Tokrat se med kolesarjenjem nisem spraševal kaj, vraga, počnem tam. Zakaj, vraga, sploh grem, sem se spraševal že med potjo v Ilirsko Bistrico. V Ljubljanski kotlini je bilo sončno, v Pivki že oblačno, jaz pa sem se s Šembij spuščal v meglo. Zakaj? Če bi manjkal že drugo leto zapored, bi me nehali jemati resno kot nekakšnega slovenskega ambasadorja gravlanja. In, pomembneje, šel sem, ker ima svoj čar tudi kolesarjenje v bednih razmerah.
Carbo loading z napako
Prva Brkinska klasika me je naučila, da so razgledi odlični, a klanci neizprosni. Slabih sto kilometrov dolga trasa z več kot 2000 metri višinske razlike ni sprehod niti za tiste, ki opravijo z dolgimi izleti rutinirano. Del rutine je seveda dobra priprava, zato sem povečerjal četrt kilograma pašte na belo.
Potem sem šel na štiri pire.
Slaba zamisel. Slabo za zdravje in slabo za spanec, ki ga je bilo konec že po slabih štirih urah.
Spakiral sem vse. Majice z različnimi podlogami, rokavčke različnih debelin, nogavčke različnih dolžin, kape iz različnih materialov, leče očal različnih odtenkov, jakne in brezrokavnike za različne razmere, a pozabil sem naprstnike za čevlje.
Brkinska klasika ni lahka, je pa lepa
TIC Ilirska Bistrica prireja Brkinsko klasiko v skladu z duhom gravlanja, brez pretencioznosti, tako, da se zares počutiš dobrodošlega. Traso, ki je vsako leto precej drugačna, pripravita Robi Jenko in Marko Šajn, zato lahko računaš na pristne gravlerske terene brez presenečenj, kot so neprevozni odseki ali podlage, ki udeležencem povzročijo na tisoče evrov škode. Prireditev za vsakogar, naj bo primerna za vsakogar! Tako se bodo radi vračali.
Ni pa trasa lahka. Petnajsterica je šla na 97 kilometrov dolgo progo z dobrimi 2100 metri višinske razlike. S klanci pa ni bilo prizaneseno niti udeležencem na kratki, 63-kilometrski trasi s skoraj 1400 metri vzponov. Ker so trase vsako leto drugačne, ne veš točno, kaj te čaka: gotovo pa tudi lepi razgledi in dolgi odseki prvovrstnega gravla.
Druženje molčé
K sproščenosti veliko doda dejstvo, da ni štartnega loka, varovalnih ograj, motivacijske muzike in spikerja, ki skuša dajati udeleženemu vtis, da so kolesarski zvezdniki. Robi Jenko da še zadnja navodila in začne se social ride. Seveda to ne pomeni nujno prilagajanja najpočasnejšemu. Kot vedno pravim: daj dvema človekoma bicikla in bo dirka.
Na prvem spustu se mi je odpela torbica. Ker po mojih žilah še vedno potujejo tekmovalne krvničke, pa potem nisem čakal na tiste zadaj, ampak raje lovil tiste spredaj. Za to sem imel tudi čisto praktičen razlog: prej ko bom v ciljni gostilni, manj ur bom moker, z nekaj sreče pa sploh ne.
Ravno ko sem ujel, se je torbica snela še enkrat. Grdo sem govoril.
Tisti spredaj niso ravno aktivno privijali, niso pa niti aktivno čakali. Gentlemensko smo privijali in se postavljali na svoja mesta. Druženje z malo govorjenja. Nič ni narobe s tem. Tudi ribiči skupaj sedijo ob ribnikih molčé.
Brez brkinskega slivovca
Prva okrepna postaja je bila kar malo hitro, na 23. kilometru, v gostilni Erna v Račicah. Jabolčnik je bil vrhunski, kot se pričakuje v sadjarski deželi. Zaostajal ni niti štrudelj. Še raje bi spil štamprle sadjevca, ki v skladu z ljudskim izročilom v takih razmerah samo koristi, po znanstvenih dognanjih pa absolutno škodi. Zavrniti brkinski slivovec je slabo, ampak gravlanje je lahko nevarna reč, zato sem tokrat sledil znanstvenim dognanjem.
Z veseljem bi počakal še minuto ali dve, ampak še preden sem se zavedel, so kameradi izginili. Že prej so se izgovarjali, da bo treba hitro naprej, da ne zazebe. Res sem bil že moker od znotraj navzven, ne od dežja, ampak potu. Za vsak slučaj sem oblekel dežno jakno, ki, kot vse dežne jakne, odlično diha samo na papirju. Ampak, vraga! Kar se ohladi, se hitro tudi ogreje. In sem lovil že tretjič.
55 kilometrov poskočno, potem udobno
Kaj bi bila gravlerska tura, če ne greš ob avtocesti, mimo smetišča ali večje fabrike. Tokrat smo šli mimo Plame-Pur, proizvajalke poliuretanskih pen in sponzorja ilirskobistriškega košarkarskega kluba, ki je tisti dan z velikim pompom potoval v boj za prvo košarkarsko ligo. Tam sem, po šestih, sedmih kilometrih prvovrstnega gravla vendarle ujel tiste spredaj.
