Tour de France 2023: Napoved Disko grupe

Že res, medijske solate je preveč, postana je in slabo začinjena, a to je del cirkusa, zaradi katerega je Tour največja dirka. Preden cesta spregovori, pa v sodelovanju z s podkastom Kofirajd objavljam lično oblikovano napoved Disko grupe.

Več izveste v zadnjem podkastu.

Rumena majica: Tadej Pogačar (UAE Emirates)

Lani je Pogačar ostal brez tistega, za kar je bil verjetno preveč trdno prepričan, da mu pripada. Trije so se ga morali lotiti v 11. etapi, da so ga zlomili. Res pa je do konca Toura Jonas Vingegaard pokazal več, tako da njegovi zmagi ne moremo očitati ničesar.

Pogačar je moral za letošnjo sezono nekaj dodati in precej očitno je bilo, da je še boljši. Program dirk ni bil dosti manj naporen kot lani, imel pa je prikladnejši urnik za zbiranje velikih zmag. Spomladi je bil neuspešen le na Milano–Sanremo in E3 Saxo Classic: četrti in tretji. Ostalo je zmagal, tudi Pariz–Nico, kjer je imel Vingegaard prestavo manj.

Padec na Liege–Bastogne–Liege je bil šok, ki se je prej ali slej moral zgoditi. Panika je bila odveč. Videli smo preveč čudežnih okrevanj dobro plačanih športnikov, da bi še verjeli v čudeže. Niso čudeži, temveč dokaz, kaj zmore medicina, če ni odvisna od prispevkov v javno blagajno in če so kadri preveč dragoceni, da bi jih poslali na polletno bolniško. Pogačar trdi, da zapestje še ni čisto v redu. Kolesarje, ki preveč samozavestno napovedujejo svoje uspehe, javnost zmerja. Poglejte, kaj se dogaja Remcu Evenepoelu. Skromne napovedi naj bi bile del zavajalne taktike, ki jim pa seveda nihče ne verjame.

Impozantna nastopa na državnih prvenstvih razkrivata, da je Pogačar odlično pripravljen, a nič več kot to. Tri leta nazaj na kronometru pač ni bil v vrhunski formi za zmago na Touru, zato občutno boljši čas kronometra na Pokljuki ne sme biti presenečenje. Na cestni dirki pa me je navdušil Luka Mezgec celo bolj kot Pogačar.

Letos ima UAE Emirates na Touru boljšo ekipo, ki bo delala izključno zanj, a mora Vingegaard z enim očesom škiliti tudi proti Adamu Yatesu. Ne, ker bi Yates lahko res zmagal, ampak ker mu lahko zaplete življenje, enako kot ga je Roglič lani Pogačarju.

Drugi: Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma)

Če bi bila Disko grupa danska, bi morda napovedovala drugače. Na mojo subjektivno presojo vpliva tudi dejstvo, da mi je Pogačar kot kolesar dosti bolj simpatičen. Zaradi pristopa, domišljije, inteligence in vsestranskosti. Ampak lani je bil Vingegaard pač boljši, čeprav pred Tourom ni kazalo tako. Očitno se zna pripraviti za eno dirko, kot so to počeli zmagovalci Toura v dolgočasnejših kolesarskih časih, ki smo jim bili žal priče.

Atraktivnega dirkanja na Touru pa Dancu ne moremo očitati. Če želi letos premagati Pogačarja, bo moral dirkati tudi po navdihu. Lanska strateška domislica Jumbo-Visme v 11. etapi je bila vrhunska, a letos si bodo morali spomniti nekaj novega. Manjka pa jim ključni mož, Roglič, ki je bil lani za vse prvi, skoraj edini lider. Mogoče Jumbo-Vismi letos manjka tudi dodaten hribolazec, sploh če Wout van Aert ne bo kazal toliko kot lani, ko je bil v življenjski formi.

Van Aert je tudi sicer problematičen, a ne namigujem na domnevni nesporazum z Vingegaardom, ki so ga pri Netflixu verjetno napihnili čez vse meje. Van Aert bo hotel zmagovati in graditi formo za svetovno prvenstvo, ki bo tokrat kmalu po Touru – in še žena je noseča. Če bo otrok pohitel, bo šel foter domov, ostali pa naj se znajdejo kakor vejo in znajo.

Gneča za tretje mesto

Si predstavljate letošnji Tour brez Pogačarja in Vingegaarda? Tako pa se bojim, da bodo ostali, in veliko jih je, dirkali za tretje mesto, ki se lahko spremeni tudi v drugo ali z veliko smole v zmago.

