Test sedeža

Selle Repente Quasar

Selle Repente se ne hvali s tradicijo. Ker je nima. Ta znamka sedežev je stara šele šest, sedem let. A v hišo so privabili inženirje uveljavljenih proizvajalcev, torej niso bleferji. Pohvalijo se tudi, da so vsi izdelki ročno narejeni v Italiji. Za presenetljivo dobro ceno.

Za sedež mi je bilo včasih precej vseeno, ker so mi vsi bolj ali manj ustrezali, naj so imeli odprtine ali ne, ter neglede na obliko školjke. Mala revolucija je bila šele uvedba širših in krajših sedežev, sploh za tiste, ki ga radi bašemo in zlezemo naprej. Običajno široka sedla niso lepa, ampak ko dobro sediš, se ga ne vidi. Selle Repente Quasar je take vrste sedlo: široko, kratko, a vseeno presenetljivo simpatično za oko, ob tem pa s 170 grami lahko in še cenovno dostopno. Quasar je najcenejši Repentejev model, a ne daje tega vtisa.

Le malo karbona

Ni poceni, vzamejo približno stotaka, ampak pri Repente se ne ukvarjajo z vstopnimi modeli. Quasar je bil prvi njihov sedež na jeklenih nosilcih klasičnega profila. Pri karbonskih namreč komplicirajo z merami 7 × 9 milimetrov, kar verjetno ima prednosti, a prinese zaplete, ko kupuješ sedežno oporo. Če imam na izbiro, se vedno odločim za klasiko, četudi na račun teže. Sploh, če je klasika cenejša.

Školjka je iz najlonskega polimera, ki se mu reče PA12, in ojačena z dolgimi karbonskimi vlakni. V to se ne bi poglabljal bolj kot do ugotovitve, da je školjka lepo upogljiva, torej udobna. Poliuretan skrbi za udobje, prevleka pa je iz mikrofibre. Širok je 142 milimetrov, torej kak centimeter več od klasične mere, dolg 260 milimetrov, torej ne ekstremno kratek, zato tudi estetika ne trpi pretirano. Odprtina po sredini je relativno ozka, po obliki je sedež, gledano s strani, tako rekoč raven.

Kolesarski sedeži so težko lepi, z lahkoto so pa grdi, sploh v širših in krajših merah. A za Quasar to ne velja, rekel bi, da ne izstopa. Italijanske – ali pa priseljenske – roke so naredile ličen izdelek. Napisi so diskretni, subtilno izstopajo le tri črtice v barvah italijanske tricolore in vzorec. Ta morda preprečuje drsenje, ob tem pa je videti dobro, le malo bolj je treba podrgniti med pranjem, ker se v reže zareže svinjarija.

Po prvi vožnji je bilo vse v redu

Dober sedež je tisti, na katerega pozabiš. A na prvi vožnji sem trpel. Obakrat. Zaradi spleta okoliščin namreč sedim na že drugem Quasarju in na obeh sem se prvič počutil grozno, naslednjič pa odlično. Tega si ne znam razložiti. Morda traja uro, dve do finih prilagoditev školjke. Prav mogoče je, da kdo drug težave ne bo imel niti prvič, tretji pa bo ugotovil, da mu sedež sploh ne ustreza, tako kot mu ni ustrezalo že prejšnjih deset, če ima res smolo.

Hvalijo se z nedrsečo prevleko in vsekakor potrjujem, da ne drsi niti v kombinaciji z novimi hlačami. Podložen je špartansko, kot mi je všeč, na internetu pa sem zasledil kritike, da je odprtina preozka. Tak pač je, mene ne moti, na voljo pa je še obilo drugih modelov. Kritizirali so tudi dejstvo, da je na voljo le v širini 142 milimetrov. Tako pač je. Na voljo so tudi ožji modeli.

Za tak denar težko dobiš lažji sedež v takšnih merah. Neuveljavljena znamka si pač ne more privoščiti navitih cen. Pozneje so naredili še varianto Quasar CR s karbonskimi nosilci mer 7 × 9 milimetrov, ki je s 130 grami že pri ta lahkih. Za ljubitelje klasike imajo model z rjavo prevleko, ki spominja na usnje, a to seveda ni.

500 delovnih ur

S prvim Quasarjem sem do tistega neumnega padca prevozil okroglih 5.500 kilometrov in z drugim še enkrat toliko. Posledice obrabe pa niso vidne, razen pri napisih Quasar in gubah za njima. Skupaj sem torej na njem v devetih mesecih presedel od 450 do 500 ur, največ v kosu dobrih osem ur oziroma več kot 200 kilometrov. Po gravlu. Brez vsakršnih posledic – vsaj kar zadeva podvozje.

Sedež za moj okus in mojo rit. Ko sem ga ob padcu polomil, sem brez pomislekov kupil enakega. Všeč bo agresivnim kolesarjem, ki jih pretirano oblazinjenje moti in imajo vsaj običajno razdaljo med sedalnimi kostmi.