Med športniki, še posebej med vzdržljivostnimi in še posebej med kolesarji in še posebej med rekreativci in amaterji je cel kup posebnežev.
On vé
Svet skušajo prepričevati, da je na primer nekaj povsem normalnega prekolesariti 180 kilometrov ali ure in ure sedeti na 132-milimetrskem sedežu.
Nakup 10.000 evrov vrednega kolesa opravičujejo z nekakšnimi praktičnimi razlogi.
Trdijo, da si noge brijejo s kaj vem kakšnim namenom, a nikakor ne iz nečimrnosti.
Zabavljajo, da v dežju ostanejo doma samo slabiči ali odmahujejo, da zaradi rekreacije sploh ne trpi njihovo družinsko življenje.
Predavajo, da vrhunske rezultate na amaterski ravni dosegajo s pomočjo izredno mastne hrane, potem pa zavrnejo kontrolo dopinga z izgovorom, da so jemali tablete za lajšanje prehlada.
Kaj ti bo sladki gel, če imaš maščobni gel?
Med vsemi temi pacienti se najdejo tudi taki, ki so še posebej posebni. Tudi po petnajstih letih spremljanja tega cirkusa me še vedno presenečajo neverjetne ideje brez kakršnihkoli znanstveno podprtih osnov, ki na primer izvirajo iz priporočil kakih športnih legend iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, torej iz obdobja, ko so se še dopingirali s strihninom in konjakom ter vozili specialke z 19-milimetrskimi plašči. Pri tem ni izključeno, da si je ta športna legenda nekoga samo dobro privoščila.
Poznam človeka, ki energijske gele v gobec stiska skoraj tako redno, kot jaz pijem.
Kar sem videl zadnjič na Majorki, pa me je spet sezulo iz šprinteric.
Po stari kolesarski navadi smo se na pol poti ustavili v bifeju. Eni so naročili kavo in drugi kokakolo, eni sendvič in drugi kolač. Precej čuden tič s čevlji, vrednimi toliko, kot vsa njegova ostala, je naročil le kavo. Med srebanjem zvarka z obilico mleka je iz hrbtnega žepa izvlekel tubo. Odvil je pokrovček in si v usta stisnil za prst vsebine.
Majoneza.
Pravi, da je to prava stvar. »Mayo.«
