Liege–Bastogne–Liege

Spomenik z napako, zmaga brez napak

Ardenski trojček sta doslej osvojila samo dva kolesarja zato, ker je kolesarstvo nepredvidljiv šport. Ne zmaga nujno najmočnejši, čeprav danes peščica najboljših daje prav tak vtis. Imeti je treba tudi nekaj sreče. Oziroma vsaj ne imeti smole. Ena jebena luknja v valonskih zakotjih, ki so znana samo po kolesarstvu, spremeni vse.

Amstel Gold Race in Fleche Wallonne sta imenitni dirki, ampak nekaj manjka. Letos je manjkala tudi konkurenca. Ne, ker bi bili Ben Healy, Tom Pidcock, Mattias Skjelmose in Mikel Landa slabi, ampak ker je Tadej Pogačar tako dober. Te dirke so sicer čisto simpatične, a manjka atmosfera, ki jo začutiš z domačega kavča le pred petimi spomeniki, svetovnim prvenstvom in Tourom. Svoje naredi medijsko poročanje pred temi dirkami. To je sicer predvidljivo, neberljivo in negledljivo, opremljeno z vsemi mogočimi statističnimi podatki, ki jih lahko na točno določen dan zabrišemo v kanto. Vendar nas prepričajo, da ostanemo doma na kavču.

Brez čevapčičev zame, pomfri za Remca

Končno smo upravičeno pričakovali bitko, ki smo jo dobili na Milano–Sanremo, Dirki po Flandriji in Pariz–Roubaix. Spopad dveh, ki sta si dejansko konkurenčna in bosta še pet, deset let – odvisno od tega, kako hitro se bosta naveličala – krojila sceno, ubijala sanje, navduševala množice in podirala vse rekorde, razen Mercxkovih.

Potem še pred začetkom prenosa vse ubije suhoparen podatek na PCS: »riders that abandoned the race: Pogačar Tadej, Honore Mikkel Frølich«. Moralo se je zgoditi. Pogačarja se smola ogiba predolgo in večina je pozabila, kako hitro se stvari zasukajo v tem športu. Če se razbije Primož Roglič, nekako nismo presenečeni, a ravno zato še bolj zaboli. Ko je prvič v profesionalni karieri doletelo Pogačarja, smo bili vsi šokirani.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Mar bi šel na piknik, sem si rekel, in si Evenepoelov pohod ogledal v miru zvečer. Presenečenj tako ali tako nismo pričakovali. Zdaj bo to še ena dolgočasna dirka s predvidljivim zaključkom, ki se je od lani še najbolj razlikoval po dresu zmagovalca. K sreči je dopoldanski program ponudil gledalcu taktično poslastico in je Demi Vollering uspelo, kar ni Pogačarju: ardenski trojček zmag.

Jumbo-Visma aktivno, drugi statično

V popoldanskem programu je najbolj navdušil Jan Tratnik, ki je prišel v Ardene kar iz istega hotela na Tenerifu kot Remco.

Če kaj, je Sjuk zanesljivo zanesljiv. Ko bosta minili še sezona ali dve v ekipi z rojenim zmagovalcem, kakršnega Bahrain Victorious nima, ga bomo vkovali v zvezde kot enega najboljših pomočnikov v pelotonu.

Ne razumem kaj je bil namen njegove akcije, a Jumbo-Visma je za razliko večine ekip, ki so ves dan več ali manj statirale, vsaj nekaj poskusila. Tiesj Benoot bi težko zmagal, zaradi covida nista štartala Sam Oomen in Tosh van der Sande, za Rogliča pa je verjetno bolje, da ostane doma do Gira. Morda sem pristranski, toda Sjukova solo eskapada je bila za Remcovim pohodom najimpresivnejši dogodek popoldneva.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Volčje krdelo je dobilo alfa samca

Soudal-Quick Step je publiko znova in znova razočaral na flamskih klasikah in Pariz–Roubaix, ki so za flamsko moštvo pomembnejše od valonskih, a na koncu imajo v žepu več, kot recimo Jumbo-Visma, ki je zmagala vse živo, a ne spomenika.

Quick Step je vedno slovel po zmagah s širino: potencialno bi lahko zmagali trije, a je to včasih uspelo tudi četrtemu ali petemu. Letos nimajo take ekipe. Deloma je za to kriv Evenepoel, ki je predober, da Lefevere ne bi gradil kolektiva okoli njega, čeprav na račun specialistov za tlakovane klasike.

Z Evenepoelom je dobil na dolgi rok zmagovalca, ki kljub neredko vzkipljivemu karakterju deluje bolj zanesljivo kot Julian Alaphilippe. Z Remcom ni več treba igrati s celo vrsto adutov, ki kot trop grizejo vsevprek in upajo, da bo uspelo.