Enric Mas (Movistar) je v prejšnjih dveh letih pokazal veliko, letos še nič. Niti prejšnja leta ni blestel na enotedenskih dirkah, potem pa dobro dirkal, resda proti koncu sezone, torej na Vuelti in jesenskih klasikah. Dirka pogumno, brez strahu, ampak za to je treba najprej imeti nogo.

David Gaudu (Groupama-FDJ) je bil zanič tudi na lanski Dirki po Dofineji, pa vseeno četrti na Touru. Lahko letos po novi slabi Dofineji pride bliže Pogačarju in Vingegaardu? Lani je za zmagovalcem zaostal skoraj 14 minut in šest za tretjim Geraintom Thomasom. Razlike utegnejo biti letos še večje, a tudi gneča okoli tretjega mesta. Thibaut Pinot je morda v ekipi prej ovira kot pomoč, na zadnjem Touru bo imel pač svojo računico. Predstavljam si, da si bo Arnaud Demare, ki so ga vrgli iz ekipe za Tour, v primeru neuspeha Madiotove ekipe doma privoščljivo oblizoval prste.

Mattias Skjelmose (Lidl-Trek) je na Dirki po Švici zmagal v šibkejši konkurenci in z občutno manjšo prednostjo kot njegov rojak v Dofineji. Ne vidim pa razloga, zakaj ne bi odločno izboljšal 40. mesta z lanskega Gira. Da bi bil premlad, premalo izkušen? Do 22. leta je bil Pogačar tretji na Vuelti in zmagal dva Toura, Evenepoel je zmagal Vuelto. Starejši favoriti drugega razreda morda že obupujejo ob premoči najboljših treh, štirih na grand tourih, Skjelmose pa še računa na odločen vzpon v razvoju.

Po mojem imajo približno enake možnosti še Jai Hidley (Bora-Hansgrohe), Ben O’Connor (AG2R-Citroen), Richard Carapaz (EF Education-Easypost) in Simon Yates (Jayco-AlUla). Vendar zlasti O’Connor in Simon Yates nista zanesljiva, drugi ni končal zadnjih treh grand tourov.

Ineos Grenadiers prihaja z izvrstnim moštvom … za uvrstitev v deseterico. Egan Bernal? Daniel Martinez? Carlos Rodriguez? Tom Pidcock? V ekipi krvavo potrebujejo zmagovalca. Zdaj je njihov najboljši za grand toure star 37 let.

Zelena majica

Po 50 točk bodo zmagovalcu pripisali v devetih etapah, a že v drugi ne bo zmagal klasičen šprinter. Le šest etap je po moji oceni takšnih, da lahko res računajo na šprint glavnine. Zato ima Wout van Aert (Jumbo-Visma) spet daleč najboljše možnosti. Izjavil je, da ga ne zanima majica, ampak zmage. Ali to pomeni, da res ne bo šprintal na letečih ciljih? Se lahko zgodi, da ne osvoji majice mimogrede, če je lani ob 480 točkah zmagal s skoraj 200 točkami prednosti (tri zmage, štiri druga in tretje mesto). Spomladi je pokazal dosti manj od pričakovanj, ampak morda bo ravno zato zdaj še boljši. Rok rojstva otroka naj bi bil konec julija, torej po Touru. Upajmo, da bo otrok počakal, ker bi bilo res grozno, če bi šla domov zelena majica.

Jasper Philipsen (Alpecin-Deceuninck) je letos premagoval tudi Jakobsena, Ewana, Cavendisha in Groenewegna. Presenečenje bi bilo, če ne bi zmagal etape ali dveh. Lani je bil v točkovanju z dvema etapnima zmagama drugi, ampak le 36 točk pred … Pogačarjem.

Mads Pedersen (Lidl-Trek) je bil majici blizu na Giru, a je šel domov trenirat za Tour. Na Vuelti je lani vse ostale pomalical, ampak ni imel resne konkurence.

Biniam Girmay (Intermarché-Circus-Wanty) je ena boljših izbir, a še ne vemo, kako se obnese po dveh tednih dirkanja. Na Giru je bil lani tam-tam, dokler se ni na podiumu spektakularno izločil z dirke med odpiranjem flaše Astorie. Na Dirki po Švici je spektakularno odšprintal Arnauda Demara in van Aerta in je kandidat vsaj za etapno zmago.

Fabio Jakobsen (Soudal-QuickStep) in Dylan Groenewegen (Jayco-AlUla) imata podobna problema. Točke lahko nabirata izključno v šprintih glavnine, kjer vsaj prgišče osvojijo tudi vsi prej našteti, ali na letečih ciljih. Zmage? Da. Zelena majica v Parizu? Ne.

