V takem času živimo, da smo imeli pred Dirko po Flandriji tri glavne favorite. Na Pariz–Roubaix dva, ker je manjkal Tadej Pogačar. Na Amstel Gold Race pa samo enega, ker sta manjkala Wout van Aert in Mathieu van der Poel. Mislim, da so pred dirko vsakega drugorazrednega favorita – in med njimi tudi Toma Pidcocka – vprašali še nekaj v zvezi s Pogačarjem. Ko napišem drugorazredni favorit, to pišem z vsem dolžnim spoštovanjem.
Tako simpatičen fant, pa tako strašen …
Zadnji, ki je na Amstel Gold Race zmagal z dolgim begom, je bil Bjarne Riis leta 1997. 35 kilometrov dolgo solažo je zaključil v cilju v Maastrichtu, ko je bila trasa precej drugačna, z daljšim ravninskim zaključkom. A odkar cilj ni na Caubergu, je Limburgs Mooiste zapletena dirka,. Ta klanec je imenitna kulisa, a je ubijal dirko, podobno, kot Valonsko puščico ubija Mur de Huy.
A letos bi bilo na Amstel Gold Race presenečenje vse drugo kot Pogačarjeva zmaga. Prvič zato, ker ima prestavo več od ostalih. Drugič, ker v ekipi nima kolegov, ki bi lahko zmagali namesto njega, kot jih ima van Aert. Tretjič: Pogačar prihaja na dirke zmagovat. Letos je bil poražen le dvakrat. Obakrat na terenih, ki mu v teoriji sploh ne ležijo: Milano–Sanremo je končal četrti in E3 tretji.
Slabši je bil samo v nekaj etapah. Enkrat je v Andaluziji zmagal moštveni kolega Tim Wellens, drugič, ko bi moral zmagati ekipni kolega Alessandro Covi, a ga je premagal Omar Fraile – nekateri trdijo, da bi takrat sicer zmagal Pogačar. Slabši kot četrti je bil štirikrat na Pariz–Nici: v treh šprinterskih etapah in moštveni vožnji na čas. Kjer je lahko kandidiral za zmago … je zmagal.
Znanstvena fantastika
Na Amstel Gold Race je bilo očitno, da ima vse v svojih nogah. Če prav razumem, je pred začetkom prenosa ekipa opravila odlično delo, da so smešno hitro ujeli precej močno ubežno skupino. Ampak za razliko od Dirke po Flandriji in Pariz–Roubaix so tokrat vsaj pustili ubežnikom nekaj veselja.
Potem se je vse odvilo v le nekaj dejanjih, kot sem na hitro napisal v uvodu. Sicer me je kar zaskrbelo, ko je začel Pogačar skakat po kolesu. To počneš v dveh primerih: če sumiš defekt in ga imaš res ali če sumiš, da imaš defekt, ampak so v resnici težava slabe noge. To je pri Pogačarju malo verjetno, torej je moralo biti prvo. Rekel bi, da ga je rešil tubeless. Malo tudi to, da so komisarji spustili naprej ekipni avto, čeprav je bila razlika med Pogačarjevo skupino in ostankom pelotona komaj kakšne pol minute.
Potem je naredilo bum, bum, bum. Zadnjega v seriji umorov je Pogačar zagrešil na Keutenbergu – po nasvetu Mathieuja van der Poela.
Če ste se slučajno spraševali, o čem se pogovarjajo šampioni, zdaj veste. Pogovarjajo se o znanstveni fantastiki, kot da gre za običajne stvari.
Vdani v usodo
Seveda se z lahkoto vprašamo kaj so mislili Jumbo-Visma, Bahrain Victorious, Trek-Segafredo, AG2R-Citroen, Bora-Hansgrohe in še katera ekipa, ki se niso bili sposobni organizirati, potem ko se je tako močna skupina odpeljala več kot dve uri pred ciljem. Lahko si je predstavljati, da jim je enostavno dol padlo, ko so zaostali Benoit Cosnefroy, Tiesj Benoot, Attila Valter, Sergio Higuita, Jai Hindley, Bauke Mollema, Matej Mohorič … A verjetno se niso toliko vdali, kot se nihče ni hotel skuriti, če bi slučajno tiste spredaj res ujeli. Ko bi pohodili naslednjič … bi bilo namreč konec.
Tako se je še ena dirka več v letošnji sezoni začela dogajati že okoli sto kilometrov pred ciljem in kdor je bil na pravem mestu, je prilezel visoko. Ni presenetilo, da je s Pogačarjem najdlje vzdržal Pidcock, a je šel na odločilnem klancu, po posnetku sodeč, pregloboko. To je bila napaka, ki je na Kwaremontu in Paterbergu pred dvema tednoma ni naredil MVDP in na koncu izvlekel drugo mesto.
Pidcock pa je komaj izvlekel tretjo stopničko in še to je imel srečo, da sta bila Andreas Kron in Aleksej Lucenko raje četrti in peti, kot tretji in četrti. Ben Healy je z drugim mestom presenetil že v sredo na Brabantski puščici in z drugim mestom je presenetil tudi tokrat, čeprav že vso sezono dirka odlično.
Verjetno bi bila razlika med Pogačarjem in Healyem še nekaj sekund manjša, če organizatorjev avto ne bi odigral vloge oglaševalca piva s tem, da je Pogačarju kar nekaj časa nudil obilo zavetrja. Ampak tako pač je na dirkah, komisarji gor ali dol … o čem bi sicer razglabljala tviterjad?
Še dvakrat in mir do poletja
Pred Valonsko puščico je za konkurente odveč vsaka skrb: nastopili bodo lahko sproščeno, saj se ve, kdo je prvi favorit. Danes je sicer tarnal, da mu na Mur de Huy nikoli ni šlo dobro, ampak pustimo to.
Fleche Wallonne je ena tistih dirk svetovne serije, na katerih Slovenci še nimajo zmage. Tako je bilo do letos že z Dirko po Kataloniji, Dirko po Flandriji in Amstel Gold Race. Ni več tako.
Bolj se veselim Liege–Bastogne–Liege, kjer bo imel Pogačar verjetno dostojno konkurenco v Remcu Evenepoelu – če se ne bo že prej pojavil na Valonski puščici, kjer ga res ne pričakujem v vrhu. Na Stari dami, pač: tam bi si upal napovedati dolg beg dveh kolesarjev, od katerih bo eden živčen kot pes in drugi hladen kot špricer.
Potem bo šel Pogačar končno na priprave za Tour. Letos bomo videli, ali je mogoče imeti vrhunsko pomladansko sezono enodnevnih klasik in še vrhunsko poletno sezono s tritedensko dirko. Čez teden se je, potem ko je Vingegaard napovedal krajši dopust in začetek priprav na Tour, oglasilo nekaj izkušenih kolesarjev, ki trdijo, da se je Pogačar ustrelil v koleno s tem, da še kar dirka na najvišji ravni. Ampak z izkušnjami je danes očitno tako, da so lahko prej cokla kot prednost.