Pri vrhu se kar naprej sučejo ista imena, ampak zadnja, ki sta ponovila več zmag v tem tisočletju, sta bila Oscar Freire (2004, 2007, 2010) in Erik Zabel (1997, 1998, 2000, 2001). To je bilo v časih, ko je dirka veljala za sprintersko. Stvari se spreminjajo, ampak mali fant, ki obenem velja za top favorita, še vedno težko zmaga. Tadej Pogačar je lani razlagal, da je Milano–Sanremo spomenik, ki ga bo najteže osvojil. In ne Pariz–Roubaix.
Top favorit ne preseneti
Vincenzu Nibaliju je leta 2018 z napadom tik pod vrhom Poggia uspelo iz zasede in Mateju Mohoriču še bolj spektakularno na spustu s Poggia. Oba sta zmagala, ker sta vrhunska na spustih. Tadej Pogačar bi moral zmagati, ker je vrhunski na vzponih. Vendar teh od Milana do Sanrema ni. Vse vzpona na tej trasi tudi malo boljši rekreativec prevozi z zgledno hitrostjo. Najboljši na svetu pa so tako hitri, da je zračni upor pomembnejši faktor, kot gravitacija.
Pogačarjeva druga težava je v tem, da ga imajo na očeh. S tarčo na hrbtu je dvakrat zapored zmagal na Stradah Bianche in trikrat zapored na Dirki po Lombardiji. Za zmago na dirki, kjer lahko napade na samo eni točki, pa se bo moralo zgoditi nekaj zares, zares posebnega.
Ljudje so fantazirali o napadu na Cipresso, ampak to ne gre več. Uspelo ni niti Marcu Pantaniju leta 1999, ko so mu motoristi pripravili zavetrje, kot da je v pelotonu. Zdaj je peloton enostavno preveč kakovosten, da bi lahko razpadli na vzponu s povprečnim naklonom komaj 4 odstotke.
Cipressa
Matxin Joxean Fernandez je pred dirko izvajal ene vrste trash talk, ko je v medijih razlagal, da si želijo na Cipressi zreducirati skupino s tempom pod devet minut. »Le zakaj bi izdajal načrte,« je spraševal X. Vendar ti načrti niso bili skrivnost. Jasno je bilo, da bodo skušali narediti težko dirko. Ni jim uspelo. Če prav domnevam, so šli celo počasneje, kot Pogačar tri dni pred dirko na treningu. To ne pomeni dosti, vendar so bili od mejnika devet minut daleč, slabe pol minute.
Pričakoval sem, da bo kolesarjev UAE Emirates spredaj mrgolelo, tako pa je bilo v nekem trenutku videti, da so se ustavili in da bo zdaj, zdaj nekdo napadel. To seveda nikomur ni prišlo na kraj pameti, deloma zato, ker bi si s tem podpisal smrtno obsodbo, deloma pa zato ker ni bilo junaka. Isaacu del Torru, ki je trpel Kristusove muke, ne gre očitati ničesar. Povprečna hitrost na klanec je bila 36 km/h, kar pomeni, da je ključno vlogo igralo zavetrje. Preprosto niso bili dovolj dobro organizirani, da bi lahko spredaj postavili resen vlakec.
Poggio
Tam so izgubili dirko. Tim Wellens je moral ustreliti nekaj nabojev že na Cipressi, kjer po drugi strani vseeno ni smel pretiravati. Zaradi tega je šlo prepočasi tudi na Poggio, ki se ga je tokrat Pogačar lotil bistveno pametneje kot lani, ko je napadal kot norec. Ne trdim, da je naredil napako, lani je poskusil in se ni izšlo. Zato je tokrat stavil na en napad.
Seveda tam, kjer je najteže. Tam, kjer je edino izvedljiv. Tam, kjer so ga pričakovali vsi. Kar po vrsti so bili na tisti točki za njim Mathieu van der Poel, Alberto Bettiol, Filippo Ganna, Michael Matthews, Tom Pidcock in Mads Pedersen – v tem vrstnem redu, vsi favoriti iz prve vrste. Wellens je pogledal nazaj in Pogačar je ruknil na tisti točki, a MVDP in Bettiol nista izgubila niti centimetra, zraven je ostal Pidcock in v nekaj sekundah so se privlekli še ostali.
Pogačar je – to se mi zdi zabavno – celo signaliziral s komolcem, češ, daj mi smeno … nastal je kaos in za trenutek je marsikdo mislil, da lahko naredi kaj pametnega. Nevarno je deloval Matthews, vendar je van der Poel pravočasno zaprl luknjo na levi. Edini, ki je lahko izvedel napad, je bil tik pod vrhom spet Pogačar. Tokrat bi morda, morda šlo, če ne bi vsega pokvaril van der Poel –kljub temu, da je bil v trenutku Pogačarjevega napada na šesti, sedmi poziciji. Verjetno je bil MVDP celo najboljši v tej grupi.
