Recenzija

Klub rumene majice: kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji

Tudi priložnostni opazovalci razumejo, da je kolesarstvo eden najtežjih športov na svetu in ni težko domnevati, da v njem mrgoli posebnežev. Kakšni pa so najhitrejši med temi posebneži, člani elitnega kluba kolesarjev, ki so na Elizejskih poljanah oblekli rumeno majico?

Na to vprašanje odgovarja publicist, urednik in kolesarski novinar Edward Pickering v knjigi Klub rumene majice, zbiru enaindvajsetih esejev o zadnjih dvajsetih zmagovalcih Toura od Bernarda Theveneta naprej – in Lancea Armstronga, zmagovalca sedmih Tourov med leti 1999 in 2005, ki uradno nimajo zmagovalca.

Brez milosti do šampionov

Seveda zbirka enaindvajsetih esejev o možeh, ki so zmagali na zadnjih 42-ih Dirkah po Franciji, ne ponudi preprostega odgovora, kaj šele recepta kako natrenirati in vzgojiti kolesarja, ki lahko zmaga Tour.

Zmagovalci Toura so najboljši na svetu, morda jih imajo nekateri za polbogove, a so še vedno samo ljudje. Pametni in neumni, vljudni in brezobzirni, pošteni in nepošteni, preprosti ali zapleteni, odločni ali zadržani, napadalni ali previdni. Zato je odgovor na vprašanje, kakšen mora biti zmagovalec Toura, pavšalen: mora biti iz dobrega testa.

Zakaj so zmagovali?

Seveda mora biti močan, hiter in pogumen, a obenem ni nujno, da je tudi najmočnejši, najhitrejši in najpogumnejši. Stephen Roche je zmagal z glavo. Greg LeMond je zmagal, ker je izkoristil opremo. Bjarne Riis, Jan Ullrich, Marco Pantani in Lance Armstrong (pa še marsikdo) so zmagovali dopingirani. Oscar Pereiro je zmagal, ker je imel srečo. Cadel Evans je zmagal, ker je vztrajal dovolj dolgo. Bradley Wiggins je zmagal, ker ni smel zmagati Chris Froome.

To ne pomeni, da je kolesarstvo nepošten šport. A je zapleten: » V poročilu o etapi do Alpe d’Hueza za L’Equipe je Pierre Chany analiziral vloge, ki so jih odigrali glavni akterji: ‘Zvezda dneva je bil Van Impe. Junak je bil Thevenet. Najmočnejši in zmagovalec je bil Kuiper. Drugi so bili preprosto poraženci. Galdos časten, Zoetemelk, ki ni prispeval ničesar, pa nečasten. Thurau potolčen. In Merckx pomilovanja vreden.’«

Kot tudi razkriva Edward Pickering, imajo kolesarski navijači raje lepe poraze kot grde zmage in tudi uspeh bolj privoščijo enkratnim zmagovalcem kot pa serijskim šampionom.

Tudi kolesarski polbogovi imajo slabosti

Edward Pickering se niti ne poskuša izogibati subjektivnim komentarjem. Včasih je do nekaterih preveč prizanesljiv in do drugih preveč oster. A pričakovati kaj drugega bi bilo naivno, brati enciklopedično navedena zgodovinska dejstva pa dolgočasno. Za to lahko uporabite internet.

Klub rumene majice ne samo spomni na bogato zgodovino Toura, ampak bralcu približa osebnosti zmagovalcev. Ne z vzneseno hvalo njihove športne veličine, ampak, nasprotno, pogosto raje z opisovanjem slabosti – v športnem in osebnostnem smislu. A še pomembneje – in hvalevredno – je, da Edward Pickering bralca spodbudi k razmišljanju o tem športu.

Tako kot je treba pohvaliti tudi literarni oddelek založbe Aktivni mediji, ki se z že peto knjigo v zbirki Hudičev jezik trudi slovenskim kolesarjem in ljubiteljem tega športa približati kolesarstvo tudi v intelektualnem smislu. Pogumno, predvsem pa pomembno za razvoj slovenske kolesarske rekreacije.