Popoln Giro z napako

V treh tednih gre marsikaj narobe. Pomisli kje vse si ga ti polomil od petega maja! Za njim je skoraj popoln Giro, a verjemi, da so se tudi Pogačarju in ekipi dogajale neprijetnosti. Ne le tiste, ki smo jih opazili. Tokrat je prijazni fant, za katerega je doslej našel žal besedo le bednejši del slovenske javnosti, dvakrat celo javno dal vtis togotnosti. Ne prvič. S slabim razlogom je znorel po porazu na Dirki po Flandriji leta 2022.

Nepopoln Giro

Letos se je razburil po neumnem padcu v drugi etapi, ko mu je pod Oropo nekdo pametno predlagal, naj z defektirano prednjo gumo brez zračnice izpelje še ovinek in je seveda padel. Drugič je krilil z rokami, ker ekipa v avtu ni našla sončne kreme. Res nadležno: vse narediš prav, nekdo pa pozabi prekleto sončno kremo. Nekaj krepkih je povedal idiotom, ki šlatajo kolesarje.

A glavna zamujena priložnost je bila prva etapa. Ko je šel Pogačar letos na zmago, je bil poražen le dvakrat. Obakrat v prvih etapah. Na Dirki po Kataloniji se je pustil premagati Nicku Schultzu. Na Giru pa ga je v prvi etapi odšprintal Jhonatan Narvaez.

Ekvadorec je tako edini srečnež, ki je letos še nosil roza majico.

Gianni Bugno (1990), Eddy Merckx (1973), Alfredo Binda (1927) in Constante Girardengo (1919) pa ostajajo edini, ki so vodili od prve do zadnje etape. Girardengo in Binda sta imela lažje delo, ker je imel Giro takrat le petnajst oziroma deset etap.

Edino veliko presenečenje na dirki je bila tudi edina Pogačarjeva napaka, zaradi katere bi se lahko tolkel po glavi. Pa se seveda ne bo. Verjetno nikoli ni razmišljal o tem, da bi nosil roza majico vsak dan. To zanima le medije in statistike, ki si dajo preveč opraviti z nepomembnimi stvarmi. Ni čisto vseeno kolikokrat oblečeš majico. Je pa pomembno, da jo oblečeš zadnji dan. Vprašajte Gerainta Thomasa.

To ni bila edina napaka letošnjega Gira. Druga se je zgodila sama po sebi. Tadej Pogačar je bil predober. Zato tritedenska saga ni sledila klasični dramaturgiji dolgotrajnega dirkanja, kot so si jo zamislili tisti, ki so si izmislili tritedensko dirkanje.

Pa vendar je bil preveč popoln Giro ravno zaradi tega tako dober. In niti malo dolgočasen.

Giro 2023: saga o mučenju

Letošnja dirka ne bi mogla biti bolj drugačna od lanske. Zgradba lanskega Gira ni bila slaba, pokvarilo jo je vreme. V takem se ni dalo normalno dirkati. Tega ni bilo mogoče gledati. Če bi Geraint Thomas nekje našel tistih štirinajst sekund, bi bila to ena najslabše zapomnljivih zmag na tritedenskih dirkah. Edina zgodba bi bila, da kolesarji v jeseni kariere še niso za staro šaro.

Kot športni dogodek je bil torej lanski Giro negledljiv do trenutka razpleta, ki je spominjal na razplet negledljive športne drame o boksarju, ki po skorajšnjem propadu in brezštevilnih mukah, potolčen z vseh strani, zmaga s čudežnim preobratom v zadnji rundi. A s to razliko, da nihče več ne verjame, da se lahko zgodijo takšni filmski preobrati tudi v resničnem življenju.

Roglič je lanski mučni Giro, ki je dal malo razlogov za veselje, rešil tako, kot zna samo on. Narod je na Višarjah doživel kolektivno katarzo. Tri tedne smo trpeli, zeblo in bolelo nas je do Slovenije, a smo si rekli, da upanje umre zadnje. Še med etapo, ki jo je moral zmagati, ga je polomil in izgubil verigo.

Giro 2024: zgodba o mojstrovini

Letos ni bilo nobene katarze. Z vidika dramaturgije je bilo še slabše kot romantična komedija, kjer se, čeprav je absolutno predvidljiv, vedno zgodi tudi zaplet. Tokrat ni bilo niti zapletov. Komentatorji so morali zagnati celega hudiča celo ob tam, da je Pogačar iskal sončno kremo. Jasno je bilo, da gre za čisto banalnost, sicer bi težave skrivali. Ampak teater je bilo treba iskati tudi kjer ga ni bilo.

