Na svetovnih prvenstvih, naj bodo še takšna loterija, so redko zmagovali outsiderji. Danes je to še manj verjetno. Celo to, da šprinterja za tretje mesto odšprinta serijski zmagovalec etapnih dirk, ni nekaj, kar bi nas popolnoma presenetilo. Enostavno je na cesti samo še peščica kolesarjev, ki lahko računajo na zmago, spopadi med njimi pa vedno tako srboriti, da nas pustijo odprtih ust.
Šport premagal diverzantsko akcijo za dober namen
S Tiesjem Benootom se strinjam, da je trasa letošnje cestne dirke grda. S to besedo: grda. Seveda je spektakularna, seveda na svetovnem prvenstvu pričakujemo spektakel, ampak krog je grd. Z golo srečo seveda ni bilo mogoče zmagati, ampak vsak defekt ali sneta veriga sta pomenila konec, kar je recimo izkusil Christophe Laporte, eden tihih favoritov – a preveč tihih, da bi lahko po tej bitki resno verjeli v njegov uspeh.
Na dirki smo videli praktično vse, nekatere incidente tudi prvič. Denimo štart dirke v času, ko je Joao Almeida iskal zdravniško pomoč po padcu v zaprti vožnji. In da so se norci s cementom pričvrstili na cesto. Pravilno, da jim v prenosu niso namenili niti sekunde pozornosti, kot je ne streakerjem, ki so pa vsaj zabavne pojave. Aktivizem v športu je nadležen, naj gre za klečanje, bojkote, prepovedi nastopov Rusom ali politično agitiranje, kaj šele lepljenje na cesto –če so nameni še tako plemeniti. V že tako prenapetem ozračju so te akcije kontraproduktivne, nihče pa se tudi ne vpraša o škodi, ki jo par ljudi povzroči vsem v ozadju organizacije, ki so se več let trudili za lepo prireditev. To vemo tisti, ki smo pač kdaj sodelovali pri kaki organizaciji.
Diverzanti niso spremenili ničesar. Ne bomo se manj vozili z avtomobili, tudi če voda odnese polovico države vsako leto. Pokvarili niso niti dirke. Tako sem vsaj v miru skuhal rižoto in pričakal začetek akcije udobno zleknjen na kavč.
Foto: Siniša Kanižaj/Sportida
Slovenija z enim za vse
Pred dirko je bilo jasno, da bo treba premagati najboljši državi na lestvici UCI: Belgijce z ekipo za vse priložnosti, in Dance, ki so prišli celo z močnejšim moštvom in le enim izrazitim favoritom. Slovenijo bi po moči ekipe uvrstil na četrto mesto, za Francozi in Nizozemci. Šele? Ali že? Odvisno od gledišča.
Ekipa za svetovno prvenstvo ni odražala moči države na kolesarskem zemljevidu. Selektor Uroš Murn je krpal luknje, potem ko je kariero zaključil Jan Polanc, Jan Tratnik okreva po poškodbi in s Primožem Rogličem trenira za Vuelto.
Odsotnost Mateja Mohoriča je bila velika pomanjkljivost. V Glasgowu je na skoraj enaki trasi dirkal na evropskem prvenstvu leta 2018. Bil je šestnajsti. Leta 2021 je verjel v odličen rezultat na svetovnem prvenstvu v Flandriji, a ga je odrezalo. Morda je izgubil zaupanje vase na takih progah, a očitno je bilo tudi za ekipo pomembneje zmagati v Karpatih. Ker bodo denarno nagrado s Poljske namenili za žrtve poplav, je bil tam dejansko bolj koristen.
Z dolžnim spoštovanjem do vseh članov osmerice je bilo jasno, da bo Tadej Pogačar dirkal sam, če se uresniči pravzaprav edini možni scenarij. Ne vem zakaj je Anže Skok pred prekinitvijo dirke Belgijcem pomagal pri nadziranju ubežnikov, ki so si privozili kar čedno prednost, a ga je bilo lepo videti na čelu, Slovenija se je izkazala kot resna reprezentance. Bistvene razlike to ni naredilo. Ko so po prekinitvi Belgijci navili, so se stvari postavile na svoja mesta.
Kdor ni bil spredaj, ni bil nikjer
Prvo dejanje glasgowskega trilerja so izvedli Danci, ko so se v Glasgowu odpeljali mimo Belgijcev in po zaslugi Michaela Mørkøva raztegnili peloton čez celo mesto. Takrat je Slovence odneslo. Nikjer ni bilo na začetku niti Pogačarja, ki se je lahko pozneje edini prebil povsem v ospredje. V dober položaj se je vrnil še Matevž Govekar, ki je kot nekdanji gorski kolesar narejen za take dirke in mu morda manjka predvsem kilometrina. Luka Mezgec je bil že malo preveč zadaj za dirko, kjer je bila ključna pozicija med prvih dvajset, petindvajset.