Pikčasta majica

Kdor bo hotel pikčasto majico, bo moral v gorskih etapah tudi zmagovat. Tako je bilo na zadnjih treh Tourih, pa tudi v zlatih časih dirkanja na pikčasto majico, ko je kolesarji niso oblekli naključno.

Thibaut Pinot (Groupama-FDJ) je slaba, a srčna izbira. Ne to, da je tudi pomočnik Gauduju in da ima v nogah impozanten Giro z modro majico. Največji izziv predstavlja samemu sebi. Malo je treba, da ga iztiriš. Res pa je na Giru dirkal pametno in nabiral veliko točk tam, kjer je lahko. A v Italiji je cela ekipa dirkala na njegovo majico, tokrat pa bo, če bo vse po sreči, tudi na tretje mesto Gauduja.

Giulio Ciccone (Lidl-Trek) je boljša izbira. Giro je izpustil zaradi covida, a po odlični pomladi je našel čas za poroko in dober trening, tako da je odlično vstopil tudi v poletje. Od desetih zmag v karieri je tri dosegel letos, tudi na Dirki po Kataloniji, kjer je opletaje po celi cesti odšprintal celo Rogliča in Evenepoela. Šprint torej ima. V zadnji etapi Dirke po Dofineji pa je odpeljal dvajset kilometrov solo. Vingegaard ga ni mogel ujeti. Ima torej tudi vzdržljivost. In ima kapetana – to je Skjelmose. Če bo Danec dober, bo imel Italijan manj priložnosti zase.

Tom Pidcock (Ineos Grenadiers) se zdi privlačna izbira, ampak menda cilja na deseterico. Za pikčasto majico imata ravno toliko možnosti kot on tudi moštvena kolega Bernal in Martinez.

Bojim pa se, da sta še vedno glavna favorita Pogačar in Vingegaard.

Bela majica

Pogačar jo bo osvojil četrtič in postal rekorder pred Janom Ullrichom in Andyjem Schleckom.

Še ena floskula: odločale bodo vse etape

Zadnja leta si pred vsakim Tourom rečemo, da se obeta najboljši v zgodovini. Letos me navdušuje odlična trasa brez makadamskih in tlakovanih odsekov ter podobnih neumnosti, ki odločajo dirko, kjer ne bi bilo treba. Niti ni obetov vetrovnih etap. Je pa še preveč klanca v vseh petih francoskih gorovjih in, po mojem, vdrhunce na Puy de Dome. Pod črto pa se zdi, da bo odločilna praktično vsaka etapa, ki ne bo ravno klasično šprinterska.

Kakšne bodo strategije, bomo še videli. Ne bom pa presenečen, če bo Pogačar poskušal zgodaj. To ga je lani morda stalo zmage, ampak ni nujno, da ne bo iskal prednosti pred Vingegaardom na tak način tudi letos. Morda bomo že v uvodnih etapah v Baskiji videli, koliko se Vingegaarda boji na dolgih klancih. Če da, potem ne bo izgubljal časa, ampak iskal bonifikacijske sekunde. Tako bi bil Vingegaard v poziciji zasledovalca, ki pa ima v kolesarstvu pač to smolo, da na cesti na koncu vozi spredaj, kot je moral lani Pogačar.

Lepih želja več kot je etap

Prepričan sem, da bo po dolgem času uspelo na Touru zmagati Mateju Mohoriču (Bahrain Victorious) in po državnem prvenstvu verjamem, da lahko končno uspe tudi Luki Mezgecu (Jayco AlUla). Dve ali tri etapne zmage so rezervirane za Pogačarja. In hitro postane jasno, da ne bodo mogli zmagati vsi, ki bi jim to privoščil: vsekakor še Pinot, na primer.

Peter Sagan (TotalEnergies) naj zmaga po spektakularnem pobegu.

Marku Cavendishu (Astana) sicer privoščim več kot eno, ampak epski razplet bi bil enak kot na Giru: zmaga v zadnji etapi, na Elizejskih poljanah.

Julian Alaphilippe (Soudal-QuickStep) je izpadel s seznama velikih pet, kjer je zdaj namesto njega Evenepoel, ampak seeda si želimo, da bi bil ta seznam čim širši. V idealnem razpletu bi oblekel rumeno majico že v prvi etapi in jo krčevito branil v nedogled. Kar žal ne bo šlo. Ampak kakšna zmaga bi koristila.