Prioritete …

Skrajno neprijeten človek me je pred časom vprašal kako kaj. Seveda mu je bilo za mojo ali dobrobit kogarkoli malo mar. »Preveč stvari,« sem zamrmral. »Prioritete, prioritete moraš postaviti,« je svetoval nezainteresirano in naprej bolščal v telefon. Menedžment brez človeškega obraza.

Vem da moram postaviti prioritete, jebenti. Druga runda ni bila med prioritetami. Še kolesariti sem nehal za nekaj mesecev. Lani sem bil od sredine julija do začetka oktobra zdoma 47 dni. Portugalska, Francija, Ruanda in spet Francija. Ne tarnam! Za menoj so izjemne izkušnje, četudi bi zanemaril, da sem bil zraven ob dveh zlatih in srebrni medalji z evropskih prvenstev ter zlati s svetovnega.

Vabila na Tour de l’Avenir se ne zavrne

»Na Avenirju so ausglajzali že večji junaki od tebe,« je opozoril selektor Hvastija. Na Dirki prihodnosti je potreboval piarovca. Kot je pošteno razkril karte, bo ta predvsem voznik četrtega avta, ki spotoma med etapami poda kak bidon. Povedal je še anekdoto o maserju, ki je na avenirju prehodil deset tisoč korakov zato, da je znosil kramo v nekaj hotelu podobnega.

V enajstih dneh sem prevozil štiri tisoč kilometrov in še tisoč na sovoznikovem sedežu z računalnikom na kolenih. Pojedel nenormalne količine riža, presušenega piščanca, ogabnih umešanih jajc ter precej kakovostnega kruha in peciva, sem pa tja celo nekaj dobrega sira.

Kakšen Tour de l’Avenir je Slovenija tudi že zmagala, tokrat ne, ampak fantje so dobro dirkali.

Afrika

»Nisem zgleden primerek optimista, a sem bil prepričan, da se bom nekoč pogovarjal z zmagovalcem Toura … v slovenščini. Nisem si pa mislil, da se bom za intervju dogovoril v nekaj stavkih in zvečer že klepetal o tem, kaj se zajtrkuje in malica pred zmagovitim kronometrom. Rumena majica, Tadej Pogačar!« To je bil uvod v intervju s Tadejem Pogačarjem po prvi zmagi na Touru za prvo Rundo.

Še težje sem si predstavljal, da bom ob Slovencu, ki je zmagal na svetovnem prvenstvu.

Foto: Uroš Škaper/Kolesarska zveza Slovenije

Evropa

Manj kot dve uri po zmagi je bil šampion na poti domov, še nekaj ur za njim je odšel proletariat … a ne domov. Naslednji večer smo se v Lyonu ukvarjali s prtljago, ki je ostala v Kigaliju. V dveh dneh sem zbolel in ozdravel.

Svetovni prvak je postal še evropski prvak.

Kaj ti sploh delaš?

Govori se samo o Pogiju, a na svetovnem prvenstvu je imela slovenska reprezentanca devet in na evropskem prvenstvu enajst štartov.

Foto: Uroš Škaper/Kolesarska zveza Slovenije

Mene imajo zato, da nosim pušeljce.

Med social media managementom se spotoma poda kak bidon.

Ali pa eno uro obtičiš v zastoju, 200 metrov zračne črte od hotela.

Ko je videti, da čisto nič ne delamo, morda z Nacetom dejansko delava.

Foto: Uroš Škaper

Pa na Eurosportu sem bil. In ljudje obveščajo: »Na Eurosportu si bil.« Še vedno se nisem pogledal.

Komuniciramo s sedmo silo.

Zavrneš več deset prošenj za intervju s Pogijem, ki je še večja zvezda, kot si večina predstavlja. Vmes se organizira kako novinarsko konferenco v okoliščinah, ki zahtevajo skrajno improvizacijo.

Posname se še kak video, ki naj bi bil zabaven. Vsaj 75 odstotkov dela je odnesel Uroš, sodelavec, kot si ga lahko samo želiš.

Življenje za biciklizem brez bicikla

Biti del ekipe s svetovnim in evropskim prvakom je neprecenljivo. To je neopisljiv vrhunec, ki ga v živo iz prve vrste doživi le peščica. Biti v družbi najboljših na svetu. Živeti s konjičkom in za konjička. Če bi bil dvajset let mlajši in bi mi to pisala umetna inteligenca, bi lažno skromno pisalo: »Čutim se privilegiranega.« Kot da ni za menoj dvajset let takšnih in drugačnih izkušenj iz športa, komuniciranja in drugega.

Foto: Uroš Škaper/Kolesarska zveza Slovenije

Panika!

Po 20 dneh prideš domov, za finiš si bil deset ur v avtu, na kolesu nisi sedel že šest tednov, a si ves ta čas delal biciklizem, tu je nova prioriteta in poženeš k vragu še nekaj tednov. Samopostrežni hotelski zajtrki, kosila in večerje nič ne pripomorejo k vzdrževanju telesne mase, doma pa se pri 42 letih zrediš na rekordno raven.

Kupiš cestno kolo!

Kupiš power meter!!!

Kupiš trenažer!!!!!!!!!!!!!

Decembra greš za deset dni na detox priprave v Istro.

Zviftaš!

To so nove prioritete.

Ampak nekega dne ugotoviš, da bo treba kaj napisat za Drugo rundo.

Stari, ti bi moral pisat blog

Potem spet mine skoraj pol leta. Ljudje mi pravijo: »Stari, ti bi moral pisat blog ali nekaj takega.«

Od zadnjega zapisa mineva točno leto dni.

In pred menoj so poti na svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu v Italiji, svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu v Kanadi in evropsko prvenstvo v Sloveniji.

Oznake

Podobne vsebine

Komentarji

One Response

Dodaj odgovor