Po novem lahko dirkajo kot UAE Emirates in včeraj so delovali enako impresivno, kot Pogačarjeva ekipa na Valonski puščici.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Sicer je 46 kilometrov do cilja na Cote de Desnie delovalo, da bo ekipa razpadla predvsem po zaslugi napada Baukeja Molleme in takrat bi predvsem od Ineos Grenadiers pričakoval več podjetnosti, tako pa so dovolili, da se je Volčje krdelo spet sestavilo in je imel Remco na La Redoute imeniten leadout.

S kavča smo sicer lahko pametni kaj bi morali, ampak glede na tempo in to, kar so vsi še pričakovali, je popustljivost verjetno vsem še preveč ustrezala. In dvomim, da bi bilo kaj drugače, če bi se druge ekipe zagnale kot prašiči buče.

Ko pohodi Evenepoel, je smiselno dirkati na drugo mesto

Lani je Remco pohodil, kot da ima v tacah jedrsko orožje. Tokrat je deloval bolj človeško. Verjetno se je hotel izstreliti že prej, a mu je kolo zdrsnilo na spolzkem asfaltu. Ni deloval kot nekdo, ki bi s takim pospeškom zlahka stresel Pogačarja. Ali Rogliča. Slovenca sta trenutno verjetno edina na svetu, ki mu lahko konkurirata.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Pidcock, kot je sam povedal, tokrat ni šel za njim do filtra, kot na Amstel Gold Race za Pogačarjem, in je raje dirkal na drugo mesto. To je morda cagava, a ob takem tekmecu edina pametna rešitev, ki mu je prinesla drugo mesto, čeprav sploh ne zlahka. Če Ben Healy ne bi pred ciljem skočil v daleč najbolj neprimernem trenutku, bi bilo mogoče drugače. Gotovo je bil Irec spet eden najmočnejših in sploh ne več presenetljivo. Po svoje je presenečenje tretje mesto Santiaga Buitraga, ki deluje kot najmočnejši adut Bahrain Victorious za Giro.

Ni pa presenečenje četrto mesto Valentina Madouasa. V Disko grupi smo že ugotavljali, da se je na Strade Bianche skoraj neopazno pripeljal na drugo mesto, na podoben način je bil lani tretji na Dirki po Flandriji in nihče točno ne ve, kako je bil tokrat peti. Smo pa lahko videli, da ima nogo, saj je bil ob Magnusu Sheffieldu edini, ki je skočil s Tratnikom, a popustil, najbrž bolj z glavo, kot z nogami.

Guillaume Martin na šestem mestu? Kdaj je bil on nazadnje tako dober na klasiki? Odgovor: še nikoli.

Hudič v belem

Nima smisla razglabljati kaj bi bilo, če bi Pogačar ostal v igri. Če Evenepoel ne bi zmagal, bi se ves svet – ne čisto neupravičeno – spraševal, kako misli do konca maja vzeti mero Rogliču. Že predvčerajšnjim smo vedeli, da je Remco dober. Ne vemo kako dober je. Konkurence je imel toliko, kot Pogačar na prejšnjih ardenskih klasikah. Premalo. To seveda njunim zmagam ne odvzame sijaja in po drugi strani stopnjuje napetost pred naslednjimi srečanji.

Lahko samo upamo, da so bile bele hlače izjema, in ne bo dajal slabega zgleda mladini še naprej – pri čemer seveda obstaja nevarnost da bo večji del dirke nosil belo majico najboljšega mladeniča in tudi bel spodnji del. Bele hlače so res grozne, če so del bodija je toliko huje, na čokatih fantih je slabše, v dežju je pa cela pojava videti naravnost klošarsko.

Foto: ASO/Maxime Delobel

Šampioni so tisti, ki dirkajo

Nekdo je že tvitnil, da si je Pogačar s tveganjem na pomladanskih klasikah po nepotrebnem zapravil zmago na Touru. Kako izjemno neumen tvit! Z zmago na Dirki po Flandriji je Pogačar sezono rešil že zdavnaj. Ne toliko z zmagami, kot s pristopom je spomladi dokazoval, da je šampion, kakršen Vingegaard žal ne bo nikoli. Tour ni edina najpomembnejša dirka na svetu. Najpomembnejših dirk je več. Med njimi so vsi spomeniki. Med njimi sta najpomembnejša Dirka po Flandriji in Pariz–Roubaix.

Bolj kot zmage, navdušuje v kolesarstvu pristop. Ta šport ima namreč zoprno tendenco, da je lahko strašansko dolgočasen. Potrebuje like, kakršna sta Pogačar in Evenepoel, ki lahko zmagujeta na vseh mogočih terenih. Zato se jim ne izogibata, kot se jim v najboljših časih ni izogibal Primož Roglič.

Remco Evenepoel? Ali lahko zmaga vseh pet spomenikov?

Vprašanje, ki se mi gnusi. Ampak vem, da se to sprašuje marsikdo. Morda ima on najboljše možnosti.

Lahko Tadej Pogačar zmaga tretji Tour? Jasno. Že letos.

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor