, recimo farški in bicikel brusilca nožev.
Bicikel je bil tudi predmet, ki je poganjal emancipacijo ženske. Tako je razstavljen Sterling Cycle Works, s kakršnim je večji del poti okoli sveta leta 1894 kot prva ženska prekolesarila Annie Londonderry.
Ali Bicicleta Artigianale, s kakršnim je Alfonsina Strada kot prva in edina ženska dokončala moški Giro.
Pa Legnano Alfreda Binde iz leta 1929.
Legnano Gina Bartalija iz leta 1946 in Bianchi Fausta Coppija iz leta 1949.
Naj naštevam naprej? Bianchi Pista Feliceja Gimondija iz leta 1975. Cannondale CAAD 3 Maria Cipollinija. Colnago V3Rs Ice and Fire, kakršnega je vozil Pogi na svetovnem prvenstvu leta 2021 v Flandriji.
Seveda je cela soba posvečena Marcu Pantaniju
Italijanski dan
Tako lepega pregleda kolesarske zgodovine zlepa ne boste doživeli. Brez pretiranega nakladanja, kot danes znajo to izvajati ob tovrstnih razstavah, ko je treba na dolgo in široko razlagati še o všečnih sodobnih temah ter strašiti pred grozljivo prihodnostjo. Nabrali so bicikle, majice, značke, menjalnike Campagnolo od prvega do skoraj zadnjega, ki je bil še lep ter naredili še krasen katalog za 28 evrov, ki sem ga kupil, čeprav niso zraven natisnili angleških tekstov (ki so bili že narejeni). Pač, Italija.
Škoda, da imate čas za ogled samo še do konca tega tedna, vendar ga toplo priporočam vsem ljubiteljem kolesarstva. Na Pantanijevih biciklih so tudi števci: tiste čudne male naprave z dratom, navitim na bovden sprednje zavore.
V trgovine s cunjami nisva šla, vsekakor pa priporočam sprehod po Palmanovi. Celo jaz sem si privoščil aperol spritz, v Italiji mi nekako prija. Potem pa še obvezna večerja v La Tavernetti, kjer je bilo kakšnih 32 stopinj pa človeka to niti ne moti, če dobi na krožnike odlične njoke, karpačo, friko, sardele na šavor in gubano z dobro mero tropinovca.
