Preden sem se zavedel, sem delal intervale, vpisal sem se v športno društvo, pridobil tekmovalno licenco, opravil podrobne zdravniške preiskave in šel celo tako daleč, da sem trideset evrov zagonil za rezervno zračnico. V soboto dirkava Gravel World Series La Monsterrato.
Prestar za to sranje
Kolesarski šport je simpatičen, dokler se ga greš umirjeno, a ko gre čez mejo, se lahko spremeni v nočno moro. Resno sem razmišljal, da sem prestar za to sranje. Ne fizično, ampak mentalno. Nobene motivacije nisem imel za to, da bi si zadajal prekomerne bolečine. Malo že, verjetno nadpovprečno veliko, a niti približno toliko, kot včasih.
Gnusi se mi reklo, skoraj že mantra, da si star le toliko, kot se počutiš. Vraga, telo se stara in zrel človek se mora s tem sprijazniti.
Spoštujem like, ki se z amaterskim športom ukvarjajo na amaterski ravni. Ampak čez deset let nočem biti presušen petdesetletnik, ki ob radenski z lažno skromnostjo razlaga, da niso 200-kilometrski treningi nič posebnega.
Potem se je vse zarotilo proti racionalnemu Zalarju
Smešna, za debelo zaveso skrivnosti zavita zadeva, ki se ji reče UCI svetovno prvenstvo v gravlanju, je dobila obrise nečesa, kar se bo očitno zares zgodilo. Ne le to, ne bo se zgodilo v obljubljeni gravlerski deželi, kot so bili prepričani samooklicani pionirji gravlanja iz Amerike, ampak v tradicionalni deželi kolesarskega športa. »Priložnost, ki je ne gre zamuditi,« si je mislil moj dobri kolesarski prijatelj Blaž, ko je 17. junija zjutraj prebral novico, da se ima prvenstvo v začetku oktobra zgoditi v Benečiji.
»113 kilometrov, to je pičkin dim za naju,« mi je pisal.
Tisti čas sem bil teoretično sicer še kako samozaposlen, praktično pa precej brez posla. Zato sem, še preden bi se lotil iskanja novih priložnosti, s precej optimizma glede prihodnosti načrtoval dolgo in brezskrbno, z bizarno dolgimi gravlerskimi turami začinjeno poletje. Toda klasika na najdaljši dan v letu je bila zadnja predolga fura. Tam sva sklenila, da se projekta svetovno prvenstvo dejansko lotiva, seveda najprej z nastopom na kvalifikacijski dirki med piemontskimi vinogradi.
Dirka, ki jo je mali oklical za pičkin dim, naju čaka to soboto.
Spirala nazadovanja
Lotil sem se hitrejših voženj, skoraj po principu polariziranega treninga. Načrt, da bi shujšal za dve do tri kile, je padel v vodo, ker sem enostavno preveč žrl. A dogajalo se je nekaj še hujšega. Napredoval nisem niti za sekundo. Zanič sem že vse leto in za to ne najdem pravega vzroka, razen pomanjkanja motivacije za resno matranje.
Ne sprejmem teorije, da je za to kriv EMŠO, kot mi oponašajo pametnjakoviči. Seveda moja enotna matična številka občana letos še vedno vključuje kombinacijo cifer devet, osem in tri, ampak v praktično nekaj mesecih človek ne more biti deset odstotkov slabši. V redu, debel sem, a ne toliko, sploh glede na to, da je Factor LS izdatno lažji od Cinellija, ki po dveh sezonah in pol ter skoraj 38.000 kilometrih uživa zasluženi pokoj.
Brez motivacije ni nič. In mene športni cilji nekako ne motivirajo. Prej obratno.
Formalnosti
Včlaniti sem se moral v športno društvo in kar logično je bilo, da sem izbral ŠD Supersnurf, glede na to, da vsaj skromno goji tudi gravlanje. Že naslednji dan sem pri Kolesarski zvezi Slovenije pridobil še tekmovalno licenco.
Druga formalnost, ki bi se lahko po res slabem scenariju precej zapletla, je bil zdravniški pregled. Za dirkanje v Italiji je obvezno zdravnikovo spričevalo, da sem tega sposoben, ne da bi me nekje oživljali. Resnici na ljubo je za gospode mojih let tovrstni letni pregled tudi priporočljiv, a sem vedno odlašal, dokler ni bilo nujno.
Na zdravniškem pregledu med obremenitvenim testom med drugim ugotovijo pripravljenost glede na povprečno osebo istih let in spola. Ob tako dobri pripravljenosti, ki za okoli sto odstotkov presega povprečnega 39-letnika, se je težko upreti egotipu, če izvid pravi, da »obremenitev gospoda uvršča v prvi funkcionalni razred«, ocenjena zmogljivost pa je »izrazito nadpovprečna«.
Ampak, dobro, saj vendar ne grem na priložnostni turnir v gostilniškem pikadu s čikom med zobmi, ampak na ene vrste svetovno prvenstvo, torej se nadpovprečnost nekako pričakuje. Med sebi enakimi pacienti se hitro znajdeš v sivem povprečju.
Age grouper
La Monsteratto je ena od enajstih dirk serije UCI Gravel World Series, ki štejejo kot kvalifikacije za prvo UCI Gravel World Championships. Dirka se po starostnih grupah, enako kot v UCI Gran Fondo World Series, torej kot na Franji.
Dirkam v precej neugodni grupi 35-39 let, torej je večina mlajših. A že pred časom sem nekje napisal, da bi moral vsakdo nehati dirkat v trenutku, ko začne gledati svoj rezultat v starostni kategoriji. No, na svetovno prvenstvo se skozi kvalifikacije uvrsti četrtina najhitrejših v starostni kategoriji.
To lahko razumeš kot pičkin dim – če spet uporabim to čedno terminologijo – in lani me sploh ne bi skrbelo letos pač me. Namreč, precejšen delež echt gravlerjev se zmrduje nad vsem, kar vsebuje kratico UCI. Mednarodna kolesarska zveza naj bi z butastimi pravili pokvarila še zadnje pribežališče kolesarjev, ki radi nosijo predolge ali prekratke nogavice in se vozijo po makadamih z aerobari, smešno širokimi balancami in abotno širokimi gumami. Mimogrede, jaz menim obratno, a o tem kdaj drugič.
Kakorkoli, če se ti ljudje iz nekega protesta ne bodo primajali v Quattordio in bodo tam štartali samo dirkači, ki me v zagrizenosti bistveno prekašajo, lahko postanejo stvari hudičevo težke. Mimogrede, v Franciji je v moji starostni grupi dirkal Niki Terpstra. Včeraj sem videl, da se je v moji grupi kvalificiral tudi Nicholad Roche, je pa res, da ta 38-letni gospod ne dirka več v world touru – od letos.
Zadnji trening obeta …
Organizacija je precej italijanska. Tako sem danes videl že tretjo različno traso, ki bo očitno dolga 120 kilometrov s 1700 metri višinske razlike in obilico kratkih klancev, ki znajo biti svinjsko strmi. Računam, da se bom prehranjeval izključno z geli, kot velijo zadnji trendi v kolesarski prehrani.
Že jutri bom dirkal v reprezentančnem dresu. Za vsak slučaj, če me ne bo na svetovnem prvenstvu. Nekaj optimizma sta mi sicer vlila zadnja hitrejša treninga. Sovražim to besedo, ko gre za mojo kar smešno športno pripravo, ampak dejansko sem počel prav to. Ene vrste napredek sem opazil vsaj v tem, da sem šel lahko čez sebe. Še vedno sem zanič, a se vsaj peljem z občutkom, da bi lahko dirkal.
