Recenzija

Rdeča laterna: zadnji kolesar na Dirki po Franciji

Cestno kolesarstvo je za laike težko razumljiv šport. Max Leonard skozi pripoved o fenomenu rdeča laterna po svoje razloži, v čem je smisel.

Ko je govora o kolesarstvu, po mojih izkušnjah laike najbolj skrbi, da jih bo bolela zadnjica. Ampak to je v resnici najmanjši problem. Med vsemi zajebanimi športi je kolesarstvo verjetno najbolj zajebano in to priznavajo tudi tisti, ki jih skrbijo žulji na riti.

V čem je smisel, če si zadnji?

A krute razsežnosti profesionalnega kolesarstva spoznate šele, ko ste enkrat v peklenski vročini prekolesarili dvesto kilometrov s tremi gorskimi prelazi in naslednje jutro s trdimi nogami pomislite, da bi morali isto ponoviti še enkrat in naslednji dan še enkrat.

Tri tedne skupaj, dan za dnem, v dežju in vročini, v skupini skoraj dvestotih nervoznih sotrpinov, z istimi osmimi ekipnimi kolegi, za katere ste se pripravljeni pretrgati na dvoje, z odrgninami na riti in bolečinami v kosteh … Zakaj? Zakaj bi to počeli, če so na koncu, po treh tednih muk, 97., 117., 154. … zadnji, lanterne rouge?

Kaj jih žene?

Na zgornje vprašanje v svojem knjižnem prvencu Rdeča laterna o zadnjem kolesarju na Dirki po Franciji odgovarja kolesarski navdušenec in novinar Max Leonard. Po odstopu na rekreativnem kolesarskem maratonu na trasi ene izmed etap Toura se je Leonard vprašal, kaj žene kolesarje, da ne odstopijo, ko jih, utrujene, poškodovane in ranjene na nekem vzponu, ko se vozijo daleč za favoriti za skupno zmago, v mrazu in vetru prebiča še ledeni dež?

Prava epopeja je lahko že peturna rekreativna vožnja, kaj šele tritedenska dirka, na kateri se splete na stotine zgodb o posameznih etapah, vzponih, dvobojih v gorah, pobegih na razgibanih etapah in sprintih na ravninskih. A večinoma se govori le o zmagovalcih in neposrednih poražencih, redko o njihovih pomočnikih, in skoraj nikoli o tistih, ki v resnici na Touru trpijo najbolj, ker na kolesu prebijejo največ časa, a se v tem času naprezajo vsaj toliko kot zmagovalec.

Zato se je Max Leonard lotil raziskovanja zgodb o zadnje uvrščenih kolesarjih na Dirki po Franciji, ki se jih je po rdeči svetilki na zadnjih vagonih vlakov oprijel naziv rdeča laterna (lanterne rouge).

Zmaga ni ena, zmag je več

Leonard dokazuje, da v resnici v kolesarstvu ne šteje samo zmaga v cilju, ampak je Tour sestavljen iz cele serije malih zmag. Ne samo iz tistih na letečih in gorskih ciljih. Na tritedenskih dirkah je, bolj kot v kateremkoli drugem športu in na katerikoli drugi prireditvi, še posebej cenjen prav tisti, ki je … zadnji. Kajti zadnji v resnici ni zadnji, saj je premagal vse tiste, ki so odstopili ali zapustili dirko. In ker si nihče ne zapomni predzadnjega, so se kolesarji skozi zgodovino iz različnih razlogov dejansko borili za laskav, seveda neformalen, in včasih tudi precej donosen naziv lanterne rouge.

Nekateri so postali rdeče laterne slučajno, drugi načrtno, a za nikogar ni bilo preprosto. Organizatorji Toura so v preteklosti kolesarjem boj za zadnje mesto, ki prinaša veliko medijske pozornosti tistemu, ki si je po njihovem ni zaslužil, zagrenili z izločanjem zadnjeuvrščenih v skupnem seštevku. To se ni obneslo, zato pa so iz različnih razlogov sprejeli pravilo o časovni zapori, kolesarski metli, ki pomete s prepočasnimi kolesarji, ki preveč zaostanejo za zmagovalcem.

Umetnost rdeče laterne je tako priti v cilj zadnji, a vseeno ostati znotraj časovne zapore in ob tem iztržiti čim več medijske pozornosti, ki sploh poganja kolesarski šport že od prvih dirk pred več kot stoletjem.

Razumeti kolesarstvo

Da si je Max Leonard z raziskovanjem fenomena rdeče laterne zadal težko nalogo, je jasno že na začetku. Bralec v začetnih poglavjih zlahka občuti avtorjeve frustracije zaradi težavnega brskanja po arhivskem gradivu o prvih Dirkah po Franciji, torej v obdobju, ko zadnjega kolesarja še niso imenovali rdeča laterna.

Toda tako, kot se je Tour hitro razvil v največjo dirko na svetu, se kmalu razvije tudi Leonardova pripoved, ki bralca sunkovito posrka v vrtinec kolesarskih spletk, legend, mitov, govoric in spominov nekdanjih vodilnih mož pri organizaciji Toura, športnih direktorjev in nekdanjih kolesarjev.

Pri tem se ne omejuje samo na rdeče laterne, ampak bralcu ponuja širši vpogled v cestno kolesarstvo. Zato knjiga ni zanimiva samo za dobre poznavalce tega športa, ki bodo požirali nove, doslej še nerazkrite podrobnosti o Touru in se ob tem še enkrat povprašali o smislu in filozofiji kolesarskega športa, ampak morda še bolj za laike, ki ne morejo razumeti, kako lahko ure in ure presedimo na kolesarskem sedežu in nas vedno znova utrujajo z vprašanji – na katera sicer radi in obširno odgovarjamo – kot sta »zakaj vendar beži, če nima nobene možnosti za uspeh« ali »mar ni nepošteno, da osem kolesarjev gara za enega kapetana«.

Ni pomembna samo zmaga

Obstajajo kolesarji, ki se jasno zavedajo svojih omejitev, zato brez zadržkov sprejmejo vlogo večnih zvestih pomočnikov in tako ostanejo v pelotonu – ali seveda daleč za njim – največje kolesarske dirke na svetu. Knjiga razkriva, da je lahko v kolesarstvu včerajšnji poraženec današnji zmagovalec.

Sprinter Mathieu Hermans je bil leta 1989 rdeča laterna, a bil je tudi zmagovalec 11. etape na dirki. Ali še vedno mislite, da je rdeča laterna najslabši kolesar na dirki? In če smo že pri Hermansu, ki je pozneje priznal, da je zmagoval dopingiran: Leonard v poglavju o skesani rdeči laterni pokaže zrel in racionalen pogled na doping, kakršnega v medijih pogrešam, a ne brez pozitivne poante: je sedem Armstrongovih zmag vrednih več od dveh rdečih latern Jimmyja Casperja, ki je, kot pravi, vozil na vodo?

Ob tem se lahko sprašujemo, s kom se moremo v resnici identificirati in kdo naj nam bo za vzor. Zmagovalci ali tisti, ki grizejo balanco na zadnjem mestu, a ne odnehajo, ker to na Touru zanje preprosto ni opcija? Izvrstno branje za vse kolesarje in za tiste, ki hočejo bolje razumeti kolesarje.

Rdeča laterna: zadnji kolesar na Dirki po Franciji

Avtor: Max Leonard
Naslov izvrinika: Lanterne rouge
Založba: Aktivni mediji, 2016
Mehka vezava, 272 str.
Cena: 25 EUR

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor