Često me ljudje sprašujejo kje najdem toliko časa za biciklizem. Precej ga prihranim že s tem, da se ne vozim z avtom. Ena ura manj v avtu pomeni vsaj uro več na kolesu. Kolesarska kilometraža se tako nabira na že tisočkrat prevoženih poteh, ampak bolje to, kot cijaziti se po enih in istih cestah z avtom. Kje je šele čas, ki ga zabiješ za prenašanje in pakiranje opreme preoblačenje sredi parkirišča, vse po dvakrat. A za zaključek resne sezone je bila Mirna gora pravšnji cilj, kar je terjalo tudi izredne ukrepe.
Nov vlak, a arhaična potovalna izkušnja
Vlak je v resnici dobra, a je prepočasen in preveč nezanesljiv. Nazadnje je zamujal tri četrt ure še preden je prišel na postajo v Rakeku, od koder sem se peljal domov zaradi defekta. Toda … kaj gre lahko narobe na povezavi Ljubljana–Kočevje?
Če kaj, ljubljanski gravler potrebuje točno to železniško povezavo. Dolgo smo jo čakali. Če so progo Grosuplje–Kočevje konec 19. stoletja zgradili v dobrem letu, je po opustitvi leta 1970 samo obnova v tem tisočletju trajala enajst let. Še poldrugo leto je trajalo, da je v Kočevje pripeljal potniški vlak. In to na prometno izjemno obremenjeni relaciji.
Iz centra Ljubljane se v Kočevje pripelješ v 83 do 90 minutah, kar niti ni privlačno, saj prideš z avtom v eni uri od vrat do vrat. Če bi šel v obe smeri, ne bi razmišljal, vzel bi avto. Ker sem šel v eno smer, pa ni druge možnosti. Zato naj bi bil Slovenskim železnicam globoko hvaležen, čeprav smo od Ljubljane – Rakovnika do Ortneka nabrali 23 minut zamude, torej smo 44 kilometrov daleč potovali 80 minut. Od doma bi do Ortneka s kolesom prišel malce prej.
Bi bil pa prikrajšan za arhaično izkušnjo na rakovniški železniški postaji. Prijalo je tudi sesti na stranišče Stadlerjevega vlaka in, čeravno ne v domačem udobju, v miru opraviti, kar ne gre dovolj dobro navsezgodaj zjutraj. Le pri straniščnem papirju očitno strašansko varčujejo, ne s količino, ampak s kakovostjo.
Do Kočevja sila zabavno
Železniška postaja v Ortneku deluje bolj moderno kot tista na Rakovniku.
Za začetek sem se vlačil malce po glavni cesti in malce skozi Žlebič in Slatnik. Že kmalu sem priletel na prve poljske ceste, ki so me takoj prevzele, tako da sem skoraj pozabil na jutranji mraz. Osem stopinj.
Ribnica. Hrovača. Otavice. In potem končno spet nekaj gravla. Ne brez zapleta. Nek fantomski potok je poplavil cesto, pa sem moral naokoli po zaraščenem kolovozu, ki daje vtis, da je v uporabi petkrat letno. Kmalu sem prišel na strašansko zabavno gravlersko povezavo od Lipovca do Mlake pri Kočevju. Kakšnih deset kilometrov levo-desno-levo-gor-dol-gor, na optimalno vlažni podlagi je šlo dokaj varno občasno tudi malce počez. Če imaš nogo, se boš imel fajn!
V kočevarske vasi, ki jih skoraj več ni
Čeprav mi na solo turah običajno ni do posedanja na kavi, sploh če je do cilja še 170 kilometrov, sem si v Kočevju vseeno privoščil dva espressa. Konec koncev je odbila deseta in še nisem dobil doze kofeina. Ljudje so šli od maše in na placu je bila dobra štimunga.
Zdaj sem šel med medvede, najprej mimo MTB trail centra Kočevje. Rogatemu Hribu, kočevarski vasi Hornberg. Ne vem zakaj se je včasih imenoval Hornberg, ampak zdaj ima kar pravo ime, saj se v okolici pase 150 glav visokogorskega goveda. Tokrat sem se pašnikom ognil in zavil z glavne ceste že prej ter se čez hribček pripeljal naravnost v Podlesje.
Kočevski Nemci so kraju pravili Verdreng, imeli so tudi šolo, gasilski dom in cerkev s pokopališčem, a zdaj stoji samo še šolska stavba. Ostalo so požgali Italijani med drugo svetovno vojno. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo tam kazensko taborišče.
