Valonska puščica

Misija opravljena

Dokler zmaguje, Slovencem ne bo postalo dolgčas. Mislim pa, da ni dolgčas sploh nikomur, čeprav že vso sezono zmaguje isti lik. Da je Valonska puščica zanj prelahka, prekratka, se je govorilo, in da statistika ne govori v njegov prid: 53., 9., DNS, 12. je bil v zadnjih štirih nastopih. A pomembna je letošnja statistika. Na zadnjih štirih dirkah je bil 4., 3., 1., 1. In prve tri mu sploh ne ustrezajo.

Dirke, kjer se vse zgodi v zadnjih nekaj kilometrih, so dolgočasne od 95 do 99 odstotkov časa, zato gledalci bentijo in organizatorji se trudijo z zapletenejšimi trasami. K sreči ne vsi. La Primavere ne bodo spreminjali, to je jasno. In Mur de Huy je preveč brutalen klanec, da bi se Valonska puščica končala kjerkoli drugje. Fleche Wallonne gledalca ne zaposluje s taktičnimi bravurami ali učinkovitimi napadi od daleč, a nagrajuje z mučnim stopnjevanjem napetosti, anksioznim pričakovanjem finiša ter crescendom v zadnjih treh minutah, ki požene srčni utrip v višave tudi kavčarjem.

Kako zmagati na dirki, ki mu ne ustreza?

Mediji kljub predvidljivosti razpleta dirke vseeno najdejo teme za zabavo. Če Alejandro Valverde zmaguje pet let zapored: ali lahko zmaga še šestič? Če Davide Rebellin in Philippe Gilbert že zmagata Amstel Gold Race: ali lahko zmagata še Valonsko puščico in potem Liege–Bastogne–Liege? In ko jima uspe: ali lahko to ponovita?

Letos ni bilo glavno vprašanje ali Pogačar lahko zmaga, ampak kako. Bo izvedel poskus samomora že daleč pred klancem, kjer se dirka odloča vedno, ampak res vedno? Način dirkanja se je v dveh ali treh letih tako zelo spremenil, da se je celo to zdelo skoraj verjetno.

In drugo vprašanje: ali sploh lahko zmaga, če pa mu dirka ne ustreza?

Kaj temu človeku ne ustreza? Marsikaj mu ne ustreza. Ampak vseeno zmaga.

Foto: ASO/Billy Ceusters

Lačen volk naredi marsikaj

Argument, da dirka ni dovolj dolga, da je premalo zahtevna, je smešen. Je bila četrta etapa letošnje Pariz–Nice brutalno težka? Za štiri ure dirkanja je je bilo: manj kilometrov, manj klanca, konkurenca odlična. Je na Dirki po Združenih arabskih emiratih zmagoval na noro zahtevnih etapah? Nikakor. Je kdo v resnici verjel, da bi Tom Pidcock na Amstel Gold Race Pogačarja potresel, če bi bilo prijetno toplo in bi bila dirka 50 kilometrov krajša?

Je kdo verjel, da bodo Michael Woods, Mikel Landa, Tiesj Benoot, Romain Bardet, Ben Healy, Neilson Powless, Quinten Hermans, Enric Mas in Giulio Ciccone tokrat dejansko močnejši? V redu, Ciccone je letos v Kataloniji vijugajoč dejansko premagal Primoža Rogliča in Remca Evenepoela. Mas je lani na enodnevnih dirkah kazal, da ima nogo in jajca, na Dirki po Emiliji je potresel vse, s Pogačarjem vred, in z njim vztrajal do konca tudi na Dirki po Lombardiji.

Ampak letos gledamo drugačnega Pogačarja.

Letos je sestradan.

Presenečen bom, če pride na dirko Po Sloveniji. In, po pravici povedano, bi s športnega vidika skoraj raje videl, da gre v tistem času zmagat na Dirko po Švici, čeprav najbrž te dirke spet ne bomo videli na televiziji, ker Švicarji so Švicarji.

Všeč mi je, da zbira zmage na različnih dirkah. Ne vem ali to počne načrtno, a letos je prvič v karieri nastopil na štirih dirkah in trikrat zmagal: Jaen Paraiso Interior, Ruta del Sol in Pariz–Nica. Na treh pa je popravil, kar mu prej ni uspelo: na Dirki po Flandriji, Amstel Gold Race in Valonski puščici.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Ocena UAE Emirates: 10

Očitno je bilo, da so se UAE Emirates dirke lotili na polno in cel dan tako rekoč sami lovili kar močno ubežno skupino. To je prekletstvo ekipe tako rekoč edinega favorita. Nihče ni verjel Pogačarjevemu tarnanju, da mu Mur de Huy ne leži. Hočete zmagati dirko? Zasledujte kanonfuter sami! Tega letos na Pariz–Roubaix ni delal SD Worx in vemo kako se je končalo.

