Redno se dogaja, da Slovenci zmagujejo na spomenikih: trije liki so jih v štirih letih nabrali že šest, in to štiri različne. Za tiste, ki radi onanirajo na nacionalne uspehe: v zadnjih štirih letih je Slovenija tudi najuspešnejša država, pred nizozemsko s štirimi spomeniki in Belgijo s tremi. A največ hajpa vzbujata Dirka po Flandriji in Pariz–Roubaix. tistih dvajset minut od vrha Paterberga do Oudenaardeja sem se počutil kot 19. julija 2017 (hitro je minilo šest let!), ko je Roglič s suvenirjem Henrija Desgranga norel z Galibierja kot budalo.
Nepričakovano je pričakovano
Spomenike se iz golega spoštovanja do tega športa spodobi gledat od začetka, a sem šel dopoldne vseeno najprej na svojo dozo fizkulture. Med vožnjo sem bežno kukal na PCS, ki je s statistiko v živo po dveh urah dirkanja razkrival, da še nikomur ni uspelo kreniti v beg. Kaj se dogaja? Le kaj? Dogajala se je najhitrejša Dirka po Flandriji v zgodovini. Moral sem skrajšati izlet, da sem komaj ujel prvi vzpon na Oude Kwaremont – in samo da sem se vklopil, že je Filip Maciejuk prav po slovansko neodgovorno sklatil polovico grupe.
Ta šport je včasih slab za želodec. Ucijeva pravila niso vedno nesmiselna, a tudi zaradi takih stvari je prepovedano dirkati izven ceste, ker nikoli ne veš, ali te ne bo kak jarek katapultiral v grupo in boš postal slab krojač dirke. Najbrž so živci in koncentracija popuščali tudi zaradi nepopustljivega tempa v delu dirke, ko bi moral peloton pustiti padalcem, da se pokažejo na televiziji.
Ne, drobtine niso več na pladnju. Niti ni presenečenj. Res pa se je vse odvijalo malo izven klasičnega scenarija, za kar je poskrbela falanga favoritov iz druge vrste, ki se je odpeljala na Molenberg: Kasper Asgreen, Stefan Küng, Mads Pedersen, Neilson Powless, Matteo Trentin … v kaki drugi eri bi verjetno zmagal nekdo od njih. Pustiti taki druščini tri minute prednosti se je zdelo neodgovorno, a račun se je na koncu izšel do decimalke natančno.
Kako premagaš MVDP in WVA?
Vedeli smo, da bo Pogačar prvič resno omehčal noge tekmecem, ko bodo drugič obiskali Kwaremont. Njemu ni treba igrati na karto presenečenja, niti je več ne more uporabiti, ker je preveč na radarju. Le največjim je, in še to le v najboljših letih uspevalo, ko so jih imeli vsi na očeh: Boonenu, Cancellari, Saganu.
Da se je Pogačar po odličnem leadoutu Ruija Olivieire na Kwaremont odpeljal z navidezno lahkoto, ni bilo presenečenje. Ampak ostalo je vprašanje, kako misli to zmagati.
Mathieu van der Poel je moral, čeprav je bil na svojem terenu, igrati na presenečenje: na Kruisbergu je 26 kilometrov do cilja gladko odstrelil Wouta van Aerta in pošteno zaposlil tudi Pogačarja. Ampak morda je bila to tudi napaka, še en metek preveč, ki ga je porabil prezgodaj, potem ko je nezaslišano dvakrat obtičal na napačni strani grupe, še preden se je dirka res začela.
Premagaš ju z golo močjo
Dobro, van der Poel se je znebil van Aerta, katerega se je verjetno tudi najbolj bal. Ampak od vrha Kruisberga do vznožja Kwaremonta je osem kilometrov. V tem času sta s Pogačarjem, le kaj bi bilo lahko zanj bolje od tega, ujela skupino z Matteom Trentinom. Ta je Pogačarja prikladno navlekel pod prav tisti klanec, ki edini na dirki res leži zmagovalcu etapnih dirk. Potem se je vse odvilo kot v učbeniku.
Pogačar van der Poela ni ubil na mah. MVDP je dovolj pameten, da ni šel v temno vijolično, ampak je ostal v rdečem in potem reševal, kar je bilo mogoče rešiti. Pogačar je imel tudi nekaj sreče, da je dovolj zgodaj ujel Pedersena – ki ga lahko mirno označim za najpogumnejšega borca na dirki – in da je Danca dovolj zgodaj ujel tudi van der Poel. Morda je delno pri tem vlogo igral tudi Matteo Trentin, ampak v resnici je bilo to težko izračunati.
Kakorkoli, tam je bilo dirke za Pedersena in van der Poela tako rekoč konec. Edini resen Pogačarjev nasprotnik je bil Pogačar sam. Pozneje je priznal, da ga je na Paterbergu skoraj zabilo, a je očitno odmeril napor dovolj precizno.
Jumbo-Visma je iztirila
Pogačar je od glave do peta narejen za kolesarja, ni pa narejen za flamske klasike. Za tiste klance in tlakovce in vetrove ima samo pogojno idealno telo. Ima pa glavo, samozavest. S tem je nadoknadil pomanjkljivosti, če temu sploh lahko tako rečemo. Lani je delal napake, letos pač ne. Vse je naredil prav in vse je naredila prav tudi ekipa – celo brez Tima Wellensa, prve Maciejukova žrtve.