Danci so zradirali iz pelotona marsikoga in verjetno bi bilo še huje, če ne bi 141 kilometrov do cilja zaradi defekta izpadel Mikkel Bjerg. Belgijci so po pričakovanjih ostali najštevilčnejše moštvo z dvema kapetanoma. Po pričakovanjih Wout van Aert in Remco Evenepoel nista delovala najbolj usklajeno, a si nista niti očitno skakala v zelje.
Tako kot prva dva kroga seveda ni moglo iti do konca, so se pa za ustrezne izkazale napovedi, da bodo kolesarji zadaj na elastiki odpadal, ne eden po eden, ampak po več naenkrat. Dirko je končalo 51 kolesarjev – več kot v Yorkshireu (46), kjer pa je bil glavni faktor obupno vreme.
Kdor je v Glasgowu odpadel, ni našel poti nazaj. Ne nujno zato, ker je bil na elastiki. Marsikomu, tudi Stefanu Küngu in Neilsonu Powlessu, je možnost za boljši rezultat vzel padec Jhonatana Narvaeza 40 kilometrov pred ciljem. Enostavno si moral biti čim bolj spredaj, kot so bili v tistem trenutku van Aert, Benoot, Mads Pedersen, Pogačar in van der Poel.
Skoki v prazno aktualnega svetovnega prvaka
Vsak od favoritov je vsaj enkrat pretegnil noge, a daleč na zagonetnih ulicah niso prišli, vedno pa so odgovorili eni in isti, najmočnejši na dirki. Glavno vprašanje je bilo, kdo bo vzdržal oziroma prihranil metek za odločilen napad. Prvi, ki je naredil razliko, je bil 55 kilometrov pred ciljem Alberto Bettiol. Odličen poskus, a enostavno ni bilo mogoče, da bi zmagal nekdo izven peterice najboljših na svetu.
V peterici naj bi bil tudi Evenepoel, ki so ga na vse pretege hvalili po zmagi na Klasiki San Sebastiana, a glavna tekmeca Pello Bilbao in Aleksandr Vlasov pač nista na ravni MVDP, Pedersna ali Pogačarja. Aktualni svetovni prvak v Glasgowu enostavno ni bil dovolj dober in bi po mojem moral dirkati na van Aerta. Morda tudi je, a ni dajal takega vtisa.
Trasa z ovinki mu ni delala usluge. Zato, da zablesti, potrebuje dolge ravnine, ko lahko vleče kot trije, v Glasgowu pa praktično ni bilo mogoče goniti več kot pol minute skupaj. Vprašljiva je tudi njegova tehnična usposobljenost. Za seboj nima mladinskih kriterijev. Drugič ali celo tretjič je odpadel 35 kilometrov do cilja, takrat nepovratno.
Eleganten tudi na tleh
Ostali so samo še štirje veliki. Njihovi prejšnji napadi so bili pretegovanje nog. Prvič so se spoprijeli na živo in mrtvo v predzadnjem krogu, na kaj pa vem katerem od kratkih klancev, 22 kilometrov do cilja. MVDP je očitno prihranil največ, dovolj, da se je odpeljal za nekaj dolžin kolesa.
Če ne tam, je bilo na naslednjem klancu van Aertu, Pogačarju in Pedersnu jasno, da dirkajo za srebro. Dve, tri minute so bile dovolj, da zaradi narave trase van der Poela niso več videli in se je zdel še bolj neulovljiv, kot je bil v resnici.
Morda so ga prehitro spustili predaleč. Ko je sedemnajst kilometrov do cilja po neumnem padel, je bil dovolj daleč, da se je pobral in odpeljal, preden bi tekmeci njegovo nesrečo sploh opazili. Ta fant celo pade elegantno! Padec na olimpijskih igrah v Tokiu je bil gola estetika! V Glasgowu je trajalo le deset sekund od zdrsa do tega, da je spet gonil na polno, kolikor je z odpetim čevljem seveda lahko.
V cilj je prišel potrgan in krvav. Ampak za uličnega pretepača se to nekako spodobi.
Prvi v Flandriji, drugi na Touru, tretji na svetovnem prvenstvu
Pri Pogačarju nič več ne preseneti – še najbolj to, da od časa do časa koga tudi spusti. Sposoben se je na Dirki po Flandriji odpeljati van der Poelu, a mora za to odpeljati najboljšo dirko svojega življenja. Blizu je bil tudi v Glasgowu. Če so med favorite prištevali Evenepoela, je bil toliko bolj verjetno med njimi on. Zna se peljati. Ima instinkt. Zna dirkati brez radijskih zvez. Moča mu ne povzroča težav. Če je treba, se znajde sam.
In sam je bil zadnjih 150 kilometrov. To je bila njegova največja težava, ker je moral pokrivati vse, kar se je dogajalo levo, desno, spredaj, zadaj, kjer hočeš. Čudež je bil, da je sploh prišel v finale.
