Po svoje mi je ljubša Dirka po Flandriji. Manj je odvisno od sreče – no, smole. In manj je krvi. Ampak ravno zaradi tega je Pariz–Roubaix celo še bolj vznemirljiv. Kolesarski šport je en sam pekel, ampak nič, noben dolg ali strm vzpon ali ena ura na velodromu, ne ponazarja kolesarskega pekla tako verno, kot Arenberški gozd oziroma Arenberški rov, vrzel. Ozek, raven pas gozdne tlakovane ceste – ki to ni –, ob njej pa špalir podivjane množice. Dodaj absolutno previsoko hitrost glede na razmere in kakega idiota, ki prižge navijaško baklo … da se spustiš v to prostovoljno, moraš biti nor.
Sto kilometrov v dveh urah
Pariz–Roubaix je v grobem potekal tako kot letošnja Dirka po Flandriji. Ob rekordno hitrem začetku je trajalo osemdeset kilometrov, da se je odpeljala skupina ubežnikov, 150 kilometrov pred ciljem se je začela dirka zares odločati in potem se je vse razvilo tam, kjer je bilo to pričakovati. Za konec pa še petnajst kilometrov solo za zmago. V grobem. Če bi šli v podrobnosti, bi seveda lahko napisali knjigo oziroma toliko knjig, kolikor je bilo kolesarjev na štartu.
Morda ni bilo videti hitro vse do prvih padcev, že pred sektorjem 29, Troisville–Inchy. Nekaj časa se je zdelo, kot da nihče ne bo prišel do konca cel: težko je bilo gledati predvsem posledice padca, v katerem je Peter Sagan končal dirko, očitno zmeden, s pretresom možganov. Njegova zadnja cestna sezona se je začela porazno. Na dirkah, kjer je v najboljših letih zmagal proti približno enako zaguljeni konkurenci, kot jo gledamo danes, je moral letos odstopiti zaradi padca.
Petzvezdično doživetje v Severnem peklu, epizoda 1
Wout van Aert letos ni čakal, da bi se mu v Arenberškem gozdu ponovila katastrofa z lanskega leta. Pohodil je že na prejšnjem sektorju in tam je odneslo Mateja Mohoriča, ki je bil na preslabi poziciji, za to pa v izjavi ni iskal izgovorov. Mislim, da je že prej lovil peloton, verjetno zaradi okvare, saj je že davno prej hitro zlezel iz ospredja grupe in z vidika kamere. A sektor Wallers s štirimi zvezdicami je bil le uvertura pred prvim petzvezdičnim doživetjem.
Petzvezdično doživetje je na Pariz-Roubaix videti drugače, kot si predstavljajo izumitelji tega izraza: pomeni pokanje gum, lomljenje obročnikov in lomljenje kosti: vse to se je zgodilo v nekaj minutah v tej hosti. Morda bi bilo drugače, če zmeneti ne bi zlorabili pirotehnike, saj dim ni nekaj, skozi kar se želite peljati 50 km/h v gruči. Na tleh so ostali Dylan van Baarle s počeno ključnico, Kasper Asgreen, Jonathan Milan in Fred Wright – to je bila porazna dirka za Bahrain Victorious.
Van Aert je na koncu gozda ostal brez Laporta, ki je dobil defekt, in v zoprni družbi: tam so bili mnogi favoriti, najbolj nevaren pa je bil trio Alpecin-Deceuninck v postavi van der Poel, Jasper Philipsen in Gianni Vermeersch.
Slabi dve uri miru
Potem se je dirka nenavadno umirila. Nekaj časa sem imel občutek, da Alpecin-Deceuninck dirka na Philipsena, saj se je van der Poel nenormalno izpostavljal – a to ni nič, česar pri njem ne bi bili vajeni. Van Aert pa je dirkal genialno. Seveda, lahko se je izgovarjal na Laporta in Nathana van Hooydoncka, ki sta iz pelotona pozneje skočila samo zato, da sta kot da lovila neulovljivo čelo dirke.
Romantiko v skupini je na nekaj sektorjih kazil MVDP, ki se je trudil dirko narediti čim težjo in mu je to odlično uspevalo, a je najbrž vsakokrat pokuril malo več kot WVA. Vsi ostali so bili vsaj pol obrata zadaj, iz sektorja v sektor pa je bolj presenečal John Degenkolb, prvi zmagovalec te dirke med tremi, ki so bili včeraj na terenu. Po mojem je zraven ostajal na golo trmo, čeprav seveda brez noge ne gre.
Čedalje bolj očitno je postajalo, da imajo v resnici prave možnosti le MVDP, WVA in Philipsen, Mads Pedersen, ki se je sam preslikal v elitno skupino skozi Arenberški gozd, že precej manj, kronometrista FIlippo Ganna in Stephan Küng pa samo, če bi pripravila neverjetno presenečenje. Tega ni bilo.
Petzvezdično doživetje v Severnem peklu, epizoda 2
Ne vem kaj je mislil Max Walscheid z napadom na Mons en Pevele, drugem petzvezdičnem sektorju, ampak morda si je skušal z ofenzivo rešiti kožo, ko bi se za njim zgodilo neizbežno: napad. Spet je bil kriv MVDP, mislim, da dvakrat, a se je pravzaprav znebil le Nemca in tistih, ki so bili tam še iz prvega bega dneva. Precej zabavno je bilo, da je van der Poelov napad pokril kar Philipsen, čeprav je seveda res, da na sektorju s petimi zvezdicami tisti za njim niso imeli kaj prida koristi zaradi zavetrja
Sedem palčkov je ravno prav za dobro pravljico, sedem kolesarskih velikanov pa dvajset kilometrov pred ciljem preveč za to, da bi se kdorkoli počutil udobno: 1) trojni spomeničar MVDP, 2) vseh mogočih dirk zmagovalec WVA, 3) evropski prvak Küng, 4) svetovni prvak in rekorder Ganna, 5) svetovni prvak Pedersen, 6) zmagovalec P–B 2015 Degenkolb in 7) najboljši šprinter v grupi Philipsen.
Pred Carrefour de l’Arbre se je pričakovanje stopnjevalo skoraj tako, kot na Milano–Sanremo pred Poggiom. Tam se je dirka odločila v slabih dveh minutah: padec z nesrečnim Degenkolbom, napad van Aerta, ki ga drži samo van der Poel, defekt van Aerta in … konec.
Sol na rano
Pošteno priznajmo, da je imel MVDP tokrat vsaj toliko sreče, kot je imel WVA smole. Prikrajšala nas je za dvajset minut šahiranja na visokem pulzu med nasprotnikoma, ki se dajeta že vse življenje.
Predstavljam si, da gre situacija van Aertu vse bolj na živce: še vedno ima le en spomenik, MVDP pa štiri na treh različnih dirkah. Še vedno ima samo tri članske naslove svetovnega prvaka v ciklokrosu, MVDP pa jih ima pet.
In če smo lahko Belgijcu na letošnjem svetovnem prvenstvu v ciklokrosu očitali, da ga je bilo strah, na MSR in Flandriji pa slabe noge, je tokrat naredil vse prav. Ampak, spet: ko sta v finišu skupaj z MVDP, je običajno uspešnejši drugi. Včasih celo Pidcock, kot v finišu na Brabantski puščici leta 2021. Zato bi toliko raje videl, kako bi se to v resnici razpletlo.
Tako pa van Aert ni mogel biti niti drugi. Še huje! Ne samo, da ga je Philipsen opral v šprintu. Zaradi spleta okoliščin, torej zaostanka za točno pol kroga na velodromu, mora WVA danes povsod gledati še eno fotografijo več, na kateri njegov največji tekmec pred njim slavi z rokami v zraku – poleg njega pa še Philipsen, ki je lahko slavil zmagi dvakrat v vsega 500 metrih.
Za zmago je moral odpeljat najboljšo dirko
Vse o tem, kako težko je zmagati na spomenikih, sploh v zadnjem času, povesta skoraj identični izjavi Pogačarja in van der Poela po zmagah v Flandriji in Roubaixu: oba sta povedala, da sta imela najboljši dan na kolesu. To se zdi logično, a ne nujno za zmagovalca njunega formata, ki sta na težak način zmagala že ničkolikokrat.
Ob podatku o rekordni povprečni hitrosti moramo seveda upoštevati veter v hrbet in dosti boljšo tehnologijo kot pred desetletjem. Ampak povprečna hitrost skoraj 47 km/h pomeni, da je praktično ves čas letelo krepko čez 50, to pa je težko samo po sebi že če pet ur in pol skupaj sediš na mopedu.
V manj kot mesecu dni smo tudi že pozabili, da je z rekordno povprečno hitrostjo zmagal MVDP tudi na letošnjem Milano–Sanremo.
Pretežko za volkove
Zato ni pošteno nabijat ekipe Soudal-Quick Step, čeprav bodo belgijski mediji seveda počeli prav to. Dogaja se jim podobno, kot Ineos Grenadiers na tritedenskih dirkah, a z boljšim izgovorom, saj je Lefeverov budžet precej skromnejši.
Po eni strani Lefevere gradi ekipo okoli Remca Evenepoela, ki zdaj skoraj mora ponoviti zmago na Liege–Bastogne–Liege. Po drugi strani se na tlakovanih klasikah že dve sezoni soočajo z enostavno premočnimi nasprotniki, da bi jih lahko požrli s taktiko volčjega krdela. Grenadirji so dobili za tekmeca Rogliča, Pogačarja in Evenepoela, Volkovi pa MVDP, WVA in Pogačarja.
Lahko bi bili še tako pametni, da bodo zgodaj odprli dirko, ampak to enostavno ni bilo mogoče niti v Flandriji niti na Pariz–Roubaix ker je šlo najprej enostavno prehitro, potem pa so odprli dirko favoriti kar sami, da ja ne bi prišlo do presenečenja.
4 : 4
Zdaj lahko preštevamo koliko zmag ima kdo. Na zadnjih štirih spomenikih sta sicer zmagala le dva, ki še nista niti blizu upokojitvi, pa imata na policah vsak po štiri. Za nameček bo Pogačar prvi favorit še na Liege–Bastogne–Liege, kjer je lani manjkal, in Dirki po Lombardiji, kjer je lani zmagal. Zdaj se lahko počasi začne tekmovanje, kdo od njiju jih lahko zbere več in prepričan sem, da bodo imeli vsi, sploh pa slovenski žurnalisti, s tem obilo dela.
