Marsikaj se je zgodilo še preden se je 90 kilometrov do cilja začel prenos. In čez dvajset minut je bila dirka odločena. Ravno preden se je zgodilo nezaslišano, smo slišali njegovo napoved, da bo napadel na sektorju Monte Sante Marie. Ob tem se je zvito nasmehnil, zato je težko uganiti, če je mislil resno ali ne. V cilju je trdil, da je pospešil nagonsko, zaradi spleta nevihtnih okoliščin.
Preživele spravil v obup
Težko se odločim kaj je bolj noro: več kot dve uri dolg solo napad načrtovati ali ga izvesti brez jasnega načrta. Pogačar ni neumen je pa nor. Dobro ve, da je noro izvesti več kot dve uri dolg pobeg. Vendar ima poleg norosti tudi fizične kapacitete, da to dejansko naredi.
Spektakularno hitro je nabral dovolj prednosti, da je lahko užival v podpori spremljevalnega avta. A ni toliko strašljivo to, koliko boljši je od vseh ostalih, ampak kako hitro so se vsi predali. Maxim van Gils (Lotto-Dstny) je edini premogel elan za zasledovanja. Do konca je imel odlične noge, a je bil njegov optimizem seveda pretiran.
»Vedel sem, da če ne naredimo razlike tam, bom težko pobegnil solo pozneje,« je izjavil Pogačar po dirki. S tem se ne strinjam. Odpeljal bi se lahko kjerkoli. Recimo na osemnajstodstotnem odseku na La Tolfe, kjer sploh ni bilo videti, da se pelje v klanec. Čakal bi lahko tudi do vzpona na Piazzo del Campo in zmagal.
Ne kanibal, Pogi je pobalin
Spet ga bodo primerjali s Kanibalom. Ne, ne, kanibali ne pozdravljajo med dirko trenerjev iz otroštva, ne koketirajo s kamerami, ne pozirajo za fotografe, medtem ko ga bašejo zmagi naproti. Ni kanibal. Je pobalin.
Primož Roglič zaradi načina, kako zmaguje – in izgublja – deluje bolj zemeljsko. Matej Mohorič prav tako. Mathieu van der Poel, Wout van Aert in Jonas Vingegaard izvajajo podobne genialne traparije kot Pogačar, a ne z njegovo iskrivostjo. Delujejo v skladu s protestantsko etiko: naredijo kar morajo narediti, kar se od njih pričakuje.
Na nek način je Pogačarju podoben Tom Pidcock. Julian Alaphilippe je bil v najboljših časih pobalin, a tudi pri njemu je bilo nekako videti, da je pod pritiskom – Francije, Lefevereja, svojih pričakovanj.
Pogačar pa pride na dirko, se malo poheca in zmaga. Seveda je fizično trpel kot žival. Seveda je fizično boljši kot tekmeci. Ampak 81 kilometrov pred ciljem je delovala psihologija. Napadel je žive mrtvece, ki so se takrat ukvarjali z vprašanjem, kako se bodo sploh privlekli do cilja. Ko se je odpeljal, ne da bi sploh skočil, le pospešil je, jim je postalo jasno, da je dotlej vozil z rezervo. Ni bil boljši od njih 80 kilometrov, ampak vseh 215 kilometrov.
Prva lastovka je prinesla pomlad, do jeseni je pa še daleč
Pred dvema letoma je šel 50 kilometrov do cilja. Ker se je nekomu zdelo pametno traso podaljšati, je tokrat odločil dirko 80 kilometrov do cilja. Kdo pravi, da ne bo prihodnje leto izvedel stokilometrskega pobega? Kar tako. Ker lahko. Ker bo imel spet umazana očala. Ker si bo želel nekaj dokazati.
Nisem pa prepričan, da je izčrpavanje koristno srednjeročno. Še vedno menim, da njegovo izvajanje na lanskem državnem prvenstvu, kjer sta z Luko Mezgecem pokvarila dirko tako rekoč 150 kilometrov pred ciljem, ni blagodejno vplivalo na njegov Tour de France.
Ja, do Milano–San Rema ima še dva tedna časa, ampak dva tedna ne bo počival, pač pa treniral. Vsi se malček nasmihamo, ko Jonas Vingegaard prve kilometre in samozavest nabira na dirki druge kategorije, kjer zmaga v treh od štirih etap in pobere tri majice. Mimogrede, na dirki druge kategorije je Pogačar nazadnje dirkal leta 2018 v dresu Ljubljana Gusto Xaurum. Tako rekoč vse njegove zmage so prestižne, bronasta medalja na svetovnem prvenstvu in zmaga na Dirki po Flandriji pa sta nekaj nezaslišanega.
Svetovni prvak je lahko ponosen
Dirka pravzaprav ni bila dolgočasna. V ozadju so hitro obupali, a so se potem dobro klali med seboj, čeprav so na trenutke delovali kot zombiji. Verjetno je marsikomu, ne le Pidcocku žal, da ni poskusil prej in odločneje. Van Gils pa je morda izgubil dvoboj za drugo mesto s Tomsom Skujinšem (Lidl-Trek) na zaključnem vzponu ravno zaradi preveč optimistične akcije po Pogačarjevem napadu. Osebno sem presenečen, da Skujinša niso bolj suvereno uvrščali v drugo linijo favoritov, glede na to, da je odlično dirkal na otvoritvenem koncu tedna, takrat sicer brez rezultata.
V nogah je imel verjetno precej več tudi Ben Healey (EF Education-Easypost), a premalo v glavi. Med težjimi kolesarji se je neverjetno dobro držal Christophe Laporte (Visma LAB), ki je rešil moštveno čast z desetim mestom. Opazna je bila odlična forma mladine: zmagovalec UAE Toura Lennert van Eetvelt (Lotto-Dstny) je bil enajsti, še bolje je dirkal Lenny Martinez (Groupama-FDJ), ki je prišel na Strade Bianche z zmago na Trofeo Laigueglia v žepu in tokrat odnesel osmo mesto. Zdaj počakajmo, da ga bodo francoski mediji ugonobili z namigovanjem, da je lahko prav on naslednji zmagovalec Toura.
Petega mesta Mateja Mohoriča seveda nismo spregledali. Kako je prišel do svoje uvrstitve, niti ne vemo, ker je verjetno v zaključku primanjkovalo kamer. Peto mesto je seveda vrhunski rezultat: konec koncev so imeli le Slovenci v prvi peterici dva predstavnika.
Kolesarstvo rešuje človeški kapital
Brez te debate seveda ne gre: Strade Bianche niso spomenik in to tudi ne morejo biti le zato, ker so traso podaljšali za trideset kilometrov. S tem so po mojem dosegli le zoženje kroga favoritov, čeprav je seveda res, da bi bil vrstni red verjetno bolj ali manj podoben, tudi če bi vozili lansko traso.
Strade Bianche so lepa dirka, a na njej nikoli niso zmagali Eddy Merckx, Roger De Vlaeminck, Rik van Loy ali pa Sean Kelly, Fausto Coppi in drugi večkratni zmagovalci spomenikov. Res pa zadnjih deset ali enajst let nikoli niso zmagovali outsiderji, morda z izjemo Tiesja Benoota, ki ga pa tudi težko okličeš za outsiderji. Zmagovali so svetovni (Gilbert, Cancellara, Kwiatkowski, Štybar, Alaphilippe, van der Poel, van Aert, Pidcock) in olimpijski prvaki (Cancellara, Pidcock), zmagovalci spomenikov (Gilbert, Kwiatkowski, Cancellara, Alaphilippe, van Aert, van der Poel, Pogačar) … in samo en zmagovalec tritedenske dirke, to je torej Pogačar.
Človek, ki premika meje v kolesarstvu. Najpomembnejše so meje pri dojemanju kolesarstva kot športa, ki ne potrebuje arabskega naftnega kapitala za to, da množice divjajo od navdušenja. Ne potrebuje piarovskih ekipnih videov iz zakulisja. Ne potrebuje novih tekmovalnih formatov. Potrebuje persone, kakršen je Tadej Pogačar. In Primož Roglič, seveda. Persone, ki funkcionirajo po navdihu in nas vedno znova puščajo brez besed.
