Nobenega načrta ni bilo. Ni bilo po planu, da je bilo v predalu samo nekaj malega plesnivega kruha in sem zajtrk reševal v bifeju najprej s toastom, za povrhu pa obglavil indijančka. Po tridesetih počepih, prav toliko mrtvih dvigih, privzdigovanjih na prste in potegih nog sem bil kar bojevito razpoložen tudi za kolesarjenje in hipoma dobil zamisel, da je Prešerna runda edina, ki se jo spodobi prevoziti na ta dan. V Vrbo na Gorenjskem, torej!
Morala srednje visoka, baterija prazna
Odkar je izginil sneg in so makadami tako rekoč nevozni, se vozim praktično samo po asfaltu. In še to bolj malo, ker me je januarja ob kratkem dnevu in pomanjkanju časa dajal še fantomski mraz. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj pri sedmih, osmih stopinjah tako svinjsko mraz. Termometer je najbolj lažniva merilna naprava na svetu.
Zaradi pomanjkanja kilometraže me je skrbelo, če bom do Vrbe in nazaj sploh vzdržal. Koliko je že to? Kakšnih 120 se jih že nabere. Na gravel gumah in s to formo vsaj štiri ure in pol. Časa naj bi bilo ravno dovolj za krog v sproščenem tempu.
Ampak v planu ni bilo niti to, da bo baterija števca popolnoma prazna. Nič odstotkov. Čez noč sem ga na milost in nemilost pozabil kar na hodniku. Da sem ga našel, sem zapravil pet minut in preden se je napolnil do polovice, sem že zamujal.
Ravnina lahkotno, navkreber težka šajba
Na kulturni dan bi bilo simbolno smiselno štartati na Prešernovem trgu, česar nisem storil, glede na to, da živim pičlih pet minut stran. Pot do Vrbe in nazaj sicer ni nič novega niti nič posebnega. Gor grede se običajno odločim za levi breg Save do Kranja in ob glavni cesti v Naklo. Lepša je trasa iz Tržiča pod gorami v Begunje, a se mi ni ljubilo v tisto štajgo, zato sem pičil v Podbrezje. V prijetnem tempu, seveda, kot se za ta čas spodobi, samo na klance sem šel težko šajbo, kot se za ta čas tudi po svoje že spodobi.
V bistvu ne vem, če se spodobi. Ko sem se krivil ob težkem prenosu, mi je bilo kar malo nerodno, ko sem nad Posavcem srečal znana lika iz sveta cestnega kolesarstva. Če ne bi bil precej prepoznaven, bi še verjel, da me nista spoznala, tako pa je bolj verjetno, da me nista hotela spoznati. Navsezadnje mi je to Jaka po svoje priznal, samo da se je ven vlekel, češ, bil sem utrujen. Na dirki Po Sloveniji bom to leto navijal za koga drugega.
Polovica polsuhe klobase
Po dolgem času sem na kolesu užival že zato, ker sem bil končno dejansko nekam namenjen. Dve uri se voziti po že tisočkrat prevoženih odsekih le zato, da se pač voziš dve uri, ni ravno užitek. Enim to zadostuje, kot jim zadostuje zviftanje, jaz pa rad najdem nek namen, tematiko, rad nekam pridem. Ni pa bilo tiste prave romantike. Kakšna stopinja ali deset premalo, 4 metre na sekundo prehiter veter je vlekel večinoma v napačno smer, cesta je bila mestoma mokra. Vsaj delno se je zjasnilo šele v Kašariji, kot se reče vasem pod Stolom.
Vedel sem, da bo tam živahno. 8. februarja tradicionalno prirejajo pohod po Poti kulturne dediščine, ki povezuje rojstne hiše Matije Čopa v Žirovnici, Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah, Janeza Jalna na Rodinah in seveda našega največjega v Vrbi. Poleg tega sta na poti čebelnjak Antona Janše na Breznici in aleja teh slavnih petih mož v Zabreznici.
Ker sem vse to že prehodil več kot enkrat, se v vaseh pod Stolom nisem imel namena ustavljati. Toda živahno dogajanje pred Jalnovo rojstno hišo me je vendarle prepričalo s kulinariko, ki je presegala le kašo. Ponudba hot doga s polsuho klobaso me je za nekaj časa prizemljila. Žal je zmanjkalo štručk, a se je možakar potrudil opeči kos belega kruha, tako da je bil volk navsezadnje sit. Če bi popotoval po svetu s torbico, bi kak kos suhe mesnine in morda pečenico gotovo vzel še za domov.
Slovenski oktet
V Vrbi je bila proslava že končana. Okoli treh popoldne se je na veliko natepavalo enolončnico, ampak večina je še vedno potrpežljivo postavala v neverjetno dolgi vrsti za ogled Prešernove rojstne hiše. Česa vsega ljudje ne naredijo za kulturo, če je zastonj ali vključena v neko širšo storitev. Domnevam, da so že v soboto zaposleni tam zehali.
Edini daljši odsek izven asfalta sem prevozil od cerkve sv. Marka do Studenčic. Prvi del po zemlji, kjer se lahko giba samo lastnik parcele, ki je najbrž 8. februarja dovolil prehod, saj je mrgolelo kulturnih pohodnikov.
Potem pa po znanih cestah v Lesce in mimo Radovljice na Lancovo in skozi Kamno Gorico spet v Podbrezje. Še sreča, da sem si v Kranju vzel nekaj časa za sprehod čez središče, kjer sem ujel ravno Zdravljico v izvedbi Slovenskega okteta. Bolje ne gre.
Po slabem jutru uspešen dan
Domov po skoraj najkrajši poti – po desni strani Save v Zbilje.
V Medvodah sem pa spet zgrešil novo kolesarsko pot. Ni mi jasno kako jim tam uspe tako slabo označevati te steze. Tiste, ki naj bi obstajala na drugi strani tega kraja, nisem našel še nikoli, pa sem vsaj dvakrat temeljito poizkušal. To, novo, pa sem zadnjič zadel ponesreči, zdaj pač ne. Tako sem se spet vlačil najprej tam, kjer je prepovedano, in potem skozi Medno in Stanežiče. Ah, te Stanežiče … saj ni da bi govoril.
Glede na to, da zjutraj nisem bil prepričan, če mi bo sploh zneslo na kolo za več kot dve uri, se je še dobro izteklo. Baterija števca je vzdržala. Za kakšnih štirideset minut bi še bila, tudi noga je bila še v redu, ampak ko sem pral bicikel, je že padel mrak.
Prešerna runda ni nič posebnega, dobi pa nek poseben pomen 8. februarja. Morda tudi 3. decembra, ampak takrat je običajno bednejše vreme in pred domačijami ne dobite klobase. Priporočam vsem tistim , ki ne izkoristijo prostega kulturnega dne tako, kot se spodobi za kulturo potrošništva: za nakupe v Palmanovi.