Vsi klasični pomisleki so bili odveč. Se preveč kuri? Se preveč kuri njegova ekipa? Ali preveč zmaguje in se bo zameril pelotonu in javnosti? Ni se skuril, ni se skurila ekipa in ni preveč zmagoval, čeprav je zmagal šestkrat na vse mogoče načine, bil dvakrat drugi, enkrat tretji ter ob rožnati pobral še majico najboljšega v gorah. Ki jo je nosil prav toliko dni, kot je nosil rožnato. Od drugega dne dalje.

Tokrat smo spremljali mojstrovino. Če se bo preveč ponavljalo, nas bo začelo dolgočasiti. Zdaj pa je bilo enostavno čudovito gledati to, kar osladni športni komentatorji označujejo za poezijo, simfonijo, umetnost. To, da ni dobil prve etape, je bila pika na i, dokaz, da stvari ne pridejo same od sebe, da je vendarle vsaka zmaga težka tudi za tega vesoljca.

Uživa v slavi

Eno je, da Pogačar uživa v kolesarjenju. Ne samo, da rad dirka in trenira, verjetno enostavno uživa v vožnji s kolesom. Predstavljam si, da ga lahko posadiš na prekleti BicikeLJ, pa se bo imel dobro. Toda uživa tudi v vsem drugem, kar prinaša ta šport na najvišji ravni. Prvo leto, dve, je bil malo sramežljiv, angleščina mu je povzročala nekaj preglavic. Zdaj v športu introvertov, ki tradicionalno tarnali zaradi potovanj, medijskih obveznosti, neumnih vprašanj slabih hotelov, pa celo zaradi kolesarjenja samega, deluje kot v svoji dnevni sobi.

Uživa v slavi. To je očitno. Slovencem je morda težko razložiti, da je prav tako. Zato je lahko sproščen. Rojen je, ne le za kolesarjenje, ampak za šov. Ne blefira. Ne razmišlja kaj storiti, da bo palilo. Očala je vrgel med publiko tako, da so pristala za njegovim hrbtom. Pušeljc je vrgel s podiuma tako, da je zadel streho nad seboj. Otroku je podal poln bidon, z gelom vred. Giulia Pellizarija je ganil do solz, ko mu je podaril sončna očala in smrdljivo majico. »Naj poskusijo diskvalificirati rožnato majico,« je izjavil ob cirkusu zaradi vijoličnega spodnjega dela pajaca. In se ni slišalo prevzetno.

Kar naredi, to vžge.

Zato vžge vsaka njegova zmaga, tudi če navidez nonšalantno prehiteva ubežnike z dvema prestavama več in še na obrate. Tudi če pokriva skoke, ne da bi sploh vstal s sedeža. Če premaga Filippa Ganno na domačem terenu. Tega ne počne, da bi kogarkoli ponižal, kot je to obvladal Lance Armstrong, ki se še danes čudi temu, da so kolesarji med seboj prijatelji. Armstrong je kakšno zmago šenkal. Pogačarju ni treba.

Vesoljec, ki je naredil kolesarstvo spet človeško

Zanimivo: s tem, da je videti kot z drugega planeta, po drugi strani dela ta šport bolj človeški. Videti je kot eden od nas. Kot boljša verzija nas. V tem sta si s Primožem Rogličem podobna, čeprav zmagujeta na povsem različne načine. Prvi kot nekdo, ki je rojen za kolesarstvo, a se ni rodil na kolesu. Drugi kot nekdo, ki je tudi rojen na kolesu. Navijači se bodo sami odločili kdo jim je ljubši. Brez tega ne gre, taki smo. Kdor je normalen pripadnik človeštva in normalen ljubitelj tega športa, zna spoštovati oba.

Preveč popoln Giro, a so vsaj nohti ostali celi

Glavno vprašanje pa je, koliko časa bodo mediji še vzdržali, preden bodo začeli udrihati po Pogačarju in kako se bo on na to odzval. Skoraj nemogoče je pričakovati, da se to ne bo zgodilo. Za zdaj mu gre v korist, da je dva grand toura epsko izgubil. Včeraj sem celo pomislil, da na tritedenski dirki ni zmagal že dve sezoni. Hitro gre čas naprej.

Katarze torej ni bilo. Ni si bilo treba tri tedne gristi nohte. Enostavno smo čakali, da se zgodi, kar se ima zgoditi. To je bil čpopoln Giro, ki je bil videti preveč preprosto. V resnici ni tako, a na koncu v času slike največ pomeni vtis. Vseeno moram priznati, da so mi šle kot sorojaku dlake pokonci zlasti v dvajseti etapi, ko je med tisto množico navijačev in tudi budal, popolnoma pričakovano zabil še zadnji žebelj. Živimo v časih, ko kolesarstva ne moremo več gledati samo kot ljubitelji kolesarstva, ampak tudi kot navijači, kot Slovenci.

Fotografije: RCS Sport