Novinarske kolesarske vožnje so običajno lagodne, za moj okus še preveč. Zato sem na predstavitev nove Specializedove robe krenil ob petih zjutraj in dan v Innsbrucku izkoristil za samostojen izlet po okolici Srca Alp, kot Tirolci neskromno imenujejo ta, resnici na ljubo lep kraj.
Kolesarski turizem na Tirolskem
V neznanih krajih se takoj pojavi vprašanje: kam? Kolesarski turist se mora v Sloveniji večinoma zanašati na Stravo in podobne servise, ki so koristni in uporabni, a so omejeni na gole podatke in GPS-sled. Kdor gre kolesariti v Innsbruck, teh težav nima. Google po vpisu iskalnega gesla cycling innsbruck usmeri rekreacije željne na uradno spletno stran. Naslednji klik odpre interaktivno mapo, kjer so na enem mestu na voljo vse, res vse turistične in izletniške informacije za športnike vseh vrst. Tudi lokacije trgovin in pralnic koles ali polnilnic e-koles ter podobne infrastrukture.
Med devetnajstimi turami za cestne kolesarje sem izbral 165-kilometrsko Karwendel, ki jo bom imenoval Karwendelrunde, ker se sliši bolj nemško. Le klik me je ločil od pridobitve opisa v PDF in datoteke GPX.
Skoraj kot na Pokljuki
Trasa obkroži gorsko verigo Karwendel in s Tirolske zavije tudi na Bavarsko. Začelo se je z ugodnim vetrom po dolini reke Inn in po slabi uri nadaljevalo z edinim resnim vzponom. Sedem kilometrov dolg in 9-odstoten klanec ni nedolžen, a tako je najbolje: hitro se vzpeti v trpečem slogu in že po eni uri očala z notranje strani zapacati z znojem. Zlezel sem na višino Pokljuke. Okolica je videti točno tako, samo da je cesta nekoliko boljša.
Še lepše je, ko se cesta spusti kakšnih sto metrov nižje v dolino Leutasch.
Tam me je zaskrbelo, da bom težko prišel do vode, avstrijski turizem pač cveti in kjer turizem cveti, ni nič brezplačno. A gostoljubje je doma tudi na Tirolskem in v vsaki vasi se je našel urejen izvir z izvrstno vodo. Vse je bilo v redu, temperatura optimalna, le pihalo je kot v kolesarskem peklu.
Bavarski del Karwendelrunde
Po okroglih dveh urah vožnje sem se spustil na Bavarsko. Mittenwald je skrajno kičast kraj, velik kot Slovenj Gradec, a bistveno bolj živahen.
Nemci takšne kraje še vedno imenujejo Markt oziroma trg in tudi slikarije na fasadah pričajo kaj je bila nekoč glavna dejavnost danes predvsem turističnega mesta.
Ob reki Isar sem del poti sledil precej razgibani kolesarski stezi, večinoma povsem ločeni od glavne ceste. Kasneje se zavije desno ob reki in po skoraj neprometni cesti, kjer pobirajo cestnino. Lepo, a tudi vlažno, malo prej je moralo deževati, in S-Works Tarmac je že zadobil patino cestne nesnage.
A veselica je šele prihajala. To je postalo jasno pri akumulacijskem jezeru, ki mu ne znam imena niti izgovoriti niti napisati. Sylvensteinspeicher. Nazaj v Avstrijo vodi cesta vrh 44 metrov visokega in 180 metrov dolgega jezu. Fotografije nimam, ker me je preveč skrbela črnina med gorami, da bi razmišljal še o turizmu. Cesta se počasi vzpenja in najbolj se je ulilo na najvišji točki, dobrih 900 metrov visoko, kjer je bilo za kratke rokave kar neprijetnih 14 stopinj Celzija.
Tudi brez nafte gre
»Kein diesel für Sie, haha,« se je ob moji usodi pozabaval Nemec, ko sem na samopostrežni bencinski črpalki iskal vrečko za zaščito telefona, zadovoljiti pa sem se moral z edino še preostalo polivinilasto rokavico. Teren v tem delu poti ni tako všečen, izboljša se šele ob jezeru Achensee, kjer je po pol ure vožnje celo posijalo nekaj sonca. Tam očitno sploh ni deževalo, kajti cesta je bila suha. K sreči, saj sem se moral do doline Inna spustiti še za dobrih 400 metrov.
S cestno zaporo so me presenetili tudi Tirolci, a sem ograje in table po slovansko ignoriral, preskočil nekaj lukenj in razdrapanih odsekov, kar je bilo kar adrenalinsko, glede na to, da je klanec v Jenbach precej strm, aparature so pokazale naklon celo do 24 odstotkov.
Kot sem ugotovil v naslednjih dneh, bi se bilo precej bolj simpatično, a tudi bolj naporno, peljati pod gorami na severnem delu doline. Tudi če bi teren poznal, pa za tako ekspedicijo nisem imel časa, zato sem se držal kolesarske steze – dokler nisem v Hallu na Tirolskem navigacijske napake skušal reševati po lastni pameti, tako da sem nazadnje kapitalno zgrešil pot in do Innsbrucka dobršen del vozil po precej širokih vpadnicah – a ne da bi mi vozniki trobili, kot se to dogaja v Republiki Sloveniji.
Ne podcenjuj kolesarjev … tudi oni so samo kolesarji
Vrnil sem se vsaj pol ure prepozno, moker in svinjski, potem pa mi je receptor sporočil, da so večerjo prestavili – s sedme na šesto uro. Lačen kot pes sem torej zamujal dvajset minut. So me pa vljudno počakali. Morda me ne bi, a nisem bil zadnji. Vsi trije hodi so vsebovali beluše – človek mora imeti maja rad germanski svet. In beluše.
Adlers Hotel je simpatičen, da ne rečem nobel. Kar s postelje sem si lahko ogledoval gore, ki sem jih obšel tudi s severne strani … in prha je bila uporabna, ko sem pod njo oprhal Specializeda. To so mali kolesarski triki, ki bi jih v kakih drugačnih okoliščinah označili za navaden primitivizem.
Naslednji dan sem ugotovil, da sem naletel na najhitrejšo skupino novinarjev vseh časov. Prevozili smo skoraj 90 kilometrov in 1500 metrov višinske razlike … deževalo je … mraz je bilo … enkrat sem skoraj bruhal. Nikoli ne podcenjuj kolesarskih novinarjev. Tudi oni so samo kolesarji, ki se ne morejo zadržati ob najmanjši provokaciji.
