Cavendisheva zgodba je zgodba o trdem delu, oslovski trmi, neomajnem potrpljenju, bolečem trpljenju do bruhanja, iz pet izvlečene samozavesti, pogumu, zaupanju pravih ljudi okoli njega in seveda zgodba o mojstrstvu … najboljšega šprinterja vseh časov. Zmaga #35 je več kot samo petintrideseta zmaga.
Devetnajstletna kariera ne mine brez padcev in vzponov
Leta 2008 je na Touru prvič zmagal v peti etapi. Premagal je Oscarja Freireja in Erika Zabla. Star je bil 23 let. Tisti slovenski ljubitelji kolesarstva, ki zdaj o tem športu vedo vse, niso imeli takrat pojma kdo je Mark Cavendish.
Bolje poučenim je bilo jasno, da je Cavendish nova šprinterska zvezda, a kdo bi si misli, da bo zmagal šestnajst let pozneje. Na pamet bi rekel, da na letošnjem Touru ne nastopa nihče drug, ki je štartal že leta 2008. Takrat je dirkal Chris Froome, ki pa za razliko od Cavendisha ni konkurenčen niti na dirkah druge kategorije in seveda ni bil izbran v ekipo za Tour.
V teh šestnajstih letih Cavu ni bilo lahko. Zaradi agresivnega dirkanja so ga mnogi – skoraj upravičeno – sovražili. Utrpel je nekaj hudih padcev. A skoraj ga je upokojil virus. Obdobja brez zmag so bila dolga. In če šprinter ne zmaguje, je praktično neuporaben. Ob trmastem vztrajanju je kazalo, da je še eden tistih, ki ne znajo zaključiti kariere, ko je čas za to.
Preboj leta 2008
Cavendish je začel na otoku Man dirkati z BMX-om proti mulcem na gorskih kolesih. Šele pri 13 letih je dobil gorsko kolo in zmagal že na prvi dirki. Čeprav testi niso izdajali šampiona, je bil pri 18 letih sprejet na Olimpijsko akademijo za mladince pri British Cycling.
Že prvo leto je bil drugi na mladinskem državnem prvenstvu in leta 2005 začel v kontinentalni ekipi Sparkasse, podmladku T-Mobila. Še vedno je dirkal na velodromu. Na svetovnem prvenstvu v Los Angelesu je nadomestil poškodovanega Gerainta Thomasa in z Robom Haylesom zmagal v madisonu, na evropskem prvenstvu pa na dirki na točke. Avgusta 2006 je v T-Mobilu dobil priložnost na najvišji ravni in naslednje leto dosegel prvo veliko zmago na klasiki Scheldeprijs.
Leta 2008 je začel pohod na Touru s štirimi etapnimi zmagami in odstopom pred 15. etapo, ker se je pripravljal na olimpijske igre v disciplini madison (neuspešno, z Wigginsom sta bila deveta, potem ko sta že zmagala na svetovnem prvenstvu). Že pred Tourom pa je 23-letni Cavendish končal Giro, in to z dvema etapnima zmagama.
Brez Toura leta 2019
Naslednje leto je na Touru zmagal šestkrat. Leta 2010 in 2011 petkrat, to leto je osvojil tudi zeleno majico. Eni so ga ljubili, drugi sovražili. Veljal je za arogantnega, preveč agresivnega. Na bolniško je poslal vrsto kolesarjev, dvakrat tudi samega sebe: leta 2014 je na Touru lovil zmago v Veliki Britaniji, a odstopil v drugi etapi, ko je rinil v Simona Gerransa in sta oba padla. Drugič je šel s Toura v bolniško leta 2017 ob neslavnem bližnjem srečanju s Petrom Saganom, po katerem so Slovaka diskvalificirali, a na koncu morali priznati, da se ni Britanca niti dotaknil.
