V dveh mesecih, ki sta za kolesarjenje v Ljubljanski kotlini najbolj neprijetna, se tokrat nisem totalno zanemaril. K temu je sicer pripomogla tudi neverjetno topla druga polovica novembra. Kaže, da se bom s solidno zimsko formo prebil tudi skozi januar. Če se ne bi v rekordnem času zredil za pet kil, bi bilo prelepo in ker niti prejšnje sezone nisem končal v korektnih telesnih gabaritih, zdaj na dieti trpim zaradi hudega odtegnitvenega sindroma.
Vsak milimeter dlake prav pride
Potem ko sem prejšnji teden brez težjih posledic preživel na kolesu dobrih pet ur in naslednji dan še štiri s Čepirlom, vse po gravlu, me je prevel optimizem, da bi se lahko s prvo stopetdesetko proslavil že januarja.
Ker so bile razmere precej manj ugodne kot prejšnji teden, me je med jutranjim sprehodom s psico veselje že minilo. Kot da za odraslega moškega ni dovolj že posilstvo s proseno kašo, sem moral še na mraz, v vlago, kjer pa moški vsaj spet postane moški.
Megla je bila na poti proti Igu tako gosta, da sem se od ovinka do ovinka in od križišča do križišča raje navigiral z buljenjem v števec, pa še do tja sem komaj videl. Termometer je pred Igom kazal le še eno stopinjo. Fotografija zariplega frisa pove vse. S čelade je voda tekla, ne kapljala, špegli so bili rosni z zunanje strani. Do brivca ne pridem že tri tedne, ker je šel najprej na dopust, potem so vsi navalili na stol pod nujno, nazadnje je od vsega hudega zbolel, ampak v teh razmerah pride prav vsak milimeter dlake.
Preobrat
Megla me sicer z vidika doživetja ne moti. Nasprotno! Neudobje mi je všeč, ampak smisel užitka v neudobju je, da ga je enkrat konec. Kakšnih pet kilometrov sem grizel v klanec proti Krvavi Peči, ko me je navdušil tale prizor.
Lahko greš na sončka, kot temu pravi v komfortu permisivno vzgojena svojat moje generacije, tudi z avtom greš lahko, ampak doživetje takega vremenskega obrata je popolno šele, če si prej dodobra najebal.
Preostanek poti je bil pravzaprav skoraj do konca prijeten. Krvava Peč. Divji spust do Iške in nazaj v klanec na Bloke. Avtocesta od Radleka v Grahovo.
Gruča
Toliko vode kot letos nisem videl na Cerkniškem polju že celo večnost, zato sem šel to čudo pogledat okrog in okrog.
Poglej to:
Nekoga sem videl veslati, večina pa je uživala na sončku tistih 500 do 1000 metrov od parkirišča gor in dol, v gručah čez celo cesto.
K sreči nam ostanejo manj atraktivni odseki. Od Dolenjega Jezera do Dolenje vasi sem se prvič peljal celo jaz, kaj vem zakaj, kajti prečkanje Cerkniščice je na koncu še kar spektakularno.
Na poti proti Rakovemu Škocjanu sem si lahko privoščil še ptičjo perspektivo.
Gladko čez Menišijo
Klemen in Jan sta imela očitno preveč časa, ker sta med kolesarjenjem visela na Instagramu in ugotovila, da se smukamo v istih koncih. Preden smo uspeli vzpostavit komunikacijo po dobri, stari mobilni telefonski liniji, sem bil že ven iz Rakovega Škocjana, zato sem, raje kot da bi se lovili sredi gozdov, domov odsoliral, kot se spodobi za mizantropa po duši.
Razgibanega kosa poti nad Planino in lagodnejšega nadaljevanja po smešno gladkih makadamih na Menišiji sem se sila veselil. Gor, dol, levo, desno, bam, bam, bam! Nimaš časa, da bi spustil balanco, in preveč je vse v redu, da bi se ustavljal.
Malo se mi je tudi mudilo. Ko se januarja lotiš več kot šest ur dolgega izleta, ki se s pavzami za scanje in turizem hitro razvleče na sedem ur, je ob mrazu in pomanjkanju forme omejitveni dejavnik zlasti kratek dan. V prvem delu poti sem se svaljkal, kot se za ta letni čas spodobi, zato sem ga moral proti Pokojišču basat v bolj oranžna območja srčnega utripa. Vedel sem, da se mi bo enkrat maščevalo, če ne še isti dan, pa naslednji.
Neobičajno običajna krajina
Odsek nad Pokojiščem me vsakič znova presune, pa sem ga doživel verjetno dvajsetkrat, tridesetkrat ali večkrat. Naj narod kar rine tja, kjer so atrakcije in tja, kjer delajo atrakcije, denimo med krošnjami gradijo dvignjene pohodne poti, da ljudje bolj pristno doživljajo naravo, kar menda s tal ni mogoče. Mene že lep čas dosti bolj prevzemajo neobičajno običajni prizori.
Potem sem se imel na spustu tako dobro, da sem pozabil zaviti levo, ampak ker sem trmast osel, sem to storil pozneje in betoniral še dodatnih deset minut v klanec. Zelena je bila v živo dosti bolj zelena, kot jo je uspelo posneti telefonu z izklopljeno umetno inteligenco.
Ból
Osladen pisec bi na koncu napisal, da se je z izleta vrnil s kopico čudovitih občutij. Jaz sem se vrnil z groznim občutenjem. Ni hujšega, kot spustiti se v vlažno luknjo in goniti tri četrt ure domov v tem sranju, ko si malo mrtev in te po dolgem spustu malo zebe in bi končno pojedel malo normalne hrane. Mislim, da celo pot čez barje nisem srečal sploh nikogar. Psi so ostali doma.
Potem prideš v mesto in se vališ po Tržaški, že po sončnem zahodu. Po celem dnevu miru priletiš v polurbani cirkus, kjer ne veš, ali te bo nek kreten zbil z leve, ko zavija desno ali z desne nekdo, ki zavija levo, ali se boš zaletel v pešca, ki nenadoma skoči na kolesarski pas …
Taki so bili moji občutki, ko sem se peljal domov.
Potem sem, z naglavno lučko, še opral bicikel.
Na hitro skočil na pivo.
In šele potem skuhal rižoto z jurčki.
V nedeljo sem se zbudil trd kot poleno. Ob šestih zjutraj sem se v samih gatah vrgel s hrbtom na valjček. Eno tkivo se je v predelu trapeza trdovratno zalepilo na drugo tkivo. To so ti občutki. Malo čez enajst sva ga s Čepirlom v zares gnilih razmerah že mlatila po ravnicah Ljubljanske kotline in pobočjih Rašice ter Golovca. Štiri urice.