Sanremo
Pogačar na spustu ni blestel v primerjavi z van der Poelom in Pidcockom. Če imate čas, poglejte, kaj je počel Mohorič v desnem ovinku 4,2 kilometra od cilja – če se ne bi hipoma odklonil v levo, bi z ramo zadel v škarpo. Redno se sprašujem, če je ta človek normalen. In spet je bil blizu zmage. MVDP, ki ga je ujel tako rekoč sam, je bil močnejši, a odločilna je bila kombinatorika. Zraven je na koncu spusta še zadnji čas prišel Jasper Philipsen in van der Poel je delal zanj, sicer bi se zadaj gledali oziroma bi lahko računali le na Jasperja Stuyvena, ki bi lahko potegnil za Pedersena.
Matteo Sobrero ni imel v zadnjem kilometru kaj izgubiti, Pidcock, ki je šel za njim, pa bi lahko izgubil le priložnost za zmago na spomeniku. A tudi njima je ubil sanje van der Poel.
Potem sta vse naredila prav samo dva. Jasper Philipsen je našel luknjo na levi in imel mogoče celo nekaj sreče, ker je Michael Matthews nerazumljivo pustil preveliko vrzel na levi. Na koncu se je izkazalo, da najmočnejša ekipa na dirki niso bili UAE Emirates, ampak Alpecin-Deceuninck.
Vse je naredil prav tudi Pogačar, ki bi moral biti v tej družbi izven trojice, a je na koncu tako dolge dirke enostavno predober. Za tretje mesto je, kot lani na svetovnem prvenstvu, spet odšprintal Madsa Pedersena. A Danec tokrat res ni imel izgovora in ga niti ni iskal. Stuyven mu je pripravil vrhunski leadout, a pač ni šlo.
V prvi grupi tretjina nekdanjih zmagovalcev
Na dirki, ki naj bi jo naredili najtežjo v zgodovini, je prišlo v cilj skupaj ducat kolesarjev, kar je največ po letu 2019. Veliko se govori o rekordni povprečni hitrosti 46,11 km/h, ampak na koncu so ti podatki varljivi. Tako kot Pogačarjeve ocene, ki je označil dirko za najlažjo vseh časov.
Julian Alaphilippe je na deveto mesto šprintal s prazno gumo. Najbolj je presenetil Maxim van Gils, ne ker je bil sedmi, ampak ker ga do cilja praktično nismo opazili. Matej Mohorič je dosegel šele tretjo najboljšo uvrstitev na tej dirki – kar največ pove o njegovi kakovosti. Zanimiv je podatek, da so bili v dvanajsterici najboljših štirje nekdanji zmagovalci te dirke: MVDP (2023), Mohorič (2022), Stuyven (2021) in Alaphilippe (2019). Wout van Aert, zmagovalec leta 2020, ni dirkal.
Kako zmagati?
Vsako leto pred La Classicissimo ponavljamo dve krilatici: da jo je najlaže končati in najteže zmagati In da je uvod strašansko dolgočasen. Drugo zadevo se reši enostavno. V prenos se vključiš zadnjo uro, uro in pol dirkanja. Prva zadeva pa je zagatna. Pogačar mora enostavno poskušati. Enkrat uspe, kot je Mohoriču. Zmaga je potem še slajša. Letošnji načrt UAE Emirates ni bil slab, izvedba je pač šepala.
Vsakič znova pa najbolj veseli to, da smo ob tretjih in šestih mestih na največjih dirkah razočarani. Pozitivno razočarani. To pove vse o kakovosti slovenskih kolesarjev. Ne gre le za rezultatsko kvaliteto.
Matej Mohorič navdušuje svet s traktati v intervjujih.
Tadej Pogačar s pristnim izražanjem tovarištva s tekmeci, ki presega običajno spoštovanje med rivali, kolesarstvo spreminja na bolje, v kul šport, kjer se ni potrebno klati, ampak se do zadnje vaške dirke premagujemo gentlemansko.
Primož Roglič nas navdušuje s tem, kako med vsemi mogočimi zmagami navidez zlahka prenaša tudi velike poraze in se po njih kot po čudežu vedno znova vrne še močnejši.
Jan Tratnik nam je v vzor kot nekdo, ki je padel na dno in se mukoma, brez čudeža spet izvlekel na vrh.
