Rahlo me odvrača tudi odnos organizatorjev do discipline, ki lahko preživi samo z lupljenjem množic, a dela Mednarodna kolesarska zveza vse za to, da disciplino množicam priskuti. Slaba komunikacija, nedorečena in nerazumljiva pravila, spreminjanje pravil igre, zapletena logistika za tekmovalce, ki so odvisni od samih sebe in svoje žene, organizacija prvenstva leta 2028 na destinaciji, ki ljudi odbija iz širokega nabora vzrokov, od načelnih do finančnih … srečni pa niso niti tisti, ki so profesionalci ali se imajo za profesionalce.
Zanič nisem, dober pa tudi ne
La Monsterrata sem se lotil tako rekoč brez priprav in tak je bil tudi rezultat. Ko me kdo vpraša koliko kilometrov imam letos na števcu, dobim srbeče izpuščaje po vsem telesu. Seveda je številka tudi letos petmestna že od konca avgusta, a to ne pove ničesar o pripravljenosti za dirkanje.
Pove le to, da sem na stotine ur kolesaril tako počasi, da bi bili presenečeni, ali pa sem se ure in ure v kosu gnal v tempu, ki je absolutno previsok za 99 odstotkov vrstnikov, a je še vedno v coni udobja. Ob tem sem običajno premalo spal ter preveč jedel in pil.
Povedano drugače: nisem niti slab niti dober. Ob tako sproščenem režimu ne morem resno dirkati na prireditvah petega ali šestega kakovostnega razreda, kamor sodi UCI gravel v starostnih kategorijah.
Spoštujem ljudi srednjih let, ki so pripravljeni vložiti v biciklizem več kot čas in denar torej še velik del samega sebe? Eni bodo trdili, da sem prešibek. Drugi, da sem prepameten. Obojega je malo.
Bi pa ne bi
Ker so mi na Kolesarski zvezi Slovenije zaupali koordiniranje udeležbe reprezentance na svetovnem prvenstvu, bi se zlahka prijavil in mi tega celo nihče ne bi očital. Ne tajim, da me je po svoje mikalo. Dirke tako blizu zlepa ne bo več, možnosti za uvrstitev v reprezentanco mimo uradnih kvalifikacij pa tudi ne.
Vendar bi očital samemu sebi, če bi se tam vozil, ne povsem v ozadju, ker tako zanič tudi nisem, a pod svojimi zmožnostmi. Nekaj dni sem se vozil in prehranjeval z mislijo na prijavo. A v slabih dveh tednih me je minilo, navsezadnje sem celo zbolel. Običajno se zgodi, da me motivacija zapusti, ko si zastavim cilj. Da bi si zastavljal cilje pri nečem, kar je bolj ali manj konjiček? To se mi zdi preveč ambiciozno za zdravo življenje.
Vsako prepričevanje, naj vendarle grem, sem zato razumel kot sovražno dejanje.
Drugo leto bo dirka svetovne serije tako rekoč doma
Seveda ni izključeno, da me bo v nekem trenutku spet popadlo, da bi premikal svoje meje. Drugo leto bo svetovno prvenstvo v Belgiji, ampak to me niti ne zanima. Ne zanima me niti dirkanje na pol, po neobstoječih pravilih gravlanja. Če že, naj se dirka resno, kot velja za Monsterrato.
Dirk v UCI Gravel World Series bo drugo leto več, kar je edina možnost, da gravlanje živi kot disciplina za množice po principu velikih tekaških maratonov. Drugo leto bo torej v koledarju svetovne serije gravlanja 21 dirk. Tri bodo tudi privlačno blizu Sloveniji, ena celo tako rekoč doma.
La Monsterrato ostaja (31. avgusta), do tja je šest ur vožnje. Od 29. do 30. junija bo v Singnu pri Bodenskem jezeru Hegau Gravel Festival, kjer se je letos na gravel dirki baje vozilo v dveh 50-kilometrskih krogih. Singen je okoli 650 kilometrov od Ljubljane.
Tako rekoč doma pa se bo za svetovno serijo dirkalo že 7. aprila: v Vrbi na Koroškem!
Kompleten koledar najdeš tukaj.
