Med pripravami na Majorki, sem dobil vabilo na predstavitev Specializedovih novosti, ki se je imela v »kraju Mountain Creek nekje pri New Yorku« začeti dan po Granfondu Stelvio Santini. Sliši se dobro, celo svetovljansko, ni pa lahko v soboto prevoziti več kot 500 kilometrov, v nedeljo šest ur dirkati čez Mortirolo na Stelvio in popoldne še enkrat prevoziti več kot 500 kilometrov, ponoči pakirati za petdnevno pot in ob šestih zjutraj začeti poti na drugo stran Atlantika. Sploh, če se taksist zjutraj ne pojavi tam, kjer bi se moral.
Na ameriško podeželje
Še najbolj me je bilo strah, da me bo po celodnevnem naporu prejšnjega dne med dolgim letom ubil krvni strdek v pljučih, srcu, ali v nergavih možganih, zato sem po šolsko jemal aspirine in se na letalu pretegoval, kot nas tega z nazornimi sličicami učijo razne brezplačne brošure.
A380 je kar impresiven zrakoplov, Lufthansina multimedija z obupno slabim zaslonom na dotik pa je najhujše hardversko in vsebinsko sranje v zgodovini čezoceanskega komercialnega letenja.
Od Velikega jabolka nisem imel dosti več kot veliko izgubljenega časa v res zastrašujočem prometnem zamašku. To je bilo vse od razgleda na Manhattan. Nekoliko hitreje smo se premikali samo tam, kjer je nastala ta res skrajno obupna fotografija.
Je pa res, da me v Združenih državah Amerike dosti bolj zanima podeželje. Da je v New Yorku točno tako, kot v filmih, sem že vedel. Zdaj vem, da je točno tako tudi na podeželju. Vključno z ekscesno debelimi nepremičninami.
Smučišče Mountain Creek: poleti 35, pozimi minus 15 stopinj Celzija
Mountain Creek je od New Yorka poldrugo uro vožnje oddaljeno smučarsko središče v kraju Vernon, New Jersey. Proge na obronkih Apalačev so morda le malo daljše kot na primer Straža pri Bledu, razprostirajo pa se na nadmorski višini komaj okoli 200 metrov. To daje misliti, da utegne biti smuka gotova približno toliko kot na Mariborskem Pohorju.
Vidim, da so pozimi temperature brutalno nizke, med -10 stopinj Celzija čez dan in -15 ponoči, in da je smuka očitno kar ugodna, ampak poleti je bilo peklensko. Poleg tega je tja grede v avtu crknila klima, vozniku pa se je zdela ideja o odpiranju oken tako strašansko nora, da smo ga s še dvema Nemcema komaj prepričali, da je vredno poskusiti.
Ampak takrat je še šlo. Naslednji dan so termometri kazali le malo manj kot 100 Fahrenheitov, torej 36 stopinj Celzija, in ob neznosni vlagi si je bilo težko predstavljati, da tam funkcionira zimski turizem. Pa saj ne. Pozneje sem izvedel, da je Mountain Creek v stečaju, česar pa se v urejenih državah niti ne opazi. Vse je funkcioniralo, kot se spodobi.
Imajo tudi bajk park, a je odprt samo ob koncih tedna. Na drugi strani ceste je vodni zabaviščni park, ki so ga ljubkovalno proglasili za najnevarnejšega v Združenih državah. Manj ljubko se sliši, da je v osmih letih zahteval šest smrtnih žrtev. Znano je reklo: »You Know You’re from New Jersey When you’ve been seriously injured at Action Park.«
97 °F/58 mph
Odredili so mi sedemdeset kvadratnih metrov velik apartma za dve do štiri osebe z ogromnim kuhinjskim blokom, kaminom, usnjeno sedežno garnituro in dostopom tako rekoč naravnost v bazen. Del kompleksa je tudi restavracija Red Tail Lodge, ogromna koča s kakih deset metrov visokimi stropi. Zvečer smo skozi okna opazovali medvedko z mladiči, ki je petdeset metrov stran prečkala smučišče. Še prejšnji večer smo na terasi preizkušali ameriški žar. Američani obvladajo gril, to je treba reči.
