Ključen dogodek pred dirko po Flandriji se je žal zgodil v sredo, 68 kilometrov pred ciljem Dwaars door Vlaanderen. V sekundi so brez dirke ostali Wout van Aert, Jasper Stuyven in Alex Kirsch. Mads Pedersen in Biniam Girmay sta izgubila ure in ure dobrega spanca. Visma-Lease a Bike in Lidl-Trek, na začetku pomladi najmočnejši ekipi, sta izgubili vso prednost v primerjavi z moštvom kolesarja, ki bi bil z dvema zmagama, dvema drugima in četrtim mestom na Dirki po Flandriji tako ali tako glavni favorit. Torej, kako zmagati?
Favoriti za drugo mesto
Mathieu van der Poel je v Antwerpnu štartal s podobnim izhodiščem, kot Tadej Pogačar v začetku marca v Sieni. Kot edini favorit na dirki, ki mu verjetno od vseh daleč najbolj ustreza. Seveda pa je Dirka po Flandriji vendarle bolj odprta kot Strade Bianche, bolj nepredvidljiva, tudi bolj zanimiva in, bodimo pošteni, verjetno težja.
Mads Pedersen bi mu bil lahko dostojen tekmec, zlasti ob asistenci ekipe, kakršno je imel na Gent–Wevelgem. Tam je Lidl-Trek odpravil MVDP navidez rutinirano, s taktiko iz učbenika. Dancu sta ostala Jonathan Milan in Toms Skujinš, kar je luksuzna pomoč, medtem ko so Dylan van Baarle, Matteo Jorgenson in Tiesj Benoot postali glavni aduti Visme. Vsi našteti so verjetno pod določenimi pogoji sposobni tudi zmagati. Med temi pogoji je, da MVDP ni v življenjski formi.
Favoritov za drugo mesto je bilo še veliko: Alberto Bettiol (EF Education-EasyPost), Tim Wellens in Nils Politt (UAE Emirates), Kasper Asgreen (Soudal-QuickStep), Stefan Küng (Groupama-FDJ), Michael Matthews (Jayco-AlUla), potolčeni Girmay in seveda Matej Mohorič (Bahrain Victorious).
Ampak, kako zmagati?
Z dobro taktiko je mogoče premagati tekmeca na podobni ravni ali če tekmec počne neumnosti. Ali oboje. Zato je Jumbo-Visma strla Tadeja Pogačarja na Touru. Ker je Jonas Vingegaard hudičevo dober, za tritedenske dirke morda celo boljši, in ker Pogačar preveč razmetava z energijo. To je v preteklosti počel tudi MVDP. Kot je razložil v intervjuju za Canyon, pa ga na pragu tridesetih zmage zanimajo bolj kot zabavljaštvo.
Morda bi bili lahko favoriti za drugo mesto uspešni, če bi strli njegovo ekipo. A ni šlo. Vedno so bili na pravem mestu, tudi, če so za trenutek zaspali, ker na tako kaotični in dolgi dirki pač ni mogoče imeti vajeti v rokah od štarta do cilja.
Tako je Alpecin-Deceuninck debelo uro uspešno zatiral poskuse oportunistov, ki so se skušali preseliti do hitro formirane ubežne skupine. Ta si je to pozicijo težko prigarala, samo zato, da so bili ob minuto zaradi voznega reda belgijskih vlakov.
Taktika samomorilskih napadov
Če ne gre s klasičnimi taktičnimi fintami, ki si jih Visma in Lidl-Trek nista mogla privoščiti, so edina realna možnost kamikaze. Jonas Abrahamsen (Uno-X Mobility) je bil na Dwars door Vlaanderen ves čas na odstrelu, a je dirkal pametno in bil na koncu drugi. Tokrat je izvedel navidez neumen napad. Če bi bilo takih več, bi morda MVDP strli. A vedno se je našel ekipni kolega, z Abrahamsenom je šel Axel Laurance, ali pa je MVDP vzel stvari v svoje noge in se do ubežnikov preselil, kot v igrici: na primer, ko je 97 kilometrov do cilja skupino raztrgal Julian Alaphilippe.