Umiri doživetje!
V labirintu gozdnih cest sem izbiral nove poti in pod Knežjo Lipo priletel na desetkilometrski odsek asfaltirane ceste, ki se slednjič spusti v Črnomelj. A sem zavil levo v Koprivnik, kar živahno vas sredi ničesar.
Nekdo nudi prenočišča, imajo kar hecen bife pa seveda britof, kjer dobiš tekočino tudi, ko je gostinski obrat zaprt.
Ko se odpraviš globoko v Rog, toplo priporočam, da greš tja, četudi za to narediš ovinek. Voda je v teh gozdovih redka dobrina. Pri kaki domačiji boš dobil liter, če boš sploh prišel do bajte mimo psov, ki znajo biti v teh koncih sila neugodni čuvaji.
Pri pokopališču … šok. En bidon je manjkal. Po poti sem enkrat res priletel v luknjo z obema kolesoma s tako silo, da bi lahko odpadlo marsikaj, a je očitno le flaša. Popadla me je blažja panika. Poleg tega sem bil ob 60 gramov cukra, pozabil pa sem tudi vrečki z ogljikovimi hidrati za dva dodatna bidona. Moral bom umiriti konje.
Mirna gora ni več tako mirna
Do Koprivnika sem skrenil z začrtane poti in se kaka dva kilometra vračal nazaj, potem pa končno zavil proti najvišji točki dne. Čez prvi hrib sem se spustil na Planino, kjer je nekaj hiš, tudi to je bila verjetno nekoč živahnejša kočevarska vas. Zdaj sem bil v belokranjskih koncih, še vedno pa v Kočevskem Rogu.
Do Mirne gore je še slabih tristo metrov vzpona po cesti, ki je v jesenskih barvah čudovita.
O tem hribu nisem vedel ničesar Presenečali so me številni pohodniki in tudi dva biciklista. Skoraj kot na promenadi na Rožniku. Cesta ne gre do gozdnatega vrha 1047 metrov visoko, to sem vedel, ne pa, da bom na koncu pred seboj zagledal pravo pravcato kočo in še cerkev tik nad njo.
Kjer se dobi enolončnico, klobaso in pir, tam bodo tudi ljudje. Pa če razgled je ali ga ni. In tudi razgled je! Koča stoji točno 1000 metrov visoko, še malce više pa je cerkev sv. Frančiška Ksaverija, ki so jo med drugo vojno požgali, po osamosvojitvi pa obnovili. Zdaj se lahko, na lastno odgovornost, kot piše, povzpnete na vrh zvonika in uživate v še boljšem razgledu na Belo krajino s Kolpo in Gorjance s Trdinovim vrhom.
In razgled je, ne boste verjeli, ker je v teh časih to že redkost, popolnoma brezplačen.
V popoln mir
Zaloge goriva sem dopolnil s kokakolo in se brž spustil nazaj na Planino, potem pa nadaljeval po najdolgočasnejšem, a tudi najlepšem delu poti.
To so huda zakotja z ohranjenim pragozdom Rajhenavski Rog, a tudi sredi ničesar so znamenitosti, kot sta partizanski bolnišnici Vinica in Pugled ter Črmošnjiška jelka in nekdanja gozdarska železnica. Užival sem pa zlasti v popolni samoti in svobodi med kar hitrim napredovanjem skozi hladen zrak. Če Mirna gora vendarle ni bila tako mirna, je tu vladal totalen spokoj. Neverjetno, a resnično: ne samo, da cel dan ni bilo na spregled medveda ali divjega prašiča, niti zajca ali košute nisem srečal.
Na poti je nekaj postojank, nekoč verjetno gozdarskega tipa ali pa so bile tod kočevarske vasi, ki zdaj delujejo bolj počitniško. Ena teh je Travnik.
Slednjič sem se spustil v Žago Rog. Kako je bilo 25 let nazaj vse preprosto. Kot osnovnošolci oziroma mladi dijaki smo tam dva tedna taborili s skavti. Kar sami, brez posebnega nadzora starejših, smo se tam odpravili celo na dvodnevne potepe. Od dvanajst do šestnajst let stari mulci! Brez telefonov, ki tu res niso kaj prida uporabni. Z zemljevidi, kompasi in vžigalniki. Preživeli smo.