Potem se je začela serija dolgih klancev. Zanimivo je, kako vsakič znova prideš po makadamu v vasico vrh griča. Še bolj zanimivo je, kako malo prometa je v Brkinih tudi na lepih, asfaltiranih cestah. Čez te klance smo se vozili v trojki z in Nejcem in Jurijem. Gentlemansko. V odločnem tempu, ampak brez zadajanja smrtnih udarcev.
V takem tempu bi morda vzdržal do konca, a bi plačal previsok davek, jaz pa sem imel v načrtu daljšo vožnjo tudi v nedeljo. Malo sem čutil tudi posledice prejšnjega večera. In sem na 55. kilometru kolega obvestil, da imam dovolj.
Sam med lipicanci in dvajset tisoč piščanci
Odločitev je bila hipna, impulzivna, 500 metrov pred vrhom klanca ali še manj. Spustu je sledil dolg odsek ravnine, deloma z vetrom v nos, kjer bi se zlahka tihotapil v zavetrju do Prema. Ampak v hosti sredi Brkinov nisem imel pojma kje sem, ne kam gremo. Za proučevanje trase, ki so jo predprijavljeni dobili dan ali dva pred Klasiko, si namreč nisem vzel niti sekunde časa. Pa je v razpisu lepo pisalo: »Izbrano traso morajo tekmovalci natančno preučiti.«
V uri in pol samote sem imel končno čas za razglede. Po spustu v Sušice me je navdušil odsek ob beli ograji, ki precej spominja na Lipico. Pozneje so mi razložili, da tam dejansko pasejo mlade lipicance. V idili sem užival samo nekaj sto metrov. Na istem travniku je namreč tudi farma Kal pri Pivki, kjer, kot piše Pivka perutninarstvo na internetu, letno vzredijo več kot tristo tisoč piščancev, ki pač imajo svoj vonj.
Klasičen zaključek: v dežju
To je bila skrajno severna točka trase in edini ravninski pa tudi najdaljši asfaltirani odsek. Po asfaltu smo se tudi tokrat vzpeli na Ostrožno Brdo do druge okrepne postaje, kjer se pohvalijo s spominsko sobo partizanske bolnišnice Zalesje. Med Brkinsko klasiko so sobo odklenili, navsezadnje se je to na dan upora proti okupatorju spodobilo. A baje so kolesarje dosti bolj zanimala okrepčila na vaškem trgu.
Tam se je vreme dokončno skisalo, čisto zares pa se je ulilo med vzponom na Prem, zadnjim dolgim klancem na Brkinski klasiki. Tako me je močilo samo zadnje pol ure in še to ne ves čas. Za to, da sem vendarle skoraj zmrznil, pa je poskrbela ploha med petminutno potjo od cilja do avta. Tako ni izostalo tisto, zaradi česar dosti raje štartam doma: golorito poskakovanje po desni nogi, ko na javnem parkirišču vlečeš premočene hlače z leve noge. Vedno pride mimo kaka babica.
Po kolesarjenju skupno kosilo
Na netekmovalnih tekmovanjih vam sicer dopovedujejo, da je važno le sodelovati in dirka sploh ni pomembna. Ampak na koncu boste ugotovili, da se vse vrti okoli dirke, ki ima dva vrhunca: štart in potem podelitev za najboljše. Čeprav sem pa tja tudi jaz zelo neumno tekmujem v kategoriji 40-44 let, mi je princip tekmovalnosti čedalje bolj tuj. Ali dirkamo zares ali pa sploh ne.
Samo da ni merjenja časa in trofej za najboljše, že je na terenu povsem drugačno vzdušje. TIC Ilirska Bistrica zato čestitam za odločitev, da priredijo skupinsko vožnjo, ki privabi čedno množico različnih patronov, ki kot skupina najbolje opišejo to, kar naj bi bil duh gravlanja.
To odlično uspeva tudi na Savskih 50 in po mojem je prihodnost v tovrstnih prireditvah.
Brkinska klasika ni edina klasična prireditev v Ilirski Bistrici
Ilirska Bistrica je kolesarska občina, da je malo takih. Ne samo zato, ker na jugozahodu valovijo Brkini, ki se nadaljujejo v Čičarijo in ker se na vzhodu teren dvigne v snežniške gozdove, gravlerski raj. Lani je Ilirskobistriško obiskala etapa dirke Po Sloveniji, v lirski Bistrici pa pripravljajo še vrsto prireditev. Tako sem samo teden dni pred Brkinsko klasiko kot spiker delal na enduro dirki SloEnduro Borovci. 10. in 11. avgusta pa prirejajo kolesarski vikend s sobotnim kriterijem in nedeljskim vzponom na Sviščake. Slišal sem debate, da bi Brkinsko klasiko prestavili. Zdaj je na državni praznik, ki je bil tokrat v soboto, ni pa vedno. Na dan boja proti okupatorju pa običajno nimajo časa … ravno pripadniki tistih narodov, ki so nas okupirali. Zdaj se tega ne gremo več. Raje vsi skupaj izvedemo desant na Brkine z bicikli.