Zraven se je zapeljal tako rutinirano, kot je padel mimo tekmecev na ciklokrosu v Benidormu. Tisto predstavo so nekateri izkoriščali za dokaz, da je svetovni pokal v ciklokrosu kolesarsko tekmovanje tretje lige, ampak na največji klasiki dela MVDP tekmecem isto.
Alpecin-Deceuninck vedno na pravi poziciji
Čez par kilometrov sem pomislil, da so ga dobili na levi nogi, ko je veliko skupino odličnih kolesarjev, tudi Pedersena, naprej povlekel van Baarle. Toda Alpecin-Deceuninck je s tremi borci stopil zaostanek na obvladljivih petnajst sekund – to pa je MVDP spet lahko rutinirano premostil, pri čemer je izstrelil drugi metek na dirki.
A imel je še enega asa – Gianni Vermeersch se je genialno zalepil na kolo Madsu Pedersenu, ki je napadel takoj potem, ko je MVDP izstrelil tisti metek in šele polnil šaržer. Seveda je Chris Horner zaradi napada 86 kilometrov pred ciljem označil Pedersena za butca. Resnici na ljubo je bila to norost. Ampak imel je smolo, da ga je prijel točno napačni tekmec, ne pa denimo Politt, Benoot, van Baarle ali kar vsi trije in še kdo.
Pedersen kuhan, a ne spražen
Pedersen bi lahko čakal na boljše čase, a je pač anticipiral, kot se zadnje čase popularno zlorablja to besedo. Skušal je presenetiti MVDP z zgodnjo potezo, kot na Gent-Wevelgem prejšnjo nedeljo – a je takrat anticipiral 300 metrov do cilja, zdaj pa 86.000 metrov do cilja.
Vsi smo pričakovali, da bo Vermeersch čemel na Pedersenovemu zadnjemu kolesu, ampak, ne. Ko so preživeli ujeli skupino z MVDP, je začel Pedersenu pomagati. Medtem so njegovi kolegi v džinsu naredili vse za to, da ne bi kdo premostil tistih 15 sekund razlike in se pridružil ubežni dvojici. S figo v žepu je Vermeersch delal ravno toliko, da je lahko Pedersen v ospredju trmasto vztrajal, kot da se na etapni dirki bori za lovoriko najborbenejšega kolesarja.
Do Paterberga je bil Pedersen počasi kuhan, a presenetljivo ga čez nekaj kilometrov na Koppenbergu MVDP ni spražil, kot vseh ostalih. Poleg svetovnega prvaka na cesti in v ciklokrosu sta na kolesu ostala samo še Jorgenson in pač Pedersen, tako rekoč vsi ostali pa so na spolzkih tlakovcih shodili ali pa kako drugače poskrbeli za zabavo množic.
»Konec dirke«
To sem pomislil 44 kilometrov pred ciljem, a sem domneval, da bo Jorgenson nekako priključil in se ga bo MVDP znebil na katerem od preostalih osmih klancev. A je bil preslab, svetovni prvak pa predober. Da le ni tako preprosto, je bilo jasno, ko je pet kilometrov pred ciljem kljub poldrugi minuti prednosti stiskal gel v usta.
Zadaj so se hitro sprijaznili, da bodo dirkali za drugo mesto. Ni bilo presenetljivo, da se je v dobri poziciji znašel Alberto Bettiol, bolj pa je presenetil Dylan Teuns (Israel-Premier Tech). V povprečju so imeli najboljšo ekipo UAE Emirates s četverico v zasledovalni grupi. A kako bi bili lahko drugi, ko pa je na njihovem vlaku lahko užival Michael Matthews?
Bettiolu in Teunsu žal ni neslo do cilja. Za to je na koncu zaslužen Matthews, ki pa je v šprintu za drugo mesto izgubil proti Luci Mozzatu (arkea-B&B Hotels). Le kdo bi pomislil nanj pred dirko, ko pa je še sam ocenjeval, da bi bil velik uspeh že uvrstitev v dvajseterico. 640 UCI točk bo francoski ekipi prišlo kako prav v lovu za prvo osemnajsterico v triletnem obdobju 2023-2025, ki pomeni med biti ali ne biti v svetovni seriji.