Do Toura 2017 je Cavendish prebolel virus Epstein-Barr, a so ga še drugič diagnosticirali naslednje leto po neuspešnem Touru brez zmage in odstopom, ker ga je v 11. etapi ujela metla. Tudi sezona 2019 je bila obupna in Dimension Data ga niti ni izbrala v ekipo za Francijo …
Tour brez Cavendisha je bil šok. V medijih je vršalo. rezultati gor ali dol, tega si po večinskem mnenju ni zaslužil. Od tega je imela na Touru najmanj njegova ekipa Dimension Data. Najboljši njihov rezultat je bil 16. mesto Romana Kreuzigerja! To leto se je upokojil Bernie Eisel, Cavendishev lead-out v ekipah HTC, Sky in Dimension Data.
Cavendishu je dal novo priložnost Rod Ellingworth, ki ga je sploh spravil na profesionalno pot, a se v pandemični sezoni 2020 v Bahrain-McLarnu ni proslavil. Po Gent–Wevelgemu je v solzah napovedal konec kariere. Potem se je zgodila sezona 2021.
Prva velika vrnitev
V naslednjih letih so ga bolj ali manj pomilovali, britanski mediji pa pokroviteljsko zahtevali, da ga neka ekipa vzame v svoje vrste zato, da bo za vzgled in inštrukcije mladini. Resno priložnost mu je dal prekaljeni pragmatik Patrick Levefere, a ne v zahvalo za 44 zmag med leti 2013 in 2015. Cavendish je prinesel v ekipo sponzorski denar in bil pripravljen dirkati poceni.
Karkoli si že mislimo o Lefevereju, zna iz kolesarjev potegniti najboljše. Cavendish je spet zmagoval. Na Dirki po Turčiji štirikrat v osmih dneh! Na mesto poškodovanega Sama Bennetta je vskočil na Dirki po Belgiji in premagal elito šprinta.
Lefevere je ušpičil nepredstavljivo: po kratki intrigi je na Tour vpoklical Cavendisha. Bennetta, zeleno majico prejšnjega Toura, je kazensko pustil doma, uradno zato, ker naj bi napihoval težo poškodbe.
Cavendish je vstopil na Tour skozi zadnja vrata, ampak prišel je v zmag lačno ekipo z enim najboljših šprinterskih vlakov z Michaelom Mørkøvom na čelu. Zmagal je enaintridesetič. Dvaintridesetič. Triintridesetič. In še štiriintridesetič za izenačenje z Merckxom. Tisto leto ga v preostalih šprinterskih etapah ni uspel prehiteti.
Druga velika vrnitev
Prihodnje leto je pred Tourom zmagal petkrat, tudi na Giru in državnem prvenstvu, a ga Lefevere ni vzel v ekipo. Tokrat se je odločil narobe. Fabio Jakobsen mu je pripeljal le eno etapno zmago in dve uvrstitvi v deseterico.
Za sezono, ki bi morala biti zadnja, je Cavendish sklenil dogovor z Aleksandrom Vinokurovom. Astana Kazahstan je bila slaba ekipa, a pri njegovih 38 letih res nihče več ni verjel, da lahko zmaguje. Le nori mož iz vzhodne Evrope, pravzaprav Azije, je bil dovolj nor. Vseeno je Cavendish zmagal v zadnji etapi Gira, sicer bolj po zaslugi velikega prijatelja Gerainta Thomasa. Tudi na Touru ni bil slab: šesti, peti in drugi, v osmi etapi pa je odstopil z zlomljeno ključnico.
Vinokurov je bil dovolj nor, da je pogodbo s Cavendishem podaljšal. Brez skrivalnic: ni bilo več mogoče blažiti pritiskov z govoričenjem, da Cavendish ne šteje zmag. Jasno je bilo po kaj prihaja na svoj že petnajsti Tour. Smo verjeli, da lahko po dveh sezonah zmaga še enkrat? Da, tokrat smo verjeli. Tokrat ima na voljo tudi boljšo ekipo z Michaelom Mørkøvom.
Verjeli smo do prve etape. Čudež je, da se je privlekel čez Toskano in Emilijo-Romanjo, potem ko je bruhal in je cela ekipa cel dan vlekla, velik del etape tako rekoč sama. Drugi dan ni bilo dosti bolje. Tretji dan je obtičal za padcem. Četrti dan je moral v gorski etapi spet trpeti kot sto hudičev. Tega Toura res niso trasirali na njegov račun.