Ampak na drugi konec sveta smo z vseh koncev sveta prišli zaradi resnih zadev.
K sreči je to trajalo le eno dopoldne, potem je bil čas za tisto, zaradi česar z navdušenjem opravljamo slabo plačano delo.
Opremili so me s točno tako majico in kapo, da sem bil videti kot serviser koles.
Bradača sem fotografiral med bliskovito menjavo kablov, po tistem, ko sem pet minut pred odhodom ugotovil, da v angleškem slogu leva ročka zavira zadnje kolo, desna pa prednje. Še sreča, da je menjal. Ta dan smo se namreč spuščali hitreje kot 90 kilometrov na uro.
Poza za medije …
Če ne bi objavil fotografije s tako izstopajočimi kitami in žilami, pač ne bi bil pravi kolesar. To bi bilo isto, kot če fitneserji ne bi nosili premajhnih belih majic.
Res je bilo vroče! Po dobri uri kolesarjenja prideš nazaj v bazo in noge se od potu zasvetijo še preden odpreš prvo pivo.
Gravel grinding po francosko … s koleni in komolci
Popoldne smo naredili še en krog. Nihče nas ni opozoril, da bo nekaj kilometrov makadama. Zaradi takih malenkosti se Američani ne grizejo. »Saj smo vam dali najboljša kolesa!«
Smo pa preizkusili tudi bolj resne makadame. Po Sloveniji se vozim z Divergem za normalne smrtnike, tam pa so nam dali med noge S-Workse.
Preganjali smo se kar po smučišču. Tukaj se ljudje poročajo z razgledom na Vernon Township.
Med samimi roadiji sem se kot bivši gorski kolesar počutil kar sigurno, a le do trenutka, ko je začelo tako leteti, da zaradi poskakovanja čez grušč več nisem videl terena pred seboj. Pred menoj je bil samo neki Francoz, za nama pa dolgo nikogar. Par sekund po tistem, ko sem začel zavirati, se je revež s kolesom za deset jurjev tako epsko razbil, da sem pomislil na najhujše, da se namreč ni zavaroval za milijon dolarjev, kot se priporoča pred potjo v Združene države Amerike.
Očitno pa je bil še najbolj ranjen njegov ponos, čeprav je bil krvav po vseh delih telesa in se do konca poletnega kampa sploh ni več usedel na kolo.
Po ameriško
Če izvzamemo smučišče, bajk park in najnevarnejši vodni park v ZDA, je Vernon obupno dolgočasen kraj. Od ene do druge hiše ne moreš drugače kot z avtom ali s kolesom. Ker sem doma pozabil adapter za ameriške vtičnice in ker tega v hotelih nimajo, me je do prve trgovine peljal kar hotelski šofer, ker niso hoteli slišati ničesar o tem, da bi tri četrt milje dolgo pot prehodil. Ko mi je uspelo izračunati koliko je to, je seveda minilo tudi mene.
Peljal me je, ne v trgovino, ampak v samopostrežno lekarno, veliko, kot povprečni Hofer. Prodajali so vse … razen pretvornikov. Naslednja trgovina je bila predaleč in upanje, da bi prodajali to robo jalovo, zato sem si ga naslednjih pet dni izmenjeval s kolegom. Ne razumem kako je mogoče, da v hotelih, naj bodo evropski, južnoafriški, angleški ali ameriški, nimajo na posodo ali vsaj za prodajo prekletih adapterjev.
V vsakem primeru pa se je še enkrat potrdilo, da so predsodki pred Američani nič drugega kot samo … predsodki. Seveda so malo posebni. Je pa tudi birt pripravljen bar odpreti eno uro po zapiralnem času, ko že spi. Da ne govorim o tem, da so ameriški proletarci skrajno simpatična bitja, kar pa izveš šele, ko v že davno zaprtem baru z njimi tekmuješ v pivskih igricah.