Gravel kot disciplina pod okriljem Uci se počasi konsolidira, čeprav še vedno vlada precej zmede in je vse bolj očitno, da so amaterji molzne krave, ki s plačilom zasoljenih štartnin omogočijo dirko za profesionalce. S tem ni nič narobe, nasprotno: tako odlično funkcionirajo veliki tekaški maratoni, a so ti dogodki lepo prilagojeni rekreativcem. Gravel svetovno prvenstvo je spet pripravljeno tako, da ima povprečen amater same težave, četudi bi denimo vedel za lokacijo prizorišča več kot mesec dni pred samim dogodkom.
Amerikanci pravijo, da je trasa dobra. Kaj pravi Mohorič?
Ko so kakšne tri tedne pred dogodkom samim vendarle obelodanili traso, so dežurni nergači vzrojili še preden so videli meter ceste. Potem je prevladalo mnenje, da gre za resno gravlanje, četudi je za približno četrtino asfalta. Dosti manj ga ne more biti, če želiš pripraviti veliko prireditev. Prvenstvo z več kot tisoč udeleženci v dveh dneh se ne more dogajati sredi gozdov brez namestitvene in druge infrastrukture ter brez gledalcev.
Matej Mohorič je z ekipo danes prevozil zadnjih štirideset kilometrov. Sprva so se spraševali, zakaj ne vozijo s kolesi za kronometer (ker ne smejo, ker so aerobari na gravlu prepovedani, op. p.), a kmalu so dobili na makadamu prvi defekt. »Na koncu je singletrack, skale, pešpot. Upam si staviti, da se jih na zadnjem spustu ne bo peljalo veliko. To je sicer čisto kratek del, toda če kdo pred teboj stopi dol, je konec.« Vzponi se mu sicer niso zdeli posebej težki, ampak to je Mohorič: »Na vzponih se mi ni zdelo, da bi bili posebej tehnični. Zadnji vzpon je strm, ampak če imaš noge, greš.«
Trasa prečka tudi potok, ki po Matejevem posnetku z Matevžem Govekarjem v glavni vlogi sodeč ni ravno preprost. Skratka, naš adut poroča o nasutem šodru, resnih možnostih za defekt, ozkih odsekih in zaključi: »Če bi te jaz peljal zadnjič po takem, bi se skregala stoodstotno.«
Verjamem. Na živce mi gredo gravlerske trase, kjer na koncu odloča sreča.
Ženske spet niso enake
Razvijalci dvomljivih socioloških teorij se bodo morda pritoževali, ker je ženska dirka tudi letos krajša od moške. To naj se ne bi skladalo z duhom gravlanja, kot ga razumejo v severnem delu Novega sveta. Seveda je vse odvisno od tega, ali merimo dolžino dirke po razdalji ali času, toda dejstvo je, da bodo ženske dirkale 29 kilometrov manj tako med elito kot v starostnih kategorijah.
Mislim, da ni s tem nič narobe. Morda na načelni ravni, če verjamete, da smo si med seboj res enaki, česar pa rezultati žal ne dokazujejo. Krajša dirka ni nujno manj naporna dirka, je pa lahko boljša.
Brez pritožb na štartno listo
Manj je pritožb zaradi vrstnega reda na štartu. Lani so samooklicani gravlerski specialisti vzrojili, ko so tik pred dirko v prve vrste postavili zvezdnike iz resnih kolesarskih disciplin, pretežno cestne kolesarje, manj pa gorske. Pravil ni spodobno spreminjati tik pred zdajci, kot si je Mednarodna kolesarska zveza letos privoščila tudi na svetovnem prvenstvu v resni disciplini, kot je olimpijski kros.
Vendar pa v dobro športa želim, da imajo odlični kolesarji priložnost dokazati svojo odličnost ob sebi enakih, ne pa da se morajo prebijati iz ozadja brez večjih upov na zmago le zato, ker med sezono niso imeli časa za rekreacijsko udejstvovanje v svetovni gravel seriji.
Tekmovalce bodo klicali na štart glede na točke z dirk UCI Gravel World Series, lanskega svetovnega prvenstva in glede na 50 odstotkov točk, ki so jih zbrali na Ucijevih lestvicah v cestnem kolesarstvu, olimpijskem krosu, gorskokolesarskem maratonu in ciklokrosu. Če prav razumem: v več disciplinah kot tekmuješ in boljši kot si v teh disciplinah, više boš postavljen na štartni listi. Vendar ima veliko težo predvsem svetovno prvenstvo, kjer je zmaga vredna 1000 točk – skoraj toliko kot Mohoričeva uvrstitev na UCI lestvici.
Po mojih zamudnih, ne nujno natančnih izračunih ima Wout van Aert več točk kot Gianni Vermeersch. A svetovni prvak si zasluži prvo pozicijo. Tretji je Mohorič, ki ni zbral nastopa nikjer drugje kot na cestnih dirkah, a je devetnajsto mesto na lestvici Uci več kot dovolj za tretjo pozicijo.
Cestni kolesarji so še vedno na nek način privilegirani. Prvi na gorskokolesarski lestvici Uci Nino Schurter – ki ima ta konec tedna boljše delo na dirki svetovnega pokala v Kanadi – ima zaradi drugačnega sistema točkovanja in principa dirkanja manj točk kot Mohorič. Lahko si mislim, da je Mohorič močnejši kolesar, ni pa nujno.
Gravel specialist je rekreativec
Štartna pozicija je ključna, saj je popravljanje položaja med dirko grozljiva in naporna izkušnja. Velika ekipa taktično ni v pomoč, če so tekmovalci razsuti v sto metrov dolgi grupi. Zato je toliko bolj grozno videti moško belgijsko moštvo. V prvih treh vrstah jih bo stalo osem, in to ne slabih. Podobno velja za Nizozemke.
Zdaj smo pri vprašanju, ali lahko zmaga gravel specialist.
Seveda ne.
Če bo na podiumu gravel specialist, bo to morda nekdo, ki je leto nazaj dirkal v svetovni seriji, pa ni mogel odnehati. Alejandro Valverde. Ne pa Petr Vakoč, Jan Bakelants, Nathan Haas, Laurens Ten Dam, Nicholas Roche in še kdo. Eni so, četudi mlajši od Valverdeja, vendarle prestari. Drugi so se gravla lotili, ker jim bolj diši sproščeno življenje privatnika, ki je bolj vplivnež, kot dirkač. To so odlični kolesarji, ampak so amaterji brez plačanih priprav na višini, rednih testiranj in predvsem brez dostopa do vrhunskih dirk.
Ti fantje in dekleta so v resnici na ravni gran fondo, kar UCI Gravel World Series dejansko je, samo da se odvija na makadamu in je konkurenca ravno zaradi njih bizarno močna, za prave rekreativce mojega kova absolutno nedosegljiva. Američani na svetovno prvenstvo raje ne pridejo. Oni lepo dirkajo lokalno in se gredo zvezdnike po ameriško, s čimer ni nič narobe – dokler ne začno težiti z duhom gravlanja, ki je v Ameriki že zdavnaj ušel iz steklenice.
Ni za ljudske množice
Uci ne ubija duha gravlanja. Ubija ga dirkanje samo po sebi. Ubija ga Life Time Events, organizator največjih offroad dirk, kot jim pravijo Američani, ko v isti koš mečejo gorskokolesarske maratone in gravel dirke. Life Time Events ga ubija s tem, da je ustanovil privatno ligo za povabljence, ki jih izbira po principu vplivnosti, mednje pa potem razdeli denarno nagrado.
Trdim pa, da se Uci zadeve loteva narobe. Da, udeležba je glede na lani zrastla, prijavljenih je 1254 udeležencev. V kategorijah elite 234 moških in 114 žensk. Občutno več kot lani. A je nekaj narobe: več kot četrtino je elitnih kolesarjev in kolesark. Med ženskami je še huje: 40 odstotkov jih dirka med elito.
Težko bi rekli, da je to disciplina za množice. Seveda, rečete lahko, da gre za najvišjo raven dirkanja in da ne moremo pričakovati več tisoč udeležencev. A bi jih toliko pričakoval vsaj na dirkah UCI gravel svetovne serije. Verjetno je potrebnega več časa. Ampak način, kako se horda zažene v šoder, ni za ljudske množice. Če misliš, da je mesarsko klanje Franja, še nisi bil na resni gravel dirki.
Ampak, tako pač je. V bistvu mi je to všeč. Vendar se mi vseeno ni ljubilo prijaviti.
Ima disciplina prihodnost?
Gravel je za večino na letošnji štartni listi verjetno čisto zabaven zaključek sezone, vsekakor bolj kot recimo kazenska odprava na Kitajsko. Za srednji rang tekmovalcev je dogodek leta oziroma dogodek več, ko lahko oglašujejo sami sebe. Za van Aerta je zadnja priložnost da reši sezono in obleče vsaj tolažilno majico.
Za proizvajalce je dobra priložnost za predstavljanje novosti. Po drugi strani vsakič znova ugotavljamo, da gravel koles ne potrebujemo. Van Aert bo vozil Cervela Aspero z 38-milimetrskimi gumami … in cestnimi prenosi.
Za tiste, ki očitno cele dneve samo tvitajo o kolesarstvu, je to še en dogodek več, ki ga bodo komentirali drug drugemu. In še oni bodo v nedeljo utrujeni od sobotne Dirke po Lombardiji. Večina ljubiteljev tega športa pa bo gravel samo ošvrknila.
Nikakor si ne znam predstavljati, da bi postalo gravlanje resna samostojna disciplina, kot je nekoč postalo gorsko kolesarstvo ali recimo biatlon, ki je postal nova panoga. Enostavno gravlanje ni dovolj specifično. Z nekaj malega občutka boš hitro usvojil osnovne prvine.
Tudi letos bo dirki prenašal GCN. Lani smo se naučili, da je gravel kot tekmovalna disciplina strašansko dolgočasen in tako bi bilo verjetno tudi, če bi si lahko privoščili boljšo produkcijo. Kaj boš z negledljivim športom? Prodal ga boš množicam, ki si želijo dirkat, ampak za to potrebuješ množice.