Pravzaprav je vse naredila prav tudi Jumbo-Visma. Zares? V bistvu niti ne. Nathan Van Hooydonck je bil sicer tam, kjer je moral biti, torej v močni ubežni skupini, skupaj s Trentinom. Christophe Laporte in Tiesj Benoot pa nista imela olimpijskega dne. Laporte je dobil darilo na Gent–Wevelgemu in si potem privoščil kurjenje na Dwaars door Vlaanderen, medtem ko so vsi resni favoriti počivali … a ko so ga v Jumbo-Vismi najbolj potrebovali, je zatrobil.
Van Hooydonck je odigral svojo vlogo v begu odlično. Ne morem se pa odločiti ali je bilo prav, da so ga poklicali van Aertu na pomoč, ko je bilo že zdavnaj prepozno. Ali bi ga poslali nazaj takoj ali nikoli. Van Hooydonck včeraj nikoli ne bi bil četrti, bi pa morda ostalo van Aertu kaj več energije, če se ne bi kar veliko kilometrov kuril na vetru sam. Dejstvo pa je, da je bil van Aert za njegove standarde zanič.
Živci? Ni lahko biti Belgijec. Vprašajte Remca Evenepoela. Kavč selektorjev je v Belgiji toliko, kot je Belgijcev, robati znajo biti kot Patrick Lefevere in tudi Eddy Merckx ne špara jezika.
Ne pozabite pa, da je van Aert zbolel na pripravah v ključnem trenutku in da morda v resnici še ni ujel forme, na katero je računal. Na koncu ga je opral tudi Pedersen, ki pa si je tretje mesto trdo prigaral in si ga tudi najbolj zaslužil.
Čakamo veliko noč
Med prijetna presenečenja sodi še Powless, za katerega bi rekel, da je bolj specialist za klasike, kot za etapne dirke, tako vsaj kaže rezultat. In potem je tu Trentin, ki je verjetno v ubežni skupini opravil veliko za gledalce nevidnega dela. Na klasikah je bil v zadnjih letih vedno nekje zraven, a nikoli boljši kot deseti – dvakrat na Milano–San Remo in letos v Flandriji. Ko zvezda ekipe zmaguje, je tudi drugim laže. Ko ga ni, se grizejo med seboj, kot smo gledali na primer v Kataloniji …
Razočaranj je več, med drugimi Julian Alaphilippe, ki ga je odnesel prvi veliki padec – a nekako se mu padci dogajajo v zadnjem času prevečkrat, da bi bila to gola smola. Drugič zapored je na dirkah padel Matej Mohorič, tokrat ne po lastni krivdi, ampak jo je skupil v drugem velikem padcu, kjer sta se kar nesrečno zapletla, po mojem z Biniamom Girmayem. Pred Pariz–Roubaix to res ni idealno, ampak če ne pade, se na severu vedno pripelje v deseterico, tako da šunka in jajca naslednjo nedeljo za nas ne bosta edini velikonočni sestavini.
Če smo že pri Severnem peklu, ne gre mimo Kanibala …
Ravno sem hotel tvitnit kdo bo prvi omenil »Pogačar do Roubaixa«, pa me je že prehitel izpraševalec na dirki, ki je Pogačarja seveda vprašal točno to. Čudež je, da mu je uspelo v Flandriji, zdaj bi pa radi še praktično nemogoče? Je res nemogoče? Že v Oudenaardu se je Pogačar držal za glavo.
Ljudi očitno najbolj navdušuje podatek, da je Pogačar šele tretji po Louisonu Bobetu in Merckxu, ki je v karieri zmagal Tour in Flandrijo. To pove marsikaj, a obenem premalo. Kolesarstvo je zdaj drugačno kot v njunih časih. Že po logiki stvari je v petih, sedmih desetletjih šport napredoval. Konkurenca je boljša že zato, ker dirka cel svet, poznavanje lokalnih fint pa po zaslugi tehnologije ni več odločilno, kot včasih.
Med deseterico sta bila letos dva Američana, dva Danca, Slovenec, Nizozemec, Belgijec, Švicar in Anglež. Leta 1975 je bilo ob zadnji Merckxovi zmagi na Flandriji v deseterici devet Belgijcev in en Nizozemec. Leta 1955 pa ob Bobetovi zmagi trije Francozi, Švicar in šest Belgijcev. O liberalnem odnosu do dopinga v tistih letih pa sploh nima smisla razpravljati.
Skratka, zgodovinsko so ti dosežki težko primerljivi, v kontekstu sodobnega kolesarstva pa je jasno, da imamo opravka z več nenavadnimi ljudmi. Trikratni zmagovalec Vuelte in skoraj vseh etapnih dirk je prišel v šport s smučarskih skakalnic, zmagovalec Strade Bianche je olimpijski prvak v krosu in svetovni prvak v ciklokrosu, van Aert v treh tednih na isti dirki zmaga v kronometru, šprintu in gorski etapi, …
Dirka po Flandriji je flamska Planica
Če zaključim: zmaga na Dirki po Flandriji je po mojem celo večja stvar od zmag na Touru. Pogačar je dirkal na sovražnem terenu, ki mu sploh ne ustreza. Verjetno širša slovenska javnost te zmage ne doume prav dobro, vendarle nismo kolesarski narod. Jebiga, včeraj so bili tudi poleti v Planici. In za Slovence je Planica enako, kot Flandrija za Flamce.
