Sreča na kolesu

»Poglej tega lika,« sem rekel bolj z občudovanjem kot posmehom. Vse je bilo narobe. Čelada je stala postrani. Dvajset let stara majica je bila vsaj dve številki prevelika. Bicikel pa dve številki premajhen. Sedež prenizko, krmilo privito pod predivjim kotom. Vse je škripalo in ropotalo, slišalo se ga je okoli ovinka. Gume je nazadnje napumpal prejšnjo sezono, kolo opral pred dvema sezonama. Vsak obrat pedalov je trajal slabi dve sekundi, zato se mu je telo krivilo po vseh mogočih oseh. A najteže je bilo pogled odvrniti od zadnjice, saj so šivi podloge divje popustili in je človek razkazoval toliko gole kože, kot kolesarska vplivnica Viviana Robba, samo da njena koža vzbuja precej več zanimanja.

Srečni v nesreči

»Gotovo uživa bolj kot midva,« je rekla, oblečena v mehak dres visokega cenovnega razreda.

Res je bil židane volje. Nič ga ni motilo.

Že večkrat sem napisal in izjavil, da so mi takšni kolesarski gverilci precej ljubši od poštirkancev, kaj šele snobov. Težko pa bi ocenil, če se je imel bolje. Trditev, da uživa bolj od tistih, ki so brezhibno zrihtani, a jih žre čriček v pestu, me spomni na krilatico, da bogatašem nič ne pomaga bogastvo, ker so v sebi nesrečni.

Morda so res nesrečni. A ni nujno, da bolj, kot siromaki. Je bolje biti nesrečen bogataš ali nesrečen revež? Odvisno od tega, koga vprašaš. Po mojem prvo. Ampak to ni bistvo tega pametovanja.

O gmotnem položaju možakarja, ki po mojem s tistim kolesom ni mogel priti do doma, ne vem ničesar. Vem pa, da bi z minimalnim finančnim vložkom v kakšni uri dosegel, da bi bilo kolo vsaj vozno.

Prešvicane gate in antibakterijska podloga

Pred leti sem kakšnih dvajset kilometrov od doma dohitel soseda, za katerega sploh nisem vedel, da sem pa tja sede na bicikel in se odpelje do Vrhnike in nazaj. Peljal se je presenetljivo hitro. Ni mi bilo jasno, kako bo s kupom železja, ki se mu je pred četrt stoletja reklo mauntinbajk, prišel do doma. A najhuje pri njegovi pojavnosti je bilo, da je vrtel v najtežjem prenosu. Torej v osemnajsti ali morda enaindvajseti prestavi. Toste vrste kolo je bilo to. Predlagal sem mu, da prestavi v lažjo, da bo manj trpel. Čeprav sem bil videti kot nekdo, ki o tem športu nekaj ve, je predlog gladko zavrnil, češ da je namen njegove eskapade to, da se zmatra.

Tragikomedija je v tem, da je čez kakšen mesec potožil, da mu je crknil gonilni ležaj.

Preseneča me, da se ljudje, ki nimajo pojma o dejavnosti, na vse kriplje upirajo predlogom tistih, ki o njej nekaj vedo.

Prepričanemu zagovorniku nošenja gat pod kolesarskimi hlačami je nemogoče dopovedati, da je to nehigiensko, ampak bo raje še naprej vztrajal pri neudobju. Na Dirki po Franciji 176 kolesarjev in 144 kolesark ne nosi gat, a človek je prepričan, da je bolje obleči še ta kos oblačila. V preznojenih gatah se ima morda bolje kot ti na svoji antibakterijski podlogi.

V dobri družbi je vedno laže: na kolesu in v postelji

Če sem se skozi leta kolesarjenja z bicikli, ki stanejo od tisoč do več kot petnajst tisoč evrov česa naučil, je to, da rang kolesa daleč najmanj vpliva na kakovost vožnje. Izjema so tisti, ki kolesarijo zaradi navduševanja nad tehnologijo, estetiko bicikla in seveda snobi. Ampak če je zate bistvo to, da se premikaš z vetrom v laseh, je vse je bolj pomembno: forma, dnevna forma, trasa, vreme, družba.

Industrija vas bo skušala prepričati v obratno, kot je mene prodajalec vzmetnice prepričeval, da je tretjina vsega mojega življenja odvisna od modroca. Ne, ne, tista tretjina življenja, ki se je komaj zavedam, a odločno vpliva na preostali dve tretjini, je dosti bolj odvisna od makro in mikroklime, decibelov v okolici, insektov, družbe med rjuhami, večerje, vsesplošnega zadovoljstva z življenjem in tako dalje.

Šele ko je zadoščeno faktorjem, ki so le posredno povezani z biciklom, razmišljaj o opremi, začenši s sedežem, hlačami, čevlji, čelado in tako nazaj – aerofeltne in menjalnik so šele na koncu.

In, jasno, tudi to ni nepomembno. Bolj kot hohštaplerji, ki se posmehujejo gverilcem z začetka tega zapisa, mi gredo na živce samo tisti, ki lastnikom dragih koles očitajo, da si jih ne zaslužijo, ker jih »ne izkoristijo« in »ker jim niso dorasli«.