Dan po Karwendelrundi so me uničili z brutalno testno vožnjo po okoliških hribih. Za nameček sem podaljšal petkovo testno vožnjo. S Tarmacom sem se še enkrat podal v zadnji krog svetovnega prvenstva v Innsbrucku in si ogledal zadnjih 25 kilometrov trase kronometra. Po 360 kilometrih, 13 urah in skoraj 5.000 metrih višinske razlike v treh dneh sem bil uničen, a kraljevska etapa je bila šele pred menoj. Pot iz Innsbrucka domov se vleče, zato sem združil prijetno s prijetnim in službeni izlet podaljšal za en dan.
Vrnitev na Veliki Klek. 16 let starejši.
Še v četrtek nisem vedel ali bi šel raje v italijanske Dolomite ali naj ostanem v Avstriji. Pretehtal je … zajtrk. V Italiji bi dobil žemljo in brioš, kar za take ekspedicije ni dovolj, v Avstriji pa od mize še nisem odšel lačen. Anja je predlagala Kitzbühler Horn, a za take naklonine mora biti človek spočit. Odločil sem se za Grossglockner Hochalpenstrasse. Kot da vzpon na 2.500 metrov ne terja spočitega telesa.
Tam sem vozil že leta 2002, še kot nadobudni gorski kolesar. Vzpel sem se iz Lienza in vzpon zaključil na Edelweissspitze. Ker smo šli na izlet z očetom in sestro, ki sta me spremljala z avtodomom, sem se lahko spustil v Zell am See. Tokrat je bil načrt drugačen. Niti jaz nisem tako nor, da bi se spustil na drugo stran in se vračal še enkrat čez, vlak pa bi mi vzel preveč časa. Sem si pa želel prevoziti vse ceste pod Velikim Klekom na južni strani.
Vrata v gorski raj
Der Dolomitenhof je gemütlich v najboljšem pomenu te besede. Za ducat evrov sem dobil več kot korektno štirihodno večerjo z razgledom na zasnežene vršace, ki sem jih videl tudi iz sobe. Imajo prostor za kolesa, a ko je receptor videl mojo mašino, je predlagal, da jo odnesem kar v sobo.
Noge so bile zjutraj težke, zato sem si najprej privoščil dvajset kilometrov ravnine: po desnem bregu Drave navzdol in po kolesarski poti na levem bregu nazaj.
Vzpon se uradno začne v Pockhornu, a za pravo doživetje je primerneje startati v Lienzu. Za začetek se vzpneš čez Iselbergpass (1204 m), ki daje v kontekstu Grossglocknerja nedolžen vtis, a gre za dobrih 500 metrov vzpona z 8-odstotnim povprečnim naklonom. Klanec je grd, nujno zlo, a na drugi strani se v dolini reke Möll končno odprejo vrata v gorski raj. Človek bi veselo zavriskal in mislim, da enkrat tudi sem.
Gor. Gor. Gor. Gor. Brez odpustkov.
Zares se torej začne v Pockhornu in ker se začne zares, se nisem ustavljal v Heiligenblutu, ki mu po slovensko lepo rečemo Sveta Kri.
Potem pa samo gor, gor, gor, gor …
Izlet ni poceni. Motoristi plačajo 26 evrov, avtomobili 36, električni avtomobili 26. No, za kolesarje je seveda brezplačno in verjetno tudi za e-kolesarje, ki jih je bilo niže v dolini precej, na gorski cesti pa nisem srečal niti enega. Baterije tega verjetno ne vzdržijo.
Po devetih kilometrih 10-odstotnega klanca se cesta spusti do križišča. Levo je Franz Josefs Höhe (2369 m), desno sem zavil na Hochtor (2503 m). In spet. Gor. Gor. Gor. Gor. Brez odpustkov. Pravijo, da se višino začuti že na 1800 metrih, a mene vedno pribije na 2000, kar je bojda pogojeno s psiho. Šele nad 2200 pa postane res brutalno, kar sem že lani ugotavljal na Stelviu.
Hochtor je sicer relativno neatraktiven, cesta se nadaljuje v predor.
Ampak razgled vseeno ni slab.
Na vrhu je bilo 12 stopinj Celzija. Optimalno za kratke rokave.
Po planike
Cesta se na drugi strani predora spusti za 250 metrov in se spet vzpne na Fuscher Törl, kjer se zavije na najvišjo točko, Edelweissspitze (2571 m).
Sicer kratkemu, a strmemu (11 %) vzponu dajejo dodatno draž kocke, tako da res ne gre nikamor.
Gor sem si, po skoraj štirih urah in pol, privoščil prvo daljšo pavzo.
Lepo je pogledati kje vse si že bil in kam bi še lahko šel.
In lepo je poklepetati s pravimi ljubitelji kolesarjenja, kolesarstva in kolesarske tehnike. S takšnimi, ki jim je za rezultat malo mar. Ki niso obremenjeni niti s tehniko. Ki ne vozijo hudega kolesa zaradi imidža, ampak ker jim je preprosto všeč.
Spust v Zell am See …
Še k Francu Jožefu
Sredi poletja se čez valijo cele kolone. Že maja je bilo precej prometa. Videti je avtomobile za več kot sto jurjev in več kot petdeset let stare za več kot sto jurjev. Kdor ceste ne razume le kot nujno zlo, ampak kot igrišče, bo tam užival ne glede na vrsto prevoznega sredstva.
Že zgodaj popoldne pa se promet umiri, kar je odlična priložnost za imeniten spust. Gor sem se peljal skoraj 36 minut, dol sem prišel prej kot v sedmih. Za tak rezultat je treba prehiteti nekaj motoristov. Brez dvoma je to eden najlepših spustov.
Z vmesnim kratkim vzponom bi spust najraje potegnil do dna, a od krožišča me je čakalo še osem kilometrov vzpona na Kaiser Franz Josefs Höhe. Priznam, da mi je bil nekoliko odveč, a če tega kosa Alp ne bi prevozil, bi mi bilo doma žal.
Spet nad 2000 metrov. In spet nad 2200 metrov. Še tisto galerijo je treba prevoziti in si gor.
Od ledenika Pasterze je ostalo bolj malo, Grossglockner pa je še vedno enak.
Meni prija, meni prija … kisik
Sem pa tja se kdo v dolino vrne s helikopterjem.
Meni je uspelo po kolesih. Užitek je bil stoodstoten, tudi zato, ker se kolesar v nobenem trenutku ne čuti ogroženega, še več, vozniki mu dajejo na spustih prednost.
Po dolini se je precej vleklo, veter je pihnil nasproti in počasi sem imel vsega dovolj. Kot mi je v navadi, sem se oskrbel z nepitno vodo.
Za zaključek pa še enkrat Iselbergpass. Zanimivo je, da sem se gor kljub utrujenosti peljal malodane z lahkoto. Visoka vsebnost kisika prija.
Brez dvoma ena najlepših tur, za katere se splača dobro fizično pripraviti! Morda je še lepša v obratni smeri. V veselje mi bo prebrati knjigo Janeza Pirca Nad ledenikom in velemestnim šikom. Še bolj bi mi bilo v veselje njuno pot nekoč prevoziti. Bodisi v modernem slogu ali v klasičnem iz medvojnega obdobja. To so bili junaški časi!