Skoraj neverjetno se mi zdi, da je ekipa to vzdržala: Vegard Stake Langen, Felix Grossschartner, Diego Ulissi, Marc Hirschi in George Bennett – who the fuck is Michael Vink; odgovor dobiš v Disko grupi –seveda niso pohlevni kozlički. Hirschi je bil edini nekdanji zmagovalec te dirke na štartni listi. Ampak taka moštvena predstava se lahko zgodi le v ekipi, kjer vodja vsakič znova zmaga. Zato Ulissi, Hirschi in Bennett sploh ne pomislijo, da bi mogoče prihranili kak naboj, ker, kaj če … če se ne zgodi. Kaj če bo imel Pogačar defekt? Nič hudega. Vseeno bo zmagal.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Res pa jim je zneslo za las. Če bi bila dirka nekaj kilometrov daljša, bi verjetno vsi pocrkali in v levem ovinku pod zidom, kjer je pozicija ključna, bi bil Pogačar prepuščen jastrebom. Ni izključeno, da bi se iz tega izvlekel, ampak lani se mu je zgodilo točno to. Lani ni izgubil dirke, ker bi bila prelahka, ampak ker je začel klanec v osmi ali deveti vrsti.

Ocena Tadeja Pogačarja: 10

Se vam je zdel Pogačar v zadnjih dveh krogih najmočnejši v grupi? Če ne bi vedel, da je to on, bi me skrbelo, tako pa je dajal prijeten vtis skrivača, kot Valverde. Noben obrat ni bil odveč in kar je bilo poskusov privijanja, so jih pokrili njegovi bojevniki. Res je, da se niso kazali spredaj niti ostali, ki so na koncu prilezli visoko. To je po svoje škoda, ker bi lahko le tako omehčali UAE Emirates, ampak tako se dirka, ko moraš dati vse od sebe točno enkrat.

Potem se je zgodilo zadnjih 1300 metrov … pravzaprav zadnjih 900 metrov … pravzaprav zadnjih 150 metrov.

Foto: ASO/Billy Ceusters

Žal je Romaina Bardeta ob res impresivni izstrelitvi Michael Woods zaprl in ni mogel poskusiti od daleč. Prepričan sem, da mu ne bi neslo do cilja, bi se pa lahko spremenila dinamika, če bi zavladala panika. Kolikor je klanec po svoje kratek, se tudi vleče kot svinja že opazovalcu, kaj šele tistemu, ki pumpo priganja v ekstrem. Nihče ni šel na polno, dokler ni spet poskusil Bardet. Ruknil je agresivno – ne vem če ni celo prišlo do kontakta s Pogačarjem –, a petdeset metrov prezgodaj. Poskusi presenečenja so na tem klancu običajno neprijetna presenečenja – za tistega, ki poskusi.

V cilju je deloval Pogačar napol mrtev, mu pa seveda štejem v veliko čast, da se ne meče po tleh, kot to počne marsikdo, ampak ohranja dostojanstvo tudi po tako brutalnem naporu. Dejstvo je, da ga bo v nekem trenutku popadla pomladna utrujenost: kolikor je bila njegova pomladanska turneja uspešna, je bila tudi naporna. Vzdržati mora še do nedelje.

Taktično premagati Pogačarja?

Po pokojnem Rebellinu in upokojenemu Gilbertu je torej lahko Pogačar šele tretji s trojno zmago na ardenskih klasikah v eni sezoni. In edini, ki je prej zmagal še Dirko po Flandriji. Analitiki se sprašujejo, kako ga premagati.

Če mu ne bi nikoli menjali, kot so to včasih počeli Petru Saganu?

Pogačar bi našel drugačen način iz zagate: mirno lahko počaka na naslednji klanec.

Če bi ga napadali z vseh koncev in krajev, kar je Jumbo-Visma uspešno izvedla na lanskem Touru?

Že mogoče, ampak taktika je bila tedaj le en del uspeha. Pomembno je bilo, da so ga napadali hkrati trije, ki sodijo med najboljših deset na svetu, člani iste ekipe, ki so delali za isti cilj. Daj v to enačbo kolesarje treh različnih ekip in vsak bo poskušal hraniti svoje metke. In konec koncev je lani Pogačar samega sebe zaklal, ker je odreagiral panično, v paniki premalo jedel in v paniki delal tisto, kar sicer najbolje zna: še sam je napadal. To lekcijo so mu odčitali, spomniti si bodo morali nekaj novega.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Pogačarja bo treba premagati na moč

Taktika je že fajn, ampak treba je imeti noge. Moral se bo pojaviti nekdo močnejši. Potencialno je to lahko Remco Evenepoel. S Pogačarjem se bosta na Liege–Bastogne–Liege srečala z različnimi izhodišči. Pogačar je na koncu naporne pomladanske kampanje: na Amstel Gold Race in na Valonski puščici je bil razred zase, a zlasti včeraj se mi vendarle ni več zdel poskočen, kot na Dirki po Flandriji. Pri tej oceni gre, poudarjam, zgolj za občutek, ki me lahko hudo vara.

Evenepoel pa je na začetku naporne pomladanske turneje, res tudi na koncu višinskih priprav: včeraj je opravil zadnji trening na Tenerifih.

Na Amstel Gold Race in Valonski puščici Pogačar ni imel konkurenta velikega kalibra, pravzaprav je bila Valonska puščica hudo osiromašena, – manjkala sta tudi Jai Hindley in Benoit Cosnefroy, ki bi morda poskrbela za več kaosa v zaključku.

Stara dama bo drugačna zgodba: soočila se bosta dva naslednika saj veste koga. Liege–Bastogne–Liege ne velja za ekstremno zabavno dirko … ampak letos utegne biti zelo drugače.

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor