Za zadnji dan druženja z novimi S-Works Tarmaci so nam obljubili 75 milj dolgo vožnjo. Organizator še pozno zvečer ni imel pojma kam bomo šli, a me je potolažil, da se bo pozneje pozanimal na Stravi. Simpatično.
Mednarodni vlak. Tudi z Nemci in Francozi.
Zjutraj me je presenetila ogromna grupa, skoraj kot na dolski rundi v najboljših časih. Samo da je šlo odločno počasneje. Tempo sta popravila šele gospoda na fotografiji. Mednarodni vlak z nemško-francosko lokomotivo.

Peklensko vročino prejšnjih dni je zatrla orkanska večerna nevihta. Zjutraj je bilo komaj za kratke rokave.
Asfalt je grob, a dobro prime in verjetno tudi dobro brusi gumo. Na ozkih cestah je prometa malo, na prometnejših pa je odstavni pas tako širok, da se lahko po njem peljejo vštric tudi po štirje.

Veverica velikanka
V Evropi se ne zgodi, da bi na 120 kilometrov dolgem krogu naštel le pet različnih krajev. Vsaka skupina hiš je svoja vas, tu pa so mesteca razsuta daleč naokoli. Presenetila pa me je raznolika pokrajina. Zdaj kolesariš po gričevju, potem deset kilometrov čez polja in na lepem trasa zavije na gozdno cesto, kjer deset, petnajst minut ne srečaš žive duše. No, pot nam je v tem gozdu prekrižala veverica, velika kot kunec. V Ameriki so še veverice večje.
Klanci so kratki, a jih ni malo.
Tudi ta trasa je vključevala nekaj kilometrov makadama. Mož na levi je iz Kolumbije in čez par ur nas je naučil kako se pije tekilo. Končalo se je s težkimi posledicami. Mimogrede: ne pijte pretirano pred čezoceanskim letom.

Dave Gravel
Sredi ameriških zakotij me je najbolj skrbelo kje bomo dobili korektno kavo. A kolovodja, ki še prejšnji dan ni imel pojma kam bomo šli, je med vožnjo izvohal, da nekaj kilometrov spoti nekdo obvlada kavomat. Z levega brega reke Delaware smo zatorej skrenili na desnega in se iz New Jerseyja preselili v zvezno državo Pennsylvania.

Milton je še kar zanikrno industrijsko mestece z okoli 7.000 prebivalci, torej toliko, kot jih ima Krško.

Dvomim, da boste kdaj zašli v te čudne konce, ampak če boste, priporočam Frisky Goat Coffehouse. Izkazali so se s tako rekoč briljantnim espressom in izvrstnimi kolački.

Dobili pa smo tudi novega prijatelja. Dave Gravel. Našitki povedo vse. Vietnam Vet – Don’t let the grey hair fool you. We can still kick ass. Član kluba Patriot Guard Riders (Standing for Those Who Stood for US). Če niste bili v Vietnamu, zaprite gobec. Neverjetno se mu je zdelo, da imamo v nogah že skoraj 40 milj in da jih imamo prav toliko še pred seboj. Še bolj ga je sezula informacija, da smo iz več kot desetih držav. Počaščen ob mednarodnem obisku, je dokazal, da zna vse jezike, zataknilo se mu je samo pri slovenščini.

Izjemen možakar. Seveda oborožen, kot se spodobi za človeka, ki je pripravljen na vse.
Če komu, bi otroke zaupal v varstvo njemu.

Kolesarski paradiž
In potem nazaj v New Jersey. Po mostu čez reko Delaware sploh ne bi smeli kolesariti, a ni bilo boljše alternative, kolesarji pa radi cestno prometne predpise prilagajamo svojim kapricam povsod po svetu. Za to imamo moralno pravico, ker smo bolj moralni od voznikov avtomobilov.

Na takih spustih hitro leti blizu 90 kilometrov na uro.

Kasneje smo zavili na zanemarjeno, a široko cesto, ki naj bi se čez nekaj kilometrov končala, tako je vsaj opozarjal prometni znak. V klanec smo se zagnali kot ovce na pašo, nismo pa vedeli, da gre za najdaljši vzpon dneva. Slabih dvesto metrov vertikale po strašansko napeti cesti. Nemec je zmagal suvereno, drugo mesto pa je po trdem boju s Špancem pripadlo majhni podalpski deželi. Cesta se je potem dejansko končala z zapornico, ki smo jo obšli, in po desetih metrih makadama prišli na najlepši odsek dneva. Tako lepe ceste človek redko najde celo pri nas.

Če ne bi imel tako grdega dimnika …

Kolesarjenje v ZDA: eksotika
Po stotih kilometrih smo naredili krajšo zanko še v zvezni državi New York, kjer je spontano prišlo do neizbežnega. V skladu s kolesarsko folkloro je nekdo pohodil. V filter. Gospodu na levi sem sicer na klancu naložil dobro porcijo, na ravnini pa je zaropotal kot sam Miguel Indurain in mi izbrisal z obraza ta trapasti nasmešek.

V petih kilometrih na čelu je sam razbil grupo na prafaktorje, od tistih nekaj, ki smo ostali, jih polovica ni mogla menjati. Za zaključek sem z druge pozicije na spustu pri hitrosti okoli 50 kilometrov na uro v ovinku zapeljal na pesek. V desetih poskusih bi se devetkrat razbil in odnesel s seboj še vse ostale, pa sem nekako zvozil. Enake možnosti bi imel verjetno v takih okoliščinah tudi sam Peter Sagan. Kot je v navadi pri tovrstnih ad hoc dirkah, zmagovalec ni bil znan oziroma je bilo zmagovalcev več, odvisno od tega, kako si je kdo razlagal lokacijo cilja in pravila dirke. Zelo dober dan! Kolesarjenje v ZDA je precej bolj eksotično doživetje, kot denimo izlet na Majorko ali v italijanske Dolomite. Široke ceste, grob asfalt, strmi klanci, brezobzirni tovornjakarji, oboroženi vojni veterani in z nekaj sreče vrhunski espresso. Če hočeš začutiti deželo in imaš malo časa – vzemi kolo!