Za MVDP, WVA in Pedersna je bil Tour dobra, če ne odlična priprava na svetovno prvenstvo. V Franciji so dirkali na rezultat sem in tja. Van Aert je šel domov malo prej in imel več časa za počitek, neglede na to, da je zaradi novorojenca spal kako uro manj. Pogačar je dirkal na rezultat tri tedne. Da je lahko čez dva tedna vseeno prišel v finale svetovnega prvenstva, je vendarle presenečenje.
Ves čas je bil na odstrelu vsaj od van der Poelovega odločilnega skoka. Izraz na obrazu, ko so vstopili v zadnji krog, pove vse. Ni si bil podoben.
»Po mojem lahko v šprintu premaga na koncu tudi van Aerta, van der Poela in celo Pedersena, če bo seveda pameten,« sem o Pogačarju napisal v tekstu, za katerega objavo mi je zmanjkalo časa. Nismo videli kako se je odpeljal van Aert. Mads Pedersen pa ni bil dovolj pameten in je začel šprint prehitro, poleg tega je bil najbrž enako mrtev. In Pogačar je v šprintu živih mrtvecev zlezel mimo.
Kako je zmagal MVDP?
Mnogi se sprašujejo kako je mogoče, da je imel na koncu MVDP prestavo več. Zaradi tistega, česar nismo videli. Lani nismo videli, zakaj je svetovno prvenstvo v Wollongongu izgubil, smo pa izvedeli: ker je nadrl neke nevzgojene mulce, so ga aretirali in je celo noč gnil na policiji. Letos marsičesa nismo videli med dirko, čeprav smo gledali. Bolj neopazen je bil že preden so prišli v Glasgow. Res je, podobno kot na Pariz–Roubaix, tudi odpadel od pelotona, ko so že na transferju do Glasgowa navili Belgijci, a verjetno pri tem ni izgubil dosti energije. Zaradi odličnega občutka in spretnosti je morda v vsakem od petstotih ovinkov prihranil po eno kalorijo. Morda je uspel bolje jesti na trasi, kjer za to skoraj ni bilo časa. Ko se je vse to seštelo, je bil na koncu za razred boljši.
Kaj sploh še ostane? Najprej svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu. Tom Pidcock je napovedoval, da bo v isti sezoni zmagal na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu, na cesti in olimpijskem krosu. Le tretjinsko je bil uspešen in še to zato, ker se MVDP in WVA v Fayettevilleu sploh nista pojavila. V tej sezoni je očitno Pidcock te upe pokopal, saj ga ni bilo niti na ciklokrosu niti na cestni dirki: raje kot v Glasgow je odšel v Glentress Forest, kjer bo v četrtek kratki kros in v soboto olimpijski kros.
Tam bo tudi MVDP, a bo štartal s tako slabega izhodišča, da praktično ne more verjeti v uspeh. Dirkal bo zato, da si privozi nastop na olimpijskih igrah. Manjka mu pač tudi kolajna z olimpijskih iger.
Govekar hrabro na 33. mesto
Wout van Aert je spet stal stopnico ali dve niže od MVDP, ki je letos nanj gledal dol že na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu v Hoogerheideju, Sanremu, Roubaixu in zdaj v Glasgowu. Enostavno ima van der Poel nekaj več, ko gre zares. Naslednjo priložnost ima v petek na kronometru, a tam imajo priložnost tudi Remco Evenepoel, Filippo Gana, in Stefan Küng.
Ganna je včeraj postal svetovni prvak v posamični zasledovalni vožnji na štiri kilometre. Stefan Küng pa se je na cestni dirki stran od objektivov kamer na koncu prebil na peto mesto.
Kar trije Belgijci so bili v deseterici: Jasper Stuyven šesti in Tiesj Benoot deveti. Ob Tomsu Skujinšu (Latvija) na osmem mestu je bil edino presenečenje v deseterici Matthew Dinham (Avstralija), ki je še lani dirkal za avstralsko celinsko ekipo BridgeLane, letos pa pri DSM-Firmenich nima vidnih rezultatov. Na sedmo mesto se je pripeljal kot član ubežne skupine! Alberto Bettiol je v zadnjih dveh krogih pogorel in zaključil deseti.
Edini med našimi, ki se je še pripeljal do cilja, je bil Matevž Govekar, ki ima za seboj hrabro vožnjo. Lani je bil v Avstraliji med mlajšimi člani med faoriti, končal je deveti. Letos je dopolnil 23 let in vztrajal med prvimi najldje, na koncu pa prišel v cilj s skupino, ki se je borila za 26. mesto.
Smemo pričakovati veliko in moramo verjeti
Neverjetno, da je MVDP, letnik 1995, šele prvi nizozemski prvak po letu 1985 (Joop Zoetemelk). Na mavrično majico so čakali dlje, kot čakajo Francozi na zmagovalca Toura! V tem kontekstu je toliko več vredno, da so Slovenci od leta 2001 osvojili na cestni članski dirki že drugo bronasto medaljo. Hauptman nas je takrat presenetil. Pogačar letos ne. Zdaj pač smemo pričakovati veliko. Slovenski kolesarji si to zaslužijo.