Rampa smrti
Z Žage Rog se nisem spuščal proti Kočevju, ampak sem delal ovinke po stranskih gozdnih cestah, bolj ali manj navzdol in proti koncu skozi redkejši gozd do Male Gore, vasi na cesti Dvor–Kočevje. Asfalta se je guma dotaknila prvič po več kot petdesetih kilometrih, a le za kratek čas, ker sem čez kilometer že zavil levo proti Vrbovcu.
Tja vodi naporna, široka, narebrena cesta, ki bi morala biti že davno asfaltirana, pa upam, da le ne bo. Pod nogo se kar nagravžno vzpenja, teren ni zaščiten pred nasprotnim vetrom in spust na Ravni je kar odlegel. A pred menoj je bil odsek, ki sem se ga bal že cel teden. Pred tem izzivom sem se ustavil pri domačinih, ki so rade volje napolnili moj edini bidon. Malo pisano so me gledali, ker tokrat res nisem mogel lagati, ampak sem po pravici povedal kje vse sem že bil in kam še grem.
Torej, iz Rapljevega se na Malo goro vzpne hudičevo strma cesta z nakloni do 17 odstotkov. V bistvu ni nič posebnega, ampak nekoč sem tam dobesedno shodil, res pa sem imel v nogah dobrih dvesto kilometrov. Seveda obstaja udobnejša pot, če že v vasi Mala Gora kreneš po vzporedni cesti, ki se zložneje vzpenja na greben le par sto metrov zahodneje. Ampak sem tak, da po 140 kilometrih raje pošteno nadrajsam. Tokrat ni dobre zgodbe, ker je kar šlo, čeprav je spodaj zaradi gradbenih del vse razrito.
Po luftu na ravnico
Plan je bil nadaljevati po pobočju Male gore do Podstrug, a sem zaradi navigacijskih težav padel v Dobrepolje dosti prej, naravnost v Kompolje. In kakšen spust je bil to! Več kot dva kilometra brez ovinka metrov navzdol po malce preveč nasuti cesti. Ves čas med 65 in 70 km/h. Bomba!
Prehitro sem prišel na ravnico, a se je splačalo. Na polju se mi je uspelo do Ponikev izogibati glavnim cestam kolikor toliko uspešno, mi je pa precej volje vzel grozen nasprotni veter.
Težav seveda še ni bilo konec. V Ponikvah se zavije desno na krasen makadamu, ki se zlagoma vzpenja v Male Lipljene. Potem je lahko do Rožnika s telečjimi nogami kar zanimivo, dva strma klanca sta vmes in nekaj razritega terena. Ni bilo težav, ampak tam nam je tudi že kdaj šlo na jok. Ko enkrat pičiš po udobni gozdni cesti mimo lovskega doma v Spodnjo Slivnico, si pa iz hujšega ven. Pot po obvoznih makadamih mimo Grosupljega, čez Hudo polico in po Ljubljanskem barju je le še formalnost.
Zadnja fura v sezoni
Če štartaš iz Ortneka, se nabere po tej trasi do Ljubljane ravno okoli 200 kilometrov ravno okoli 3000 metrov višinske razlike. Seveda je možno turo skrajšati za okoli 35 kilometrov če se z vlakom zapelješ do Kočevja, ampak še vedno si obsojen na 3000 metrov klancev. Za normalen, udoben izlet seveda priporočam dva dni časa, morda podaljšani konec tedna. Tudi kakšen kilometer manj bi bilo, če bi šel naravnost, a sem nalašč delal ovinke.
Dobro, da sem šel. Že v ponedeljek je bilo ogabno: pravzaprav sem imel občutek, da je prvi zimski dan. Potem je bilo še nekaj lepših dni in že sem razmišljal, da mi bo uspelo pred skrajšanjem dneva izvesti še eno zaključno furo. Poznojesenske, ko bi skoraj lahko šel celo v kratkih hlačah, so najlepše. Zjutraj te v vsakem primeru zebe, sredi dne ti je z nekaj sreče vroče – meni tokrat ni bilo, ker je bilo cel dan relativno hladno.
Ampak nič ni bilo z drugo zaključno Slednjič sem kapitalno zbolel in obležal s takim glavobolom, da sem lahko bolj ali manj samo poslušal podkaste. Počasi prihajam k sebi, ampak vremena ni več in zdaj kolesarimo le še zato, ker pač radi kolesarimo.