Matthews : UCI – 0 : 1
Žal je Michael Matthews izgubil tudi proti komisarjem. ki iz dirke v dirko dokazujejo, da ne razumejo kolesarstva, na kar je opozoril na tviterju Luka Mezgec, ki je resda nekoliko pristranski, a ima prav.
Relegirali so kolesarja, ki si je zaradi pretirane prijaznosti zapravil zmago na Milano-San Remo, kjer nerazumljivo ni zaprl vrzeli na levi in si s tem morda zapravil zmago. Tokrat je prostor na desni zapiral, resda z odločno menjavo strani, a pravila UCI 2.3.036. Takole gre: Riders shall be strictly forbidden to deviate from the lane they selected when launching into the sprint and, in so doing, endangering others.
Da, je menjal smer.
Ne, ni menjal smeri, ki jo je izbral ko je začel sprint. Ko je začel sprint, je bil daleč od ubežne dvojice. Da ju je obšel, je seveda menjal smer: enkrat. Nadaljeval je proti ogradam, brez nevarnih, sunkovitih manevrov, pri tem pa je celo pustil nekaj prostora na desni.
In ne, nikogar ni ogrožal.
Michaela Matthewsa so oškodovali tretjega mesta na spomeniku in za to ne bo odgovarjal nihče.
Slaba nedelja za Bahrain Victorious
UAE Emirates so bili tako na koncu tretji (Politt), četrti (Mikkel Bjerg) in peti (Antonio Morgado). Tako so nabrali več UCI točk kot zmagovalna ekipa in neprimerno več kot Visma-Lease a Bike, ki si seveda želi biti najboljša na svetu. Njihov najboljši je bil Tiesj Benoot na petnajstem mestu. Res bi tudi od s poškodbami in boleznimi prizadete ekipe nekoga pričakovali v deseterici, a to ni kritika.
Še bolj katastrofalna dirka je za Bahrain Victorious, za katerimi je slaba pomlad. Do cilja je prišel le Fred Wright na 50. mestu, nihče od petih Slovanov v ekipi (Govekar, Gradek, Miholjević, Mohorič, Rajović) pa ni videl cilja. Resnici na ljubo je to precej mlada, neizkušena ekipa.
Očitno ni šlo že od začetka dirke, ko je peloton z Alpecin- Deceuninck na čelu zatrl vsak obupan poskus Dušana Rajovića. Tudi sicer so bili neopazni. Matej Mohorič je večkrat popravljal pozicije na ključnih mestih iz ozadja in na koncu končal v bolnišnici s šivi. Upajmo, da ga bojni duh pred Pariz–Roubaix ni zapustil.
Kolo v luftu
Mathieu van der Poel se je tako po številu zmag na spomenikih izenačil s Pogačarjem. Oba jih imata po pet, a že čez teden dni lahko dobi van der Poel šestega. Potem bo šestega na Liege–Bastogne–Liege lovil Pogačar. Na koncu bodo statistiki šteli le zmage ter šele v opombah razlagali, kako je do tega prišlo. Vsekakor sta Pogačar in van der Poel trenutno najboljša kolesarja na svetu.
Takšno predalčkanje je seveda krivično. Wout van Aert je gotovo eden največjih osmoljencev, ki zdaj nekoliko spominja na Rogliča v časih, ko je imel smole več, kot tiste sreče, ki si jo je moral prigarati sam. Težko je bilo gledati van Aerta, ko se je na tleh zvijal v bolečini, bolj mentalni kot fizični. Ampak … na koncu štejejo zmage, pravi ljubitelji športa ali pač romantiki pa si ravno zaradi tega morda celo bolj zapomnijo osmoljence.
Tadeju Pogačarju in Mathieuju van der Poelu zamerim le to, da ob zmagah dvigujeta kolo v zrak, kot smučarski skakalci dilce. Bicikel sodi na tla.
V redu, najboljši na svetu to dvigujejo v zrak, navsezadnje bo Canyon še deset let plačeval velik denar van der Poelu. Ampak zdaj že čakam, da bom prvič videl na dirki to storiti nekega mladinca ali dečka. Doživel sem že priklanjanje – izrazito maloštevilni in ne pretirano zainteresirani – publiki v slogu Tadeja Pogačarja.
In odgovor na vprašanje kako zmagati? Pokliči Pogačarja!
