Cestna dirka na olimpijskih igrah je vedno čudna, zato presenetljivi zmagovalci niso bili nikoli veliko presenečenje. A se nekaj zadnjih sezon dogaja, da na velikih dirkah kljub kaosu ali prav zaradi tega ne zmagujejo več outsiderji – nazadnje sta na svetovnih prvenstvih presenetila Michal Kwitakowski in Rui Costa pred desetletjem. Na olimpijskih igrah je bilo drugače, letos pa smo zaradi še manjših ekip računali na masaker. Pariz 2024 nam ga je serviral, ampak zmagal je fant iz ožjega nabora favoritov.
Dopoldne smo pospravljali
Da bo dirka do določene mere razpadla že v uvodnih kilometrih, sem bolj upal, kot dejansko pričakoval. Resne reprezentance niso želele žrtvovati nikogar, ker bi to pomenilo obglavljenje četrtine, tretjine, celo polovice ekipe.
Ko so brez odpora pelotona pobegnili reprezentanti Maroka, Mavricija, Tajske, Ruande in Ugande, smo lahko nekaj ur dolgčasa izkoristili za domača opravila, medtem ko so imeli Daan Hoole (Nizozemska), Tiesj Benoot (Belgija) ter Mikkel Bjerg in Michael Mørkøv (Danska) na čelu pelotona malo več dela.
Akcija Gleba Syritsa (Rusija), Elie Vivianija (Italija), Georgiosa Bouglasa (Grčija) in Ryana Mullena (Irska) 190 kilometrov pred ciljem je delovala noro, ampak Irci so očitno imeli načrt. Ben Healey (Irska) je dirkal kot Ben Healey: s čelado, ki ne sodi na cestne dirke, in pogumno, ko je slabih devetdeset kilometrov do cilja z Aleksejem Lucenkom (Kazahstan) krenil v lov na kolajno. Premostila sta razdaljo do ubežnikov, Mullen je opravil svoje delo, Lucenko je crknil, Healey pa je dolgo vodil s tako veliko prednostjo, da smo nanj skoraj pozabili.
Takšna zmaga v takšni konkurenci bi bila skoraj tako nezaslišana kot zmaga Anne Kiesenhofer na ženski olimpijski dirki v Tokiu. Vendar bi se lahko zgodila, če tekmeci ne bi resno reagirali. Marsikomu je pokvaril zabavo, a ne publiki.
MVDP pritiskal, a ni neslo daleč
Belgijci so začeli dirkati 75 kilometrov do cilja. Peloton je v predmestju Pariza zbudil Remco Evenepoel, skupino sta raztegnila tudi Domen Novak in Stefan Küng (Švica). Nered in kisle noge je izkoristila sedmerica, ki se je izmuznila vsem na očeh: Valentin Madouas (Francija), Fred Wright (Velika Britanija), Küng, Nils Politt (Nemčija), Marco Haller (Avstrija), Michael Woods (Kanada) in, verjeli ali ne, Mongolec Jambaljamts Sainbayar.
Nevidna sta bila Mathieu van der Poel (Nizozemska) in Wout van Aert (Belgija). To je na takih dirkah dobro in običajno pomeni, da se bosta pojavila enkrat in takrat vse razmontirala. Bolj malo je bilo opaziti tudi Mateja Mohoriča, a žal prvič v trenutku, ko je menjal kolo, ko je bilo najmanj treba. Na približno enakem mestu je imel defekt Mads Pedersen (Danska), ki je nekako ujel priključek, Mohorič žal ne. To je bilo namreč le nekaj kilometrov pred prvim vzponom na Montmartre.
Kot smo pričakovali, je tam pohodil MVDP, sledil je WVA, a nista bila sama. S pomladansko formo bi se verjetno oba preselila v vmesno skupino, jo v naslednjem krogu stresla, potem pa obračunala še z ostalimi in med seboj. A ta čas jima ne nese dovolj daleč. Napad sploh ni bil slab, ampak priključili jih je preveč, ki so se začeli med seboj gledati. Morda sta zamudila priložnost, ko se je odpeljal Politt z druščino – res pa je, da se v tem primeru, če bi bil zraven vsaj eden od njiju, ta skupina ne bi odpeljala.
Zmaga, a ne brez šoka
Deloma je bila težava v tem, da so Nizozemci dirkali s kolesarjem manj, zato jim e dirka ves čas malo polzela iz rok. Enostavno niso imeli plana B. Belgija pač. Pravzaprav so imeli dva plana A. MVDP je poskušal tudi drugič na Montmartre, a je bil že obsojen na poraz: WVA je držal, Evenepoel pa je bil takrat v begu že deset kilometrov in s tri četrt minute prednosti. A MVDP dejansko ni bil sposoben narediti razlike. Še več, mimo sta po drugem poskusu padla Christophe Laporte (Francija) in Matteo Jorgenson (ZDA).
Francija je imela na lepem odlične karte, a Evenepoela ni bilo mogoče premagati, čeprav je Madouas vozil dirko življenja. Statistika pravi, da je Remco zmagal s petnajstkilometrsko solo vožnjo, a v praksi je dirkal sam dobrih 38 kilometrov. Ko se na tak način odpelje grupi, čeprav od daleč, sploh ni več vprašanje, ali bo zmagal.
Kot ni vprašanje, ali bo spotoma strašno nervozen. Upravičeno je nadiral motorista, ki je rinil vanj, kjer ni bilo prostora. Ko je imel štiri kilometre pred ciljem defekt, ga je skoraj razneslo. Kako drugače kot van der Poel, ki je lani na svetovnem prvenstvu na poti do zmage padel.
Toda vsak, ki je človek, Remcu opraviči vse, kar stori v žaru borbe. Mehanik se je res obiral in ni imel luksuza gledalcev iz naslanjača, ki smo vedeli, da ima več kot minuto prednosti. To bi sicer moral Remco vedeti sam. če bi imel manjšo prednost od minute, njegovega avta tam sploh ne bi bilo.
Pred 25. rojstnim dnem
Zmagal je že na tritedenski dirki, dveh spomenikih, etapah vseh grand tourov, na cestni dirki in vožnji na čas na svetovnem prvenstvu, zdaj v istem letu v obeh disciplinah na olimpijskih igrah.
V Parizu so Francozi tulili bu. Ne ker je Remco, ampak so očitno narod, ki si s takimi navijači olimpijskih iger niti ne zasluži. Vendar je tudi sicer Remco kolesar takšnega kova in iz takšne države, da ne bo nikoli dovolj. Vsakič znova mora dokazovati, da je najboljši ali pa na terenu, ki mu ne leži, torej na Dirki po Franciji, tretji najboljši.
Od nekdaj je bilo jasno, da ima mojo in potencial, da stopi med največje, ne samo z rezultati, ampak tudi kot osebnost. Ni idealen, ampak idealnih ljudi ni, samo tak vtis dajejo. MVDP je strašno kul, ko pade na svetovnem prvenstvu, ampak poživini, če mu otroci sredi noči trkajo na vrata. Remco ničesar ne skriva. Poleg tega zna praznovati. Ravno prav pretenciozno, ampak ne da bi dvigoval bicikel v zrak in podobne neumnosti.
Tolažilna nagrada za Francoze
Francozom se je Remco oddolžil za poraz na svetovnem prvenstvu v Leuvenu, ko jih je razbil Alaphilippe. A Francozi so maksimalno izkoristili nastali položaj. Madouas je bil njihova tretja možnost, zato je tudi šel v beg – in ga edini zaključil uspešno. Laporte je potem lahko v vseh skupinah kjer se je znašel, upal, da bo lahko dirkal na tretje mesto, ki je bilo na nek način že njegovo.
Za polno mero je bil Julian Alaphilippe enajsti. Končni rezultat je bil tako malo slabši kot na BMX dirki, kjer so Francozi pobrali vse tri medalje. Dodajte zlato Pauline Ferrand-Prevot in srebro Victorja Koretzkyja v olimpijskem krosu. Če narod ne bi žvižgal poštenim tekmecem, bi jim privoščil še bolj.
Po svoje so moralni zmagovalci Irci. Načrt jim je uspelo korektno izpeljati kljub pravilniku, ki prepoveduje radijske zveze. Z ekipo dveh jim je uspelo potegniti iz dirke ogromno, čeprav je bilo deseto mesto Healeyja na koncu manj, kot sta dosegla samostojna jezdeca madžarske Attila Valter (4.) in Latvije Toms Skujinš (5.). Zlasti Madžar je bil praktično neopazen. Precejšnje presenečenje je bil tudi šesti Marco Haller (Avstrija).
Kaj bi bilo, če bi bilo?
Nima se smisla spraševati kaj bi bilo, če bi bila na olimpijskih igrah prisotna Urška Žigart. Bi imela Slovenija medaljo, ker je bil Tadej Pogačar na Touru boljši od Remca? No, no. Leta 2022 je Remco v Avstraliji zmagal, Tadej je bil z več kot dvema minutama zaostanka devetnajsti. Pogačarju bo morda nekoč žal, da ga ni bilo v Parizu ali pa mu tudi ne bo.
Osredotočiti se je treba na tiste, ki so bili tam.
Domen Novak je imel že rezerviran dopust, na igre se ni pripravljal, a je opravil vrhunsko delo. Mohorič je imel spet strašno smolo, za Luko Mezgeca je bila dirka pretežka. Tako je breme na koncu v svoje noge vzel Jan Tratnik in kolikor smo videli v prenosu, si je osmo mesto v zaključku izboril dobesedno sam.
Odlično osmo mesto in še boljši ekipni vtis
Sjuku je koristilo, da je lahko odšel po porazni vožnji na čas domov. Mislim, da je moral zlasti spočiti glavo, ki za kronometer enostavno ni bila dovolj dobra, sicer bi bil tudi s tisto nogo boljši. Ni prišel s fokusom, kot ga je uspel ohraniti Evenepoel. To ni kritika. Prepričan sem, da bo zdaj vse padlo dol tudi Remcu.
Toliko bolj impresivno je, kako se mu je uspelo motivirati za 273 kilometrov dolgo dirko, kjer bi bil lahko ob drugačnem poteku dogodkov tudi v igri za medaljo. Toda bolj kot rezultat je pomembno, da je ekipa dirkala, kot se spodobi za veliko reprezentanco. Na zmago. To pomeni, da vlada znotraj širše ekipe zmagovalna miselnost tudi, ko ne gre vse po planu.
V cilju tudi nekaj outsiderjev
Seveda je mali državi v teh razmerah koristilo, da so bile ekipe majhne in so morale velike reprezentance marsikoga pustiti doma. To smo vsi na veliko kritizirale, a so bile po svoje igre zaradi tega tudi precej fer. Navsezadnje je dirko v nasprotju s pričakovanji končalo kar 77 kolesarjev. Od trinajstih, ki je niso, jih pet dirka v svetovni seriji. Do cilja sta denimo prišla Iranec in Ugandec. Na roko jim je šlo, da je bila dirka do zaključka vendarle precej lahka, ampak že zaključiti slabih sedem ur dolgo dirko v tekmovalnem tempu je kar lep uspeh.