Se lahko po toliko težkih dneh pobere? Se lahko pobere tudi ekipa, ki ga mora pripeljati v finiš? V skupnem seštevku so bili Cavendish, Cees Bol in Mørkøv na zadnjih treh mestih, Davide Ballerini in Evgenij Fedorov pa 168. in 169.
#35
Ekipa je garala tudi v peti etapi, ampak tokrat v ospredju. Skoraj so opravili brezhibno delo. V zadnji ovinek 2300 metrov pred ciljem so Cava pripeljali v idealen položaj, a brez Mørkøva. Cavendish je tako dobrih 600 metrov pred ciljem ostal sam. Ni se zmedel, dirkal je intuitivno, z akcijo, ki je mejila na množični pretep.
Petsto metrov do cilja si je na poti v zavetrje Jasperja Philipsena z ramenom utrl pot mimo Phila Bauhausa, se ubranil Fernanda Gavirie, ne brez dotika, potem se je komolčil z Arnaudem Demarjem, poiskal pot do Pascala Ackermanna, spet ne brez komolčenja z Bryanom Coquardom. V naslednjem trenutku je našel luknjo, ki je ni dovolj spretno zakrpal Philipsen, s čimer je Belgijca prvič premagal Philipsen, preden je šinil na levo in dokazal, da ni bil le najspretnejši in najbolj nor, ampak tudi najmočnejši.
Primerjava s Kanibalom? Dajte no!
Kako Cavendisheve zmage na Touru, kolikor jih že bo, primerjati s Kanibalovimi petimi generalnimi, 34 etapnimi pa še z dvema pikčastima in tremi zelenimi majicami?
Za 34 etapnih zmag je Merckxu zadostovalo pet nastopov na Touru v sedmih letih na vsega 138 etapah. Cavendish dirka na Touru že osemnajst let, nastopa petnajstič, končal jih je sedem, prevozil vsega skupaj 213 etap. To je gola statistika, ki je morda zanimiva, a skriva vse razsežnosti razlik med dirkanjem v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih ter v sodobnem kolesarstvu.
Navsezadnje se je od leta 2008, ko je zmagal prvič, spremenilo v kolesarstvu skoraj vse, kar daje temu uspehu dodatno težo. V vsem tem času se je moral temeljito prilagoditi vsem spremembam, kar pa je z leti čedalje teže. Soočiti se je treba na primer s spoznanjem, da mlajši kolesarji nimajo do starejših nobenega spoštovanja.
Ko se rodi otrok, naj bi bil moški manj neumen, torej počasnejši.
Ne Mark Cavendish. Niti pet otrok mu ni prišlo do živega. Najstarejša je že skoraj odrasla.
Vsi dosežki Marka Cavendisha
Po številu zmag na Touru je torej Cavendish prehitel Eddyja Merckxa, manj jih je omenjalo, da je že nekaj časa po številu zmag med profesionalci drugi najuspešnejši, takoj za Kanibalom. Ima jih 165, tretji Mario Cipollini pa 163. Peter Sagan, ki se je neslavno poslovil pred kratkim na Dirki po Slovaški, jih ima 121. Med aktivnimi sta najbliže Arnaud Demare (95) in Alexander Kristoff (92), še eden, ki dirka že celo večnost in je bil pri 36 včeraj kar blizu zmagi.
Cavendish je sicer v klubu zmagovalcev etap na vseh grand tourih ter na lestvici najuspešnejših s 55 zmagami (17 na Giru, tri na Vuelti) na tretjem mestu, za Eddyjem Merckxom (64) in Mariom Cipollinijem (57). Med aktivnimi je najbliže Tadej Pogačar z 21.
Po točkah je zmagal na vseh treh grand tourih: 2010 na Vuelti, 2011 na Touru in 2013 na Giru.
Na Touru leta 2016 je po prvi etapi za en dan oblekel tudi rumeno majico in kar štirikrat zmagal na Elizejskih poljanah – nepremagljiv je bil med letoma 2009 in 2012!
Oh, leta 2009 je osvojil spomenik Milano–San Remo.
In postal svetovni prvak leta 2011 v Københavnu.
Tako rekoč popolna statistika – šprinter težko doseže še več.
In še ni konec.