V tisto tabelo sem ga seveda vpisal na prvo mesto. Sebe nisem dodal, četudi bi lahko. Vseeno sem se pojavil na štartu kot pomočnik fantov ekipe mebloJOGI Pro-Concrete, ki so iz golega veselja do športa tudi letos oblekli zeleni dres.
Dobro, da nisem dirkal
Bolje je bilo te živali videti z roba ceste. Mnogo več mi pomeni, da sem pri Matejevem uspehu malo, res minimalno sodeloval vsaj tako, da sem mu na 117. kilometru podal bidon. Toliko še je navijača v meni, da mi to veliko pomeni. In, povem vam nekaj: fant še bidon zagrabi bolje kot drugi!
Že dve, tri leta nazaj sem ga podražil, da bi bilo gravlanje zanj odlična disciplina. Konec koncev je prvo gravel dirko odpeljal še preden je bil gravel kul in so Dust Lust organizirali fantje iz Pici Bicija. Ampak dve, tri leta nazaj so s tem resno dirkali le Američani, zato dlje od nekaj smajlijev pogovor ni stekel. A potem je prišlo dirkanje pod okriljem Uci in novo Meridino gravel kolo: želeli so, da se z njim na dirki pojavi tudi Matej Mohorič. Dobil ga je v sredo. V nedeljo je zmagal.
Dve leti smo se trudili in že je tu zmaga
Potem, ko smo Slovenci rekreativno uspešno, amatersko tekmovalno pa vsaj z udeležbo zaorali ledino lani, je Mohorič letos postavil stvari na svoje mesto. Tja, kamor Slovenija v kolesarstvu sodi. Na vrh. In ko sem v cilju čakal ostale slovenske borce ter na drugi strani trga v daljavi gledal Mateja v mavrični majici ter poslušal Zdravljico, se mi je malo tudi orosilo oko.
Dan po dirki je imel sponzorske obveznosti zaradi predstavitve novega kolesa, a si je med odmorom vzel dvajset minut časa za Drugo rundo. Kot si lahko predstavljaš, je v dvanajstih minutah pogovora, potem ko je zapel hvalnico novi Meridi, povedal več, kot bi večina v dveh urah. Uradno sva začela in medias res, kot se spodobi za pogovore o gravlanju: o pritisku.
Koliko si pumpal?
Tako, kot si mi rekel: 2,5 spredaj in 2,8 zadaj.
Kot sem jaz rekel … to zaupanje me veseli in še bolj, da nisi imel defekta, sicer bi bil jaz kriv.
Nisem imel defekta, ampak kdor ga je imel, je potem priznal, da po svoji krivdi. Wout je pred štartom rekel, da ga je malo strah, ker je bolj vajen mivke. Res je vozil brez občutka, ampak ni treba iti ves čas 500 vatov. Pribiješ trikrat, štirikrat in potem enkrat prebiješ gumo. Vozil je z opazno nizkim tlakom, po mojem je pumpal 1,8 ali 2,0 bara.
Dvakrat je defektiral. Saj pravim, vlada prepričanje, da mora biti tlak nizek, da guma čim bolje drži v ovinkih in gre lepo čez skale. Ampak če imaš defekt, ti to nič ne pomaga.
Točno tako.
Kaj si se še novega naučil na tej dirki, torej poleg tlaka v gumah. Vendarle je bila tvoja prva resna gravel dirka.
Najprej sem naredil pregled trga, sprejemal mnenja in jih kritično obravnaval (smeh). Tako sem se nazadnje odločil za tvojo varianto: najvišji sprejemljiv tlak, ki še ni previsok, da bi prerezalo gumo na skali – ker če imaš previsok tlak, se guma ne vda in jo prebije.
Uporabil sem tudi izkušnje s ceste. Na belgijskih klasikah vedno pazimo, da napolnimo gumo toliko, da se, ko se z vso težo nasloniš na robnik, ravno dotakneš obroča. In tvoja kombinacija 2,5/2,8 bara je bilo ravno toliko.
Še kaj drugega? Še bolj zbran moraš biti kot na cestnih dirkah, ker res ne smeš zamočiti pozicije. Če si preveč zadaj v skupini, je namreč konec – mislim dobesedno konec.
Tretjič, poskušaš biti čim bolj mehek, da telo dela kot vzmetenje in kolo samo najde pot med skalami. Ob tem gledaš daleč predse, da vidiš grobe nevarnosti, ki se jim poskušaš izogniti, četudi zaradi tega vzameš slabšo linijo. Bolje je izgubiti sekundo na slabši liniji, kot stati dve minuti zaradi defekta.
Je bilo zaradi te taktike v prenosu videti, da je Florian Vermeersch izpeljal določene odseke bolje? Nekajkrat je namreč naredil razliko.
Ne, na nekaterih mestih sem ga spustil naprej. Kjer smo prečkali reko, je recimo izsilil, da je šel prvi v vodo. Zato sem prihranil vate, ga spustil naprej. Če bi on naredil napako, bi šel lahko mimo, če bi bil na njegovem kolesu, pa se ne bi imel kam umakniti. Pri hitrosti 20 kilometrov na uro, kolikor smo šli tam, gre tako ali tako vsak sam, zavetrje ne igra nobene vloge. Če tistih deset metrov ne bi mogel nadoknaditi z vati, ki sem jih prej prihranil, bi bilo narobe nekaj drugega, tako pa lahko prideš nazaj lepo počasi in z užitkom.
Z užitkom, hehe …
Če je prišlo do tega, da sta bila ali on ali Connor na spustih pred menoj, sem ju spustil naprej. Enako delamo na ovinkih v Roubaixu: vedno pustim vsaj eno dolžino kolesa. Če tisti pred menoj zamoči, hočem preživeti, ne da grem z njim dol.
Po dirkah vsi, od amaterjev do profesionalcev razlagajo, da je gravlanje najtežja stvar, ki so se je kdaj lotili. Po mojem je res primerljivo samo s tlakovanimi klasikami. Kam bi ti umestil gravel svetovno prvenstvo?
Primerljivo je samo z Gent–Wevelgem ali Flandrijo, ampak samo če dežuje in hočejo vsi vse razbiti. Sicer ne. Na gravlu si ves čas na pedalih. Štartaš na polno, potem se garbaš z vsemi ostalimi, tudi s tistimi, ki so zanič, ampak hočejo biti na začetku spredaj. Ne smeš jih spustiti predse, sicer naredijo luknjo in se ti odpeljejo tisti, ki so dobri. Zato si prisiljen štartati prehitro.
To je dirka za obstanek, da ostaneš spredaj, preden sploh začneš dirkati. Ko začneš, si pa itak že mrtev. Ampak mrtvi so vsi in gre samo še za to, kdo je manj.
Skratka, spredaj ni nič drugače kot pri nas, ki se peljemo zadaj.
Ves čas moraš biti na pedalih in to je res visoka intenzivnost. Moj povprečni pulz je bil na svetovnem prvenstvu 162. Toliko ga nisem imel še nikoli v življenju, na nobeni dirki. Največ sem ga imel 152 na državnem prvenstvu, ko sem vžgal od štarta. Primer, na Dirki po Flandriji imam povprečen pulz okoli 140, 142, na običajni gorski etapi 135, na navadni etapi pa od 115 do 122. Mi se ranimo na dvajset minut ali eno uro za pet minut, nikoli pa si tega ne delamo pet ur. Na cestnih dirkah imamo predigro, otipavamo se, tukaj pa nič predigre, bam, notri!
Glede na to, da je bila to tvoja prva gravel dirka, si sploh lahko skoval kakšno taktiko?
Bil sem čisto brez pričakovanj in sproščen. Tukaj sem bil zaradi Meride, zato da se je kolo pojavilo v javnosti, ne zato da bi mislil ali si želel zmagati. Vendar sem vedel, da ne bom presenečen, če bom zmagal …
Hehe!
Vseeno sem se že kot otrok veliko vozil po šodru. Nič, moja taktika je bila, da energijo investiram zgodaj, zato da ves čas ostanem čim bolj spredaj in se izognem padcem. Ker hočem v off-season predvsem nepoškodovan (smeh). Potem pa uživat v dirki. Res je bila lepa trasa.
Dan, ko se lahko 160 kilometrov voziš med vinogradi, je zame doživetje, jaz bi plačal za to. Če oni meni plačajo, pa še toliko bolje.
Potopna opora! Bi jo imel?
Ni bilo časa, da bi jo namestili. Ampak tu je mogoče niti ne bi potreboval, ker ni bilo toliko tehničnih spustov. Na bolj gorati trasi bi si jo želel. Ko si bom drugo leto delal kolo za trening, bi jo definitivno imel.
Ne vem če bi to sploh objavil, ampak naj ti bo.
Ne maraš potopne opore?
Ne. Več komponent, več dela, več potencialnih težav.
Aja … rekel bi, da so potopne opore dosti zanesljive.
Ja, no, recimo. Še en zakaj: zakaj nisi, kot skoraj vsi ostali, nosil skinsuita? Če prav vem, si ga v paketu Kolesarske zveze Slovenije dobil?
Ja, sem dobil, dva, poletnega in običajnega! Ne, ne, tudi na cesti to vozim samo, ko je pomembna aerodinamika, sicer ne. Prvič zaradi pozicije na kolesu, najbolj pa zato, ker lahko pod majico, marsikaj zatlačiš, na primer ovitke praznih gelov – jaz tega ne mečem po tleh, me srce boli.
Saj ne smeš!
Ovitke praznih gelov, nove gele, led, vse to je laže spraviti v dres. Poleg tega je Alejev poletni dres za vročino res vrhunski, kot da ne bi imel ničesar na sebi, skinsuit te pa vseeno malo veže.
Zadnje vprašanje! To je tvoja tretja mavrična majica, ampak nobene nisi imel priložnosti nositi prav dolgo …
Ja, ja, že danes sem vsem povedal, naj se kar pripravijo. Nočem, da se še tretjič zgodi, da majice ne bom mogel voziti. Minimalno trikrat jo hočem obleči!
Torej te lahko pričakujemo na treh velikih gravel dirkah?
Minimalno!
Odlično. Boš imel čas?
Ga bomo našli. Čas si je treba vzet, ker ga nikoli ni.
Bravo! Energije zmanjkuje, ne časa. Matej, hvala tudi za ta tvoj čas.
Hvala tebi! Živijo